Kaj najprej pomislite ob besedi zavedanje?
Na zavedanje o sami sebi. Pa o ljudeh, ki me obdajajo. Ki so mi blizu.

Kateri dogodek v vašem življenju je najbolj pripomogel, da ste postali duhovno bolj ozaveščena oseba?
Izrazov, kot so »duhovna ozaveščenost« in podobnih, ne maram. Ne samo, da jih ne maram. Ampak jih sploh ne prenašam. To pa zato, ker je duhovnost danes zgolj in samo trg, eden najbolj profitonosnih trgov sodobnega kapitalizma. Trg, na katerem se verjetno poleg trgov zdravja, lepote in seksa, trži in iztrži največ. Vsi so danes duhovni. In duhovno »ozaveščeni«. Karkoli že to je. Ali pa to hočejo in poskušajo postati. Vsi. Tudi tisti, ki ne morejo niti v najmanjših rečeh preseči lastnega egoizma. Lastnih egoističnih interesov. Ki, na primer, tega ne morejo ali nočejo storiti niti za svoje najdražje niti za svoje otroke. Ki si za njih ne vzamejo niti časa. In ki se jim za njih zdi škoda lastne energije. Seveda, ko pa se morajo ukvarjati s sabo. S svojo duhovno »ozaveščenostjo«. Se mi vedno, ko vidim vso to duhovnost, vse te menda duhovno »ozaveščene« posameznike, ki so nič drugega kot le obsedeni potrošniki na trgu duhovnosti, obrača želodec. Zato s temi rečmi in takšnimi ljudmi nočem imeti nič. Nič skupnega.

Kako si lahko prijatelj nekomu, če ga ubiješ?

Znani slovenski znanstveni grafolog, sociolog, predsednik Združenja invalidov – Foruma Slovenije in psihoterapevt Borut Pogačnik je tudi velik zagovornik pravic živali. V pogovoru je s strokovnega stališča pojasnil, zakaj prihaja med mučitelji živali do hudih psihičnih travm, kje so vzroki za tako brezčuten odnos ljudi do živali in zakaj je korak med klanjem živali in ubijanjem ljudi zelo majhen.

Kaj se dogaja v človekovi psihi, da je zmožen ubiti žival? Kje so vzroki za takšna nizkotna dejanja?
Največkrat gre za sadistične nagone, ki pa niso prirojeni. Sadizem izvira iz analne faze otrokovega razvoja, ko starši svojega malčka maltretirajo s tem, da ga prezgodaj silijo k čistoči in to z zelo nasilnimi sredstvi. Pri večini otrok, ki so bili na ta način zlorabljeni, se takrat začne rojevati t.i. sadistični impulz – oni mučijo mene nemočnega, jaz bom pa druge, ki so še šibkejši od mene! Gre za poistovetenje z napadalcem. Otrok razmišlja: »Jaz se bojim nekoga, ki me tepe, ki ima moč. Torej, če hočem v življenju uspeti, moram tudi jaz druge pretepati. Splača se biti agresiven!« Zato se nekateri otroci že zelo zgodaj znašajo nad živalmi. Sadizem ostane potem v človeku vse življenje, vendar se v odraslosti »pokulturi«. Ker se takrat v javnosti ne spodobi mučiti živali, se ta človek lahko tudi vpiše med lovce in tako se potem po naših gozdovih podi za ubogimi živalmi. Preseneča me, da so člani zelene bratovščine tudi ženske in celo veterinarji ter duhovniki. Menda je bil lovec tudi minister za kmetijstvo Milan Pogačnik. K sreči nisva v sorodu, ker bi me sicer bilo sram. Poleg tega je tudi veterinar, kar je zanimiva kombinacija. To je tako, kot če bi bil pediater pedofil.

"Če veš, si močnejši!"

Verjamete, da obstaja posebna veja astrologije, ki lahko odgovori na vaša konkretna vprašanja: Ali bom dobil službo? Ali je punca, ki mi je všeč, primerna zame? Ali bom uspel poplačati dolgove? Naj se preselim? Odgovore na takšna vprašanja ponuja horarna astrologija. Skrivnosti slednje nam je razkril mlad astrolog Tadej Šink iz okolice Škofje Loke.

Petindvajsetletni Tadej se je z astrologijo pričel ukvarjati pred devetimi leti, ko je za rojstni dan dobil knjigo Velika šola astrologije. "Na podlagi te knjige sem spoznal, kaj astrologija sploh je. Sam se ukvarjam pretežno s horarno astrologijo. To je veja astrologije, ki odgovarja na konkretna vprašanja. Bistvena razlika med natalno in horarno astologijo pa je v tem, da pri slednji človek ne potrebuje točnega datuma in ure rojstva, ampak točen datum in uro, ko je bilo vprašanje zastavljeno. To naj bi bil torej magičen trenutek. Za ta magični trenutek izrišem astrološko karto, na podlagi katere lahko podam konkreten odgovor na zastavljeno vprašanje.

Manca Košir:
"NAJVEČJI DAR ČLOVEKU JE SOČLOVEK"

Imate veliko stikov z različnimi ljudmi, gotovo imate tudi kakšno izkušnjo z gluho osebo?

Hči ljubih prijateljev Marjana in Janje Rožanc je bila skoraj gluha deklica, česar do njenega tretjega leta niso opazili. Ko so, so se začeli pozorno ukvarjati z njo in kmalu je dobila slušni aparat. Pomislite, postala je poklicna balerina - pleše v Operi - z aparatom v ušesih! Mislim, da je to svetovni fenomen, ki kaže, da človeku kljub gluhoti lahko uspe tisto, kar si zares globoko in strastno želi. Spominjam se Tončine nagajivosti. Marjan je rad pridigal, ji govoril, kako mora živeti, kako je Kristus trpel, denimo, Tonca pa je kar izklopila aparat, pa je imela mir. Ni marala pridig in se je tako uspešno zavarovala pred njimi.

Katere podobe - morda iz literature, saj veliko berete - stopajo pred vas, ko vidite gluhega otroka?

Tonca me je naučila, da gluhi niso nič posebnega, in da je najbolj normalno, če se do njih vedemo tako, kot do drugih ljudi. Zato ob gluhem otroku pomislim najprej na to, kako čudovito je, da ta otrok obstaja, da živi. To je največji čudež, da smo. Lahko nas namreč tudi ne bi bilo. Pater Pavle večkrat pravi: "Dokler še prihajajo otroci na svet, Bog ni obupal nad človeštvom". In katerega koli otroka vidim, vidim v njem prav to upanje in Božjo zavezo. Ko čestitam nosečnicam in staršem z dojenčki, mnogokrat ponovim to upajočo misel patra Pavla Jakopa.

Intervju: Nikola Petrovič z Nevenko Šolajić - Božičević, Viva, julij 2004

Nevenka Šolajić - Božičević je doktorica medicinskih znanosti in holistična terapevtka. Že petintrideset let predava na medicinski fakulteti v Zagrebu, sicer pa samostojno raziskuje klasično medicino in astrološko panogo kozmobiologijo. Ustanovila je Združenje za spodbujanje holističnega zdravja človeka in že več let vodi program, usmerjen k pozitivni transformaciji osebnosti in doseganju celostnega zdravja.

------------------------------------

NP: Vaše delo je precej nenavadno, saj osebne raziskave na področju klasične medicine kombinirate z alternativnimi tehnikami. Kaj vas je pritegnilo k takemu delu?

NŠB: Po dolgoletnem raziskovalnem delu na področju lipoproteinov sem se začela ukvarjati z odkrivanjem dejavnikov tveganja za razvoj kardiovaskularnih bolezni, ki so tako v tujini kot pri nas na prvem mestu po smrtnosti. Temu sem posvetila velik del svojega življenja in raziskovalnega dela.

Ko sem končala z raziskavami, ki so mi jemale veliko časa, so se v meni porodila pomembna vprašanja, ki so pravzaprav ves čas bila v meni, le da se niso mogla izraziti. Takrat sem dojela, da je veliko bolezni - med njimi tudi defekt encima elkata, ki sem ga dotlej raziskovala - genetsko pogojenih. Bila sem razočarana nad spoznanjem, da je klasična medicina na tem področju zelo počasna, ter da veliko časa posveča raziskavam, zelo malo pa človeku. Raziskave so vsekakor velik prispevek znanosti, toda minilo bo še veliko, veliko časa, preden bo genetski inženiring dovolj izpopolnjen, da bo omogočal intervencije na genomu.

Evelinda GROSMAN, ravnateljica Zavoda za alternativno izobraževanje:

ZAVOD ZA ALTERNATIVNO IZOBRAŽEVANJE iz Ljubljane, Dalmatinova 2, nudi nov, sodoben način strokovnega usposabljanja na visoko kvalitetnem evropskem nivoju. Programi, ki se izvajajo na zavodu so izdelani po evropskih trendih in standardih. Pri študiju na vseh programih je poudarek na praktičnem delu; vaje in druge oblike aktivnega sodelovanja udeležencev pokrivajo 70 % celotnega pouka. Delo poteka v manjših skupinah, med 8 - 10 slušatelji. Pri izvajanju 2-letnega programa grafologije Zavod sodeluje z dr. Karohsovo, industrijsko psihologinjo iz ZDA, avtorico nad 50 knjig in člankov o grafologiji ter certificiranim grafologom g. Hageneschem in Nove Zelandije, ki je vgradil v softwer za grafični prikaz managerskih analiz pisave tudi elemente v slovenskem jeziku. Sodelujemo tudi s priznanim sodnim izvedencem, ki na zavodu poučuje občo grafologijo na strokovni ravni. Za učenje grafologije slušatelji prejmejo skripte, ki ustrezajo programom usposabljanja iz grafologije v Evropi in svetu, v katere so vključena tudi vsa obvezna znanja splošne in grafološke psihologije. Od slušateljev zahtevamo zelo veliko. Poudariti pa moram, da se z istovetnostjo pisave ne ukvarjamo, saj ta področja pri nas pokrivajo izključno uradne ustanove. Učitelji in profesorji na Zavodu GESD so si strokovna znanja iz grafologije pridobili v tujini, kjer so tudi uspešno diplomirali.

Intervju s Sri Sri Ravi Shankarjem

Sri Sri Ravi Shankar se je rodil v pokrajini Tamil Nadu v Indiji, v družini z dolgo versko tradicijo. Že v 4. letu starosti so ga našli, kako recitira celo Bhagavat-Gito, z 9. leti pa je postal učitelj Rig-Vede. S 17. leti je zaključil Vedski študij in na univerzi v St' Joseph Colledge v Bangaloreu fiziko in naravoslovne znanosti. Ne enem od javnih predavanj ga je opazil Maharishi Mahesh Yogi, duhovni učitelj, ki je v šestdesetih prinesel meditacijo na Zahod in kmalu po tem srečanju je odšel bodoči guru v uk k Maharishiju.

Kmalu po koncu obdobja molčanja 1982. leta je začel učiti Sudarshan kriyo, duhovno tehniko, ki z določenimi ritmi dihanja vzpostavlja življenjsko ravnotežje in energizira um in telo. Tega leta je bila rojena Art Of Living Fondation, izobraževalna in humanitarna organizacija, ki deluje v 146 državah, ki ima poseben svetovalni status pri Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov ter sodeluje s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO).

Intervju s Časlavom Mančićem, inštruktorjem intelektualnih veščin

V kavarno je stopil s tistim pronicljivim pogledom, kakršnega ljubiš pri prijatelju, pri neznancu pa te lahko plaši. Priznam, imela sem tremo, vedoč, da bo to intervju z osebo, ki sodi med dva odstotka človeštva z inteligenčnim količnikom 148 in več. Časlav Mančić bi lahko bil profesionalni glasbenik, muzikolog, teolog, računalniški guru… Pa ni. Oznaka lingvist komaj zadostno opisuje del njegovega dela. Je mojster hitrega branja, raznih mentalnih tehnik, briljantnega uma in spomina… Časlav Mančić je inštruktor intelektualnih veščin. Ljudi poučuje, kako čim bolje izkoristiti umske zmogljivosti. In ko je nastajal ta intervju, se je od nekod hudomušno prikradel Bajagin refren »ja mislim 200 na sat«.

NA PREDAVANJU O POSPEŠENEM UČENJU TUJEGA JEZIKA SE JE ZDELO, KOT DA VAŠE BESEDE NE DOHAJAJO VAŠIH MISLI. STE TAKO USTVARJALI POZITIVNI STRES, KI SPODBUDNO DELUJE NA POMNJENJE PRI POSLUŠALCIH?

Pravzaprav gre bolj za moj osebni stil. Vendar pa nihče ne more govoriti tako hitro kot misli. No, vsaj tisti ne, ki imajo kaj povedati. (smeh)

Reportaža s koncerta Shirlie Roden in njenim novim pevskim potovanjem na pot.

Shirlie Roden dokaj redno obiskujem na koncertih, seveda kadar pride v Slovenijo. Reden gost sem predvsem zato, ker imajo njeni koncerti takšno res lepo energijo, ki človeka dvigne, sprosti in skozi glasbo popelje na njegovo osebno potovanje, za katerega vedno veš, da ti bo v teh dveh urah res prijetno in da mu boš z lahkoto sledil, na njem pa praktično nehote in na sproščen način spet prebudil tiste lepe stvari in vrednote v sebi, za katere v tem tempu včasih lahko pozabiš, da obstajajo.

Ob vstopu v dvorano, ki je bila kot vedno polna, me je Shirlie takoj očarala s svojo pojavo, saj je izgledala še mlajša kot zadnjič, ko sem jo videl. Na njenem obrazu pa je bil nek tak zadovoljen nasmeh, lahko bi rekel otroška navihanost, ki je izžareval to svoje otroško veselje, ker se lahko druži z nami in zares uživa v tem.

Že na začetku prve pesmi, ko se je dvorana še lovila, verjetno je bilo še preveč vtisov od celega dne, je Shirlie začela s svojim prisrčnim stikom in humorjem, tako da se je publika v trenutku sprostila. Soba se je napolnila s polnim angelskim glasom, vse do zadnjega kotička nas je prevzelo.
Potem pa, ko se je Shirlie ogrela, je s svojim glasom pesem za pesmijo počasi dvigovala vso dvorano, ki se je po nekaj pesmih popolnoma prepustila in zlila v enost, lahko bi rekel, v stanje v katerem je obstajal samo glas. Čudovit glas.

Glas Shirlie Roden je polnil prostor kot cvetlice in bil tako gost, da si ga čutil. Njegova energija se je kot neka svetlobna angelska melodija širila skozi srca ljudi.
Čistost in barvitost njenega glasu sta pravi balzam za našo dušo in srce, ki sta v teh časih, ko se v hitrem tempu dogajanja ljudje skoraj ne znamo več ustaviti in sprostiti, sili, ki nas uspeta zamaknit iz svojih vsakdanjih misli v prečudovit božanski prostor v nas.

Celotni sistem Tarot kart vsebuje 78 kart. 22 slik velike arkane (arhetipov)- skrivnosti in 56 malih arkan, tudi štiri takoimenovane "dvorske karte" katere označujejo ljudi in njihove lastnosti. Karte Velike Arkane predstavljajo 22 pomembnih stopnic na poti življenja (Kabala - Drevo življenja). Vsaka karta se lahko interpretira na več načinov. Karta nam lahko kaže na pomembne principe in vidike v razvoju človeške zavesti, lahko odkriva pojav do sedaj nerazvite strani človekove osebnosti, v kolikor je obrnjena, lahko opozarja na fizične in duhovne pasti na katere lahko naletimo.

Če pristopimo k študiju na pravilen način, se nam odprejo poti, katera vodijo do skrivnostnih bogastev duše. Skrivnostna lepota Tarot kart lahko stimulira prebujenje intuitivnih potencialov človeškega bitja. Tarot povezuje človekov razumski svet s svetom duhovnega in s tem vse svetove. Trajna vrednost teh kart je v samem dejstvu, da se njihove slike ne vklapajo niti v eno dogmatsko učenje, da se nikoli ne morejo v popolnosti pojasniti in tako vedno na novo omogočajo originalno opazovanje za tistega, ki jih študira.

Tarot je zaokrožen sistem slikovnih simbolov, v katere so zajeti pomembnejši arhetipi (po C.G. Jungu ali prevedeno slike božje in načrt za človeka). Moj namen je tukaj predstaviti samo 22 arkan in skozi njih pogledati razvoj človeške zavesti stare dobe Rib in nove dobe Vodnarja. Najprej pa si bomo razložili vsako karto Tarota velike arkane.

Mateja Keber

Nekaj mladih ljudi je med nami, starih do trideset let, ki že nosijo v sebi vse značilnosti Indigo generacije. Še toliko bolj so opazni, še toliko bolj "štrlijo ven", saj po svojem vedenju, odnosu do življenja in ostalih značilnostih Indigo energije, še bolj bodejo v oči sredi odraslega sveta, ko naj bi se odrasli obnašali odraslo. Mlada ženska, ki vam jo v tem intervjuju predstavljam, je profesorica angleškega jezika, ki poučuje na osnovni šoli. Rodila se je v Montrealu (na petek, trinajstega) in pri 23 letih sama prišla živeti v Slovenijo. Mnogi kolegi pravijo, da se "čudno" obnaša, da je nezrela, otročja, skratka vse tisto, kar se za odrasle ne spodobi. Mene je najprej očaral njen odnos do nadrejenih, ostalih, starejših kolegov in učencev. V ničemer se namreč ne razlikuje! Počne več stvari hkrati, prasne v krohot, ko se ji zdi smešno, ne glede na "primernost" ali "resnost" situacije (v avli mimogrede naredi kakšno kolo), računalnik je zanjo igrača, ima dobro mnenje o sebi in je ponosna nase. Zelo "neodrasla". Z učenci kramlja kot s svojimi prijatelji, se z njimi dobiva tudi po pouku in še po njihovem zaključku šolanja. Mladostniki se z njo zelo radi družijo, ona pravi, da je dovolj, da jih samo posluša. Njeno sočutje je izredno, je nadpovprečno bistra, nežna in mila. In zelo nepredvidljiva. Vse počne na svoj način.

Naj malček zadiši po prihodnosti... kakšen bi bil svet, če bi se v njem znašli sami otroci? Otroci po srcu, otroškem čudenju, radovednosti, spontanosti, igrivosti, ... ahhh, le čemu se potem tako upiramo tej realnosti, ki je možna, celo resnična, celo živeča, sredi našega odraslega sveta...?

(vprašanja postavljala Breda Podbrežnik Vukmir, odgovarjala Mateja Keber - prispevek objavljen v reviji Aura in Domžalskih novicah)

Vsaka generacija meni, da je mladi rod bolj težaven, drugačen, zagotovo v slabšem smislu, kot je bil rod poprej.

Kot otroci in mladostniki smo to veliko poslušali. Naši starši so kot otroci preživljali vojno in povojno obdobje, občutili tudi pomanjkanje ali kakšne druge stiske in negotovosti. Naša generacija tega ne pozna. Pa vendar - kolikokrat smo poslušali zgodbe o nekdanjih časih in revščini, trdem delu in namenu dvigniti se iz tega trdega vsakdanjika. Nam ni ničesar manjkalo. Tudi generacijam za nami ne. Poleg tega smo prešli iz avtoritarne vzgoje v permisivno. Skoraj bi lahko rekli, da gre za otrokokracijo - vse za dobro otroka torej, vse naj bo podrejeno njegovi volji, razvoju… Pa vendar se nekje nekaj zatika! Kaj nam manjka? Časa? Ljubezni? Spoznanj?

Mateja Keber ima na vse to svoj pogled. Je učiteljica matematike in že 17 let spoznava otroke in njihove posebnosti, ne samo učne, pač pa tudi osebnostne. Poleg matematike je njeno zanimanje osredotočeno na osebnostni razvoj. Verjame, da nas življenje podpira. Čuti nove energije. Spoznava. Razume, kaj te energije prinašajo. Tudi te, indigo otroke.

Počasi, a vztrajno, se v našo zavest seli nova umetnost. Kibernetična ali računalniška ali novodobna, posvečena s strani bogov in človekove podzavesti. Neizmerne možnosti, oblikovne in barvne, sporočilne in zlite v govorico slik, nam ponujajo nov svet, nov pogled na sliko, grafiko in slikarja. Vse to vizualno dokazuje umetnik Leonard Rubins. Kdo ste, Leonard Rubins?

Matej Ukmar je mlad umetnik, ki ustvarja z računalniško grafiko. Spoznala sem ga na poletnem forumskem srečanju v Iškem Vintgarju in si ga zapomnila po indijanski majici in dejstvu, da se je ves čas samo smejal; človek se je ob njem dobro počutil. Prejšnji teden sem dobila na dom vabilo na njegovo prvo razstavo in seveda me je vse zanimalo. 'Bi povedal kaj za Pozitivke', sem vprašala in rekel je, 'Seveda'. Tukaj je rezultat.

Matej, kako se je začelo? Kdaj človek sploh opazi, da je umetnik?

Začelo se je seveda z rojstvom. In sedaj, pred nekaj dnevi, s še enim Rojstvom - mojo prvo samostojno Razstavo. Če pa me sprašuješ, kdaj oz. kje v mojem življenju se je začelo nagnjenje k ustvarjanju, umetniškemu izražanju, pa se mi zdi, da je zgodba nekoliko nenavadna. Kot otrok se spomnim, da sem izredno rad risal, pravzaprav pa samega sebe nisem jemal za nevem kakšen talent, ker je bilo ob meni vedno dovolj sošolcev, pri katerih se mi je zdelo, da ga imajo več. Se pa spomnim, da sem enkrat v vrtcu narisal samega sebe v postelji, narisal sem si ogromne podplate. Slika je s svojo nenevadnostjo osupnila in navdušila učiteljice. Meni takrat ni bilo prav nič jasno, zakaj so tako navdušeni, saj sem si vendar narisal prevelike podplate.

Šotorovci smo skupina prostovoljcev, ki se je odločila, da bo svoj prosti čas posvetila otrokom in mladim, za katere se nam zdi, da to resnično potrebujejo. To so otroci in mladi, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo živeti doma, zato pa živijo v stanovanjskih skupinah, vzgojnih zavodih in mladinskih domovih. Zaradi neurejenih družinskih razmer se mnogokrat pojavljajo motnje v vedenju in čustvovanju.

Prostovoljci smo trenutno večinoma študentje (čisto slučajno), skupino vodimo skupaj, skupaj ustvarjamo program in vztrajamo tudi takrat, ko so težki časi. Vendar pa kljub temu vsako društvo potrebuje "šoferja" in to sem trenutno jaz.

Ideja se je porodila skupini mladih leta 1988, ki so se dobivali skupaj z duhovnikom Zvonetom Štrubljom, nakar so začeli obiskovati mlade po različnih župnijah, iz tega pa se je porodila ideja, da bi šli na obisk v tedanji prehodni mladinski dom Jarše. Takrat so se pričele razvijati oz. odvijati aktivnosti, namenjene mladim iz teh domov. Seveda generacije, ki je leta 1988 vse skupaj pričela, ni več med Šotorovci. Zdaj Šotorovce poganja nova generacija, program se spreminja in nadgrajuje. Naj povem še to, da smo edino društvo, ki se posveča izključno tej populaciji mladih.

Zapis intervjuja z gospodom Markom Pogačnikom, oblikovalcem slovenskega grba, ki ga je pripravila pred letošnjim državnim praznikom novinarka radia Maribor gospa Barbara Leskovar.

Gospod Marko Pogačnik, vi ste oblikovalec slovenskega grba. Kako ste se lotili njegovega oblikovanja in kako je grb nastajal?

Grb je nastajal nekako po inspiraciji. Najprej se nisem želel vmešavati v to zadevo z grbom. Po tem pa, ko je bil razpis, sem začutil nek notranji impulz kot umetnik, da pri tem sodelujem. Ukvarjam se z zdravljenjem prostora, pokrajin in mest zato Slovenijo dobro poznam od znotraj. Tudi zaradi tega sem začel iskati pravi izraz za to, kar Slovenija je, torej za njeno identiteto.

Pri oblikovanju slovenskega grba sem se naslonil na dva naša umetnika, to je na Prešerna in njegovo vizijo v Krstu pri Savici in pa na Jožeta Plečnika in njegov grb, ki ga je izklesal na Bledu. Iskal sem najbolj plemenite korenine tega, kar slovenstvo kot identiteta nastaja od začetka 19. stoletja. Seveda korenine segajo globlje in te so v grbu tudi zaznavne, ampak od takrat naprej se zavestno konstituiramo kot Slovenci in kot država, zato sem se naslonil na ta dva velika predhodnika in to tudi združil s celostnim pogledom na slovenski prostor.

"Zmerno in preprosto za čilost"
Intervju z zdravilko Manico Irt, Astro novice (priloga Slovenskih novic) z dne 21.2.2002, Tatjana Svete

Preden bolezen izbruhne na telesni ravni, se pojavijo energijske motnje na čustveni in miselni - Če jih pravočasno opazimo in odpravimo, bolezen zatremo že v kali - Motnje in slednjič bolezni so opozorilo, da imamo neuravnovešene življenjske navade - Prehlad, na primer, je za telo možnost, da si spočije in očisti škodljivih snovi - Bolnik si bo najbrž najhitreje povrnil moči, če bo uporabljal klasično in komplementarno medicino

Pogovor z Zdenko Čok, ustanoviteljico Temeljne šole razvoja človeških potencialov, prve tovrstne šole na Slovenskem.

Spomnila sem se misli Janeza Menarta: "Bolje biti živ osel, kakor mrtev filozof." Nehote sem se zamislila. Koliko let drsamo šolske klopi? Kaj vse se učimo? Najprej okorno vlečemo črte in smo ponosni, ko se znamo podpisati. Potem nas mama že lahko pošlje v trgovino, ker znamo računati. Učimo se zgodovino, zemljepis, matematiko, fiziko, kemijo, biologijo, tuje jezike, slovenski jezik, pišemo, beremo in računamo, naše sive celice se množijo in z vsako šolsko uro smo pametnejši. Potem na univerzi še poglabljamo določeno znanje, ki smo si ga izbrali, in postajamo že pravi učenjaki. Ves ta čas pa o življenju ničesar ne vemo. Mama nas je naučila hoditi, držati žlico v roki in umivati zobe, nihče pa nas ni učil življenja? Poznamo cestne predpise, ne poznamo pa naravnih, kaj šele duhovnih zakonov. Poznamo enoceličarje in kako se oprašujejo cvetlice, ne vemo pa, kako utripa naše srce in kaj v njem nosimo. Imamo polno glavo znanja, diplome in priznanja v žepu, pa nas mimogrede vsakič znova razjezi počasen voznik, neubogljiv otrok, nejevoljen šef in še marsikaj.

Prepis intervjuja z Alešem Pevcem z dne 01.03.2003 na radiju Kranj

1. Kako lahko duhovna in osebna rast pomagata ljudem v vsakdanjem življenju?

Osebna in duhovna rast sta dokaj široka pojma, zato ljudem lahko pomagata na veliko področjih.

Dotakniva se najprej osebne rasti; tu gre predvsem za to, da ti osebna rast pomaga postati boljša oseba, gre torej za:
* spoznavanje sebe
* odkrivanje in razvoj svojih potencialov
* predvsem pa za to, da potem ta spoznanja preneseš v življenje.

Če pa podrobneje pogledava osebno rast, gre predvsem za delovanje in načine delovanja ter področja, kjer lahko izboljšamo svoje osebno delovanje. Poleg samozavesti, osebnega razvoja in sigurnosti v svoje ustvarjanje, se ukvarjamo predvsem z odnosi in vsekakor s komunikacijo.
To znanje ti pomaga, da povsod, torej v vsaki situaciji, lahko bolje odreagiraš in si tako bolj učinkovit v svojem življenju.
Uspeh se kaže skozi tvoj razvoj, notranje zadovoljstvo, boljše odnose s prijatelji, družino, z uspehom v šoli in kasneje v poslovnem življenju, kjer se na tem področju ta čas silovito razvija čustvena inteligenca.

Pogovor s Talio in Valom Birdom, zdraviteljema in refleksoterapevtoma, ki sta na svoji poti marsikaj izkusila.

"Ko dosežes cilj, za katerega si se boril, in te svet za en dan krona za kralja, stopi k odgledalu in se poglej in vprašaj: "Kaj ti oznanja človek v njem?". Ni pomembno, kako sodi o tebi oče, mati in žena, v življenju je najpomembnejše mnenje spremljevalca, ki strmi vate iz ogledala

Pogovor s Stephenom Haslamom, ki že dolga leta po svetu in tudi pri nas vodi seminarje in predavanja za delavce na vodilnih položajih in vse tiste, ki bi se s svojimi nadrejenimi ali podrejenimi radi bolje razumeli.

[imageX_right]Na univerzi v New Yorku je diplomiral iz managementa in kot sam pravi ni kaj dosti vedel o poslovanju. Imel je srečo, da je začel delati s Paulom Salomonom, ki je potoval po svetu in predaval o emocionalnem managementu. Stephen Haslam dela kot predavatelj, svetovalec in vodja seminarjev v Recource International, ki ima sedež v Houstonu v Teksasu. Od leta 1976 pa potuje po svetu in je predaval že več kot v dvajsetih državah.

Spoštovanje in odgovornost sta temeljni vrednoti, ki nas ju je učila mati že kot otroka. "Ne segaj odraslemu v besedo, kadar govori. Ne odgovarjaj mi, jaz sem tvoja mati. Poslušaj, kar ti govorim..." In tako nas je naučila, kako se spoštljivo obnašati. Nato odrastemo in v življenju naletimo na ljudi, ki se z nami venomer prerekajo. Seveda smo prepričani, da nas ne spoštujejo in ne cenijo našega mnenja. Pogosto pa se izkaže prav nasprotno. Z nami se prerekajo prav zato, ker nas spoštujejo in cenijo naše mnenje.

Stephen Haslam pojasnjuje, da vzroki, čemu se tako pogosto zapletemo v nesporazume, izvirajo iz naše vzgoje.

Pogovor z Jette S. Simon, klinično psihologinjo iz ZDA in direktorico Inštituta za partnersko terapijo na Danskem.

"Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine..." (Ivan Minatti)

"Če te ljubezen pozdravi, ne beži..."

Leila El Rabadi je po očetu Jordanka, po mami Avstrijka, z orientalskim plesom raks sharki uči ženske, kako izraziti svojo ženskost. Ples, ki je tudi terapija, v plesalkah prebuja občutenje ženskih lastnosti in zavedanje lastne moči. Ženske prepoznavajo svoje vrednote in se osvobajajo predstav o sebi, ki so jih prevzele od moških. Utrujene od življenja in bremen, ki so si jih naložile, prenekatere ženske postajajo samozavestnejše in odločnejše, premagujejo svoje neštete odvisnosti od moških ter z radostjo začutijo, da je lepo biti ženska.

Leila El Rabadi pleše in uči te umetnosti vse tiste ženske, ki želijo v sebi predramiti tiste lastnosti, ki so odsev njihove osebnosti, vendar so jih v želji, da bi ugajale, prekrile in zatajile. Njeni gibi so nežni in mehki kot drhteči ples metulja, ki obletava cvetlice, bleščeče v pomladnem soncu. Z dlanmi drsi skozi zrak kot bi želela zbrati vso lepoto tega sveta in nam jo položiti pred noge, da bi v nas predramila radost. Vendar je v ritmu njenih bokov moč in odločnost. Njeno telo se kot vulkan odziva na udarce bobnov. Trdno stopa, vsaka kretnja izžareva ponos in zavedanje svoje enkratnosti. Ovita v prosojnost muslina, predana iskreni čutnosti, njeni koraki sledijo izpovedi duše, dlani željam srca. Njena milina se tihotapi v naše srce, njena odločnost nam daje moč, dokler nas ne prevzame vzhičenost in zatrepetamo v ritmu glasbe.