Vila Muzika
Kjer ti srce in duša zaigra

Muzika je obnovljena mediteranska vila, ugnezdena med dvema cedrama. Na vrtu se tudi v največji poletni vročini najde senca pod oljkami, bori, stoletnimi cipresami ali široko figo.
Pri načrtovanju nove namembnosti je arhitektka upoštevala identiteto rezidenčne vile tržaškega morjeplovca Richarda Stefanija, ki je hišo zgradil na takrat neposeljenem griču, da bi z okna opazoval morje, ko z leti zapusti kapitanske zadolžitve. Zasnoval jo je tako, da vsak vogal hiše kaže natančno smer neba, je neke vrste kompas, ki ti pomaga tja, kamor si namenjen.

Drevesa, ki jih je zasadil, zdaj zastirajo pogled in so že prerasla hišo, vendar vonj morja in butanje valov ob obalo segajo prav v vsak kotiček. Kadar zvečer zaspiš pri odprtem oknu ali kar zunaj, pod zvezdami, te z lahkoto odnese na obalo. Vrhove cipres osvetljuje luč savudrijskega svetilnika, ki je v jasnih nočeh vidna po vsem Piranskem pa tudi Tržaškem zalivu. V takih trenutkih se zahvaljujem mornarju in prijateljem, brez katerih ne bi zmogla, da vse to lahko delim z vami.

Povejte nam nekaj o sebi in o naravni higieni?

Živim v provinci Cairns, severno vzhodna Australija, kjer živi okrog 100.000 ljudi. Klinično prakso izvajam na posestvu – bio kmetiji Clohesy River, ki obsega 121 hektarjev in je sanatorij, center Naravne higiene. Dolina, kjer se posestvo nahaja je obdana z dvema hribovitima verigama, ki se vzpenjata 500 m nad morjem, sam center je zelo blizu morja.

Ali ste bil rojen v Adeleidi ? Kaj nam lahko poveste o svoji družini, boleznih v mladosti, zdravljenju, raziskavah na področju zdravljenja ?

Rodil sem se v Adeleidi 1931. Moja družina je bila družina z povprečnimi prehrambenimi navadami, jedlo se je tri četrtine zelenjave in eno četrtino mesa , kar se je vse seveda kuhano , ker po surovi hrani »bi lahko postal še bolan« so nas učili.

Do svojega osemindvajsetega leta sem imel pogoste napade bronhitisa, migrene, razvijajočega artritisa in astme. Migreno in bronhitis sem imel od svoje rane mladosti, do sojega desetega leta sem prebil več časa doma na zdravljenju kot pa v šoli.

Odkrivali bi svet, pa ne veste, kje bi začeli. Želite si nekaj drugačnega, bolj pristnega, izkušnjo, ki vam bo odprla nova obzorja. A prvi korak je težak ...

Popotnika v vas lahko pomaga obuditi knjižica Špele Kaplja, "Pejmo drugače. Priročnik za odgovorni turizem in prostovoljno delo". V njem bosta našli odgovore na praktična vprašanja, kot so, kaj strpati v nahrbtnik, česa ne smete pozabiti in kaj raje pustite doma, izvedeli boste, zakaj nekaterih spominkov ni dobro kupovati in zakaj turisti niso vedno dobrodošli. Hkrati pa vam bo razkrila, kaj naredi pravega popotnika, za katerega pregovor "Kjer se osel valja, tam dlako pusti" ne velja.

V prvem delu razkriva pasti sodobnega množičnega turizma, nagovarja k bolj odgovornemu ravnanju ter ponuja alternativne načine potovanja. Teh je kar nekaj, namige o tem, kje in kako jih poiskati, pa boste našli v zadnjem poglavju. Vmes pa vam bo Špela razkrila pisan popotniški svet in vam predstavila izkušnje tistih, ki so se na pot podali drugače. Tudi tem je priročnik namenjen.

Intervju z gospodom Janezom Drnovškom na radiu Celje.

Klikni za prenos datoteke

Tibetanske posode in:
* otroci
* medsebojni odnosi ter družinski rituali
* sveta seksualnost
* (samo)zdravljenje in (ne)varnosti

Zvok pojočih posod sprošča napetosti fizičnega telesa in umirja čustveno in mentalno telo. Odplavlja ter razgrajuje vse, kar je zdravemu telesu tujega (tudi zapise travm) ter prebuja izvorne frekvence naših celic. Leva in desna možganska polovica se uravnovesita. Vsaka posoda resonira OM, zvok, ki prebuja izvorne informacije, zapisane v DNK in aktivira naše izvorne energetske kode.

* OTROCI...

"Mama, igraj mi na posode, za lepe sanje!" je pogost stavek mojega devetletnega sina, ki je prvih kar dosti let vsak večer pred spanjem dobival masažo telesa oziroma (pogosteje) stopal, največkrat ob hkratni zgodbici za lahko noč, zadnje leto pa je zvečer najdragocenejši zvok. In mnogokrat je to -zvok tibetanskih posod.

Vir: Modna Jana

Dr. Janez Drnovšek je vedno uspešno skrival zgodbe. Kaj pa smo vedeli o njegovem življenju pred letom 1989? Rojen v Celju. Šahovski prvak v Zasavju. Študent ekonomije. Popotnik, ki se z avtoštopom odpravi po Evropi in z mini morrisom v diplomatsko službo v Kairo.

Več: Intervju: Dr. Janez Drnovšek, zenovski predsednik

Piše: Damjan Likar

Humanistično opredeljen zdravnik ne bi smel biti mesojedec, ne lovec in ne vojak
Prim. Tomislav Majić, dr. med. spec. kardiolog. Rojen v BiH. Oče Hrvat Dalmatinec, mati Bosanka srbskega rodu. Diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu, specializiral iz interne medicine na Institutu za pljučne bolezni Golnik, podiplomski študij iz kardiologije opravil v Zagrebu, naziv primarija dobil v Ljubljani. Kot dolgoletni vodja zdravstvene službe v zdravilišču Šmarješke Toplice in pomočnik direktorja za zdravstvo v KRKA Zdravilišča je delal na področju razvoja programov rehabilitacije in preventive bolezni srca in ožilja. Sedaj v 62. letu starosti opravlja še funkcijo vodje novega VitariumSpa&Clinique centra v Zdravilišču Šmarješke Toplice.

Zakaj in kdaj ste se odločili za vegetarijanstvo?
"Iniciacija" se je zgodila davnega leta 1968 in se nanaša na žalostno, pa vendar romantično zgodbo. Bil sem študent medicine in sem v prednovoletnem času s svojo punco Zagrebčanko, sedanjo soprogo, prišel domov v Jajce na počitnice. Mati se je takoj pohvalila, da redi pujsa za novoletno večerjo, misleč, da se nama bodo pojavile skomine na dobro pojedino. Vendar se je moja punca pozanimala, kje pujsek "stanuje", in ga začela redno obiskovati. Srčkani debelušni mladiček jo je tako navdušil, da je začela agitacijo za reševanje njegovega življenja. Nas ostale je seznanila s svojo dokončno odločitvijo, da svojega malega prijatelja za nobeno ceno ne bo jedla, mi pa naj se odločamo po svoji vesti. Mater ni bilo možno prepričati, pujsek je klavrno končal, vendar pojedina ni uspela. Moralna pridiga moje punce je vzela apetit tudi ostalim, za mene pa je to bila prelomnica pri odločitvi za dokončno vegetarijanstvo.

PEREMO Z OREŠKI - ČUDEŽ NARAVE

Oreški so zelo zdrava in energetsko bogata hrana. To so vedeli že naši predniki in so jih s pridom uporabljali v vsakdanji prehrani. Toda ali ste vedeli, da lahko oreške uporabljamo tudi pri pranju perila, las...? Seveda ne tistih, ki ste jih navajeni jesti temveč pralne oreške, ki so oluščeni sadeži milnega drevesa Sapindus mukorossi, ki raste na odročnem himalajskem področju, na nadmorski višini 1500 do 1700 m. V Indiji in Nepalu jih že stoletja uporabljajo kot pralno sredstvo.

NEŽNA MOČ PRANJA

Narava je resnično modra, ustvarila je pralno sredstvo in mehčalec v enem!

Moč njihovega delovanja izhaja iz saponinov, ki so v lupini oreška. Le-ti s svojo kompleksno sestavo, ki jo lahko rodi le narava, v sebi nosijo iskro življenja, ki je ni možno umetno pridobiti v laboratorijih. Zato perilo negujejo drugače kot komercialni mehčalci in imajo sposobnost povrniti vlaknom njihove naravne kvalitete, ki se ob uporabi in pranju začnejo izgubljati.Oreški začnejo oddajati milnico takoj , ko pridejo v stik z vodo. Lahko jih uporabljamo za ročno pranje, optimalna pa je uporaba v pralnem stroju.

»Prišel bo čas, ko bolezni ne bomo opisovali
kot to počnejo danes zdravniki in psihologi,
pač pa v glasbenih izrazih, kot nekdo opisuje razglašen klavir.«
Rudolf Steiner

Ob poslušanju planetarnih gongov se večkrat zgodi, da se potlačena čustva ali telesni simptomi dvignejo na površje; slušalca pri poslušanju gonga morda prežame val jeze (ali bolečina v nekem delu telesa, ali...), ki se pa med zvočno kopeljo transformira, odplavi in človek kasneje v svojem življenju doživlja globji mir in manj razdraženosti (večjo fleksibilnost telesa in duha...).

Pogosti so telesni občutki vročine, vibriranja, mravljinčenja…., ko se stari telesni zapisi čistijo;
ljudje pogosto podoživijo telesno problematiko preteklosti, recimo bolečino padca iz zgodnjega otroštva, neredko pa se dvignejo na površje spomini iz daljne preteklosti te ali prejšnjih inkarnacij.

Vse to je dobrodošlo, saj gre za zavestni izraz globoke transformacije, vzpodbujene s holističnim zvokom.

Piše: Damjan Likar

Dr. Janez Drnovšek o vegetarijanstvu in pravicah živali

Vegetarijanstvo bi povečalo možnosti za dolgoročno preživetje človeštva
V celotni zgodovini človeštva je obstajala le peščica pomembnih državnikov, ki so bili vegetarijanci in ki so poleg tega zavzeli zelo odločno držo za pravice vseh živali. Tudi v današnjem času jih ni veliko. Slovenija je v tem trenutku ena od redkih svetlih lučk na svetovnem političnem zemljevidu. Predsednik države, dr. Janez Drnovšek, je namreč s tem intervjujem prvič posredoval ljudem močno sporočilo, da začnejo razmišljati o nepojmljivi brutalnosti, ki jo človek izvaja nad živalmi.

Zakaj ste postali vegetarijanec in kakšne spremembe ste doživeli s to prehrano?
Zato ker čutim, da je takšna hrana boljša, bolj kvalitetna. Meso jemo bolj iz privzgojenih navad in vzorcev. Nekaj let sem bil vegetarijanec, v zadnjem času pa sem postal veganec, torej ne jem več mleka, mlečnih izdelkov in jajc. Ostane še vedno precej na razpolago, različna rastlinska hrana, ki zadošča vsem potrebam. Za ta korak sem se odločil po notranjem občutku. Nekateri menijo, da je veganska hrana zelo enolična, toda to ni res. Lahko je zelo raznovrstna.

Je bil glavni vzrok za drug način prehranjevanja vaša huda bolezen pred leti?
Takrat sem postopoma začel prehajati na to. Najprej z opuščanjem rdečega mesa, potem tudi belega in postopno še rib itn.

Sem pesniška duša, s pisanjem zasidrana v osončju spletnih internetnih strani »Sončeve pozitivke«, časopisu za osebno in duhovno rast, zdravo življenje in skrb za naravo. Sem pesnica - samorastnica, prirasla k peresu podarjenih stihov sebi in vam.

Poezija, ki jo imate pred seboj, je krilato bitje, ki je vzletelo v nebo s krili, ki prižigajo utrinke omega po sončnih poteh, je potovanje svinčnika po zemljevidu duše, ki je padel v računalnik in se izpeva. Želim, da pesmi sprejmete z navdihom in da vam bodo prijetno doživetje. Prepustite se sproščeni igri besed, ki so klile in vzniknile kot rastlina iz zemlje in cvet iz rastline.

V mojih pesmih je življenjska sila, lepota, občutki radosti, svobode, ljubezni, skrivnosti in razodetja človekove majhnosti. Tišina in molk sta se razletela na koščke in pesmi so le delček cikličnega ritma vesolja duše, ki se doživlja kot kozmično bitje v objemu erosa, ki jo varuje, usmerja in izpolnjuje v dokončnem smislu bivanja: ustvarjalnosti. So zvok in arhetipi genov, ki jih hočejo čustva izraziti z besedami. Pesmi se mitično dotikajo neba in dna, ki je duši pribežališče za preseganje sebe v iskanju prvotnega. Misli in občutki se precejajo in selijo v besede, ki živijo same zase in dosegajo pomensko razsežnost v prvinskem svetu, kjer je v začetku vladala sama ljubezen. Skozi kaos sveta se občutenja ubesedijo in radoživo umestijo z ekstazo v prostor. Čustvo ustvari govorico simbolov v nestabilnem ravnovesju in razmerju besed, ki se želijo preseči, preskočiti in se naseliti v drugih pesmih. Pesmi selijo elemente svoje govorice v obilje ljubezni do narave, doživetij in osebne sreče.

POGOVOR Z ROKOM ZAVRTANIKOM, DIREKTORJEM ZALOŽBE SANJE

Pozitivke so vendar pozitivne, sem zadnjič modroval sam pri sebi. V eni od naših revij sem pred časom prebral intervju z Rokom Zavrtanikom, taglavnim pri založbi Sanje. Tisto, kar sem prebral, mi ni šlo iz glave, njegovi odgovori na oguljena novinarska vprašanja so se mi zdeli prav navdihujoči! No, in glavca kot sem, so me bogovi obdarili s skoraj genialno idejo: zakaj pa ne bi s tem možakarjem naredil intervjuja za Pozitivke?! Da ne bom samo lastne umotvore prodajal, pa naj še drugi kaj pametnega povedo, moja malenkost pa bo povedano prelila na papir; se reče v računalnik.

No, rečeno storjeno: najprej sem pregledal spletno stran založbe Sanje, se mimogrede naročil še na njihove e-novice, še Aleša sem pobaral, kaj ve o njih. In bolj ko sem vpijal njihovo energijo, bolj sem se čudil in veselil! Zame osebno je bilo spoznanje, da v današnjih časih, ko »vsi« slavijo samo denar in se klanjajo uspehu, še obstaja podjetje, ki pa ni takšno, prav sproščujoče in zlata vredno.

Z Maggie Barankitse, burundijskim angelom, se je pogovarjala Martine Dupont

Republika Burundi je majhna dežela v afriški regiji Velikih jezer (Great Lakes Region).
......Na severu meji na Ruando, na jugu in vzhodu na Tanzanijo, na zahodu pa na Demokratično republiko Kongo. Burundi sodi med najrevnejše in najkonfliktnejše afriške dežele. Odkar se je v letu 1962 osamosvojil belgijskega vpliva, je prizorišče nenehnih nasilnih spopadov med manjšino Tutsi in večino Hutu. V osemletni državljanski vojni je življenje izgubilo 200.000 prebivalcev. UNICEF predvideva, da je v tej deželi 350.000 otrok izgubilo enega starša 77.000 otrok pa oba starša. 230.000 sirot je okuženih z AIDS-om in najmanj 5.000 jih živi na ulici. S takim stanjem se je spopadla Maggie Barankitse, ki je želela pomagati žrtvam vojne.
......Marguerite (Maggie) Barankitse je za svoje delo z burundijskimi otroci v Bruslju 22. junija 2005 prejela UNHCR-jevo nagrado Nansen.
......Nagrada Nansen - gre za Nobelovo nagrado za humanitarnost - je prestižna UNHCR-jeva nagrada, ki jo ljudje ali zavodi prejmejo za izjemne dosežke pri delu z begunci ali na področju človekovih pravic.
......Nagrado Nansen sta ji predali belgijska princesa Matilda in Wendy Chamberlin, visoka komisarka za begunce pri ZN.
......Maggiino sporočilo je sporočilo upanja; njeno delo, prepričanje in odločnost pa pričajo, da "zlo nikoli ne bo imelo poslednje besede".
......Za Share International se je z njo v Bruslju pogovarjal Martin Dupont.

Pogovor z Mihelo Ponebšek

Nekako čutim, da sem bila izbrana, najbrž tudi zato, ker sem v enem od prejšnjih življenj živela na Atlantidi. Bila sem svečenica; verjamem, da moram tudi zdaj živeti tako, da širim med ljudi dobro, kakor sem tedaj.

Visoka duhovna tehnologija je bila v Atlantidi v rokah svečenikov, svečenic in Ijudi svobodnega stanu. Pa še to: nihče ni imel popolnega znanja, marveč je natanko poznal košček v mozaiku celotnega znanja, s tem pa so preprečevali morebitno zlorobo. Moč je bila torej razpršena, ne pa osrediščena v rokah ene same osebe. Šesta civilizacija, ki se bo oblikovala okoli leta 2012, bo zelo podobna civilizaciji Atlantide. Znanje bo v rokah ljudi, ki si ga bodo zaslužili s svojim delom, itn. Pomembno je, da selIjudje vrnemo k sebi.

Naša dežela ima še veliko neizrabljenih energijskih zmožnosti, pa tudi veliko Ijudi, ki so že na visoki duhovni ravni. Lahko bi dejali, da energija slovenske krajine ljudi spodbuja k duhovnemu razvoju.

"Ko ne bo več Har-Beru-Ne je, se bo vse človeštvo spominjalo samo tebe, dobri duh Atlantide, in zmeraj znova boš vodil ljudi čistih misli," je napisala Mihela Ponebšek v svojem knjižnem prvencu Atlantida. Če kdaj, se zdi, da prav zdaj, ko je sosed sosedu vrag, potrebujemo vero in upanje v dobro. Vero in upanje zase, za druge in boljši svet za vse. Kdo ve, morda se vam bosta povrnila ali okrepila prav ob branju pogovora z Mihelo Ponebšek ali ob prebiranju njene knjige. Vabljeni.

Bioenergijski resort Salinera
oaza miru in sprostitve

Slovenija se vse bolj odpira, obala je dobila nov sprostitveno energetski center, kamor lahko zahajate tisti, ki si želite nekaj več kot le topel oddih.

Sprostitev za dušo in telo, ki jo lahko napravimo zase in za druge, je namen bioenergijskega resorta Salinera v Strunjanu, ki postaja pravi biser zdravilnega oddiha slovenskega morja.

Zgodovina resorta sega že v 13. stoletje, na področju današnje Salinere se je red Benediktincev ukvarjal z naravnim zdravilstvom. Ohranila se je zelo močna in energetsko ugodna lega parka, kar so potrdili strokovnjaki s področja radiestezije.
Želja ponovne obuditve tradicije naravnega zdravilstva na starem posestvu je prispevala k ponudbi drugačnih oz. alternativnih metod zdravljenja s področja naravne medicine. Gradnja Resorta je bila finančno podprta tudi s strani Evropske unije.

Vabimo vas, da si v naslednjih vrsticah ogledate obširnejšo predstavite oddiha in možnosti za sprostitev, ki se jih se lahko naužijete v bioenergijskem resortu Salinera.

Iz nove Vive www.viva.si

Pogovarjali smo se z Jahnavi Vaishnav

Indijka Jahnavi Vaishnav že enajst let živi v Sloveniji in se ukvarja s homeopatijo ter fizioterapijo. Predstavila se je kot indijska duša, ki je v Sloveniji na svoji poti življenjske rasti. Njeno razmišljanje, ki združuje tako vzhodno kot zahodno miselnost, je polno navdiha in bogatih spoznanj.

Vaše znanje slovenščine je odlično. Kako ste se naučili jezika in kako ste sploh prišli sem?
V Slovenijo sem prišla oktobra leta 1993. Sprva sem obiskovala tečaj slovenščine, ki pa mi ni zadostoval. Ob pomoči svojega moža, ki je po poklicu profesor, sem v devetih mesecih opravila izpit za aktivno znanje slovenščine, pozneje pa sem se največ naučila kar od Slovencev. Znanci so me sproti popravljali in hitro sem napredovala. V Slovenijo sem prišla prek družinske zveze; očetov prijatelj je študiral na ljubljanski univerzi in tukaj tudi živel. Najprej je sem prišel moj mlajši brat, ki tudi živi v Sloveniji in si je tu ustvaril družino. Takrat sem še študirala homeopatijo. Ob koncu študija so se starši odločili in mi - da kot hčerka ne bi bila prikrajšana -, ponudili priložnost, da si tudi sama ogledam svet. Imela sem možnost, da grem v ZDA k starejšemu bratu, ali pa v Slovenijo k mlajšemu. Odločila sem se za Slovenijo in ugotavljam, da mi je tukajšnja družba zelo blizu.

Piše: Darja Tavčar

"Duh Perzefone me vodi v temine maternice, kjer sta smrt in rojstvo eno..."

Pogovor s Sholo Birgitt Starr, kiparko in slikarko ter predavateljico tehnik celovitega samozdravljenja, umetnico in terapevtko, ki s svojo ustvarjalnostjo prebuja pozabljeno in zatrto podobo ženske veličine, lepote in smisla življenja.

Vsak med nami nosi globoko v sebi podobo svoje matere, navdih življenja, smisel rojevanja in smrti, začetka in konca ter večnega iskanja in odkrivanja sebe na poti, ki je določena s smrtjo, a vendar večna neznanka. Boginje različnih mitologij in starih kultur, velike vladarice v zgodovini, znanstvenice in umetnice, ženske, ki so gorele na grmadah in tiste, ki so stopale ob bok moških in se z njimi borile za boljši in lepši svet, neskončna in raznovrstna je podoba ženske v zgodovini in dandanes. Umetniki upodabljajo žensko lepoto, pesniki opevajo žensko dušo, glasbeniki ubirajo nežne strune, ki odzvanjajo kot spev življenja in občutek večnosti. In vendar so ženska srca strta, moška okamenela in življenje izgublja radost, smisel in namen. Nekje, nekoč, smo nekaj prezrli, morda celo namenoma zatrli in resničnost se nam je obrnila na glavo.

Shola Birgitt Starr je svoje življenje in ustvarjalnost namenila iskanju in prebujanju zatrte ženske podobe, njenih temeljnih značilnosti, vrednot in smisla, ki ostri razum in poglablja sočutje. Kot kiparka in slikarka upodablja tisto veličino ženske osebnosti, ki jo moški, zaslepljeni z zunanjo lepoto ženske podobe, pogosto prezrejo. Kot terapevtka in predavateljica prebuja delovanje in prepoznavanje ženskih vidikov življenja, ki naj bi jih poznali tako ženske kot moški. V svojem raziskovalnem delu proučuje vlogo in podobo ženske v zgodovini ter odkriva vzroke, ki so oblikovali današnjo razcepljenost in nasprotja med žensko in moškim.

"NE TRUDIM SE VEČ, DA BI KARMO SPREMENIL, LE HVALEŽNO JO SPREJEMAM"

Če pomisliš, da so leta merilo za našo starost, potem jih je kar naenkrat zelo veliko, ah preveč. Toda ta naložba nam pove marsikaj. Govori o nas, kdo smo in koliko smo napredovali v svoji notranjosti. Določa nam zrelost, ki je ali je pa ni. Ko zavrtim čas nazaj, pa lahko vidim gledališko dramo divje mladosti, ki hrepeni po ljubezni, jo zaživi in se konča z vrtincem nepričakovanega. Sanje se približajo očem, duhu in telesu, nad njimi pa visi senca starševskega odnosa, ki potegne za sabo mladost v vzorec nove usode. Resnica se dotika dvoje mladih src, pripravljenih na beg pred neizbežnim, kajti posledic ni moč prezreti. Kamorkoli že greš, gredo s teboj. Tvoje so, kot prebujajoče se sanje, ki ti jih ne more nihče vzeti.
Tam na odru, v obrisih spomina se mi prepleta podoba rosno mladega Vilija Ravnjaka v vlogi režiserja in producenta njegove prve drame "Pot skozi noč". Čeprav šele srednješolski up mu je uspelo docela premakniti naše odrsko zakulisje sanj v verjetnost življenjskih izkušenj.Vsekakor talent, ki ga je odneslo v svet raziskovanj in novih odkritij o sebi. Takrat in danes? Le kako bi lahko vedela, da se bo zgodba obrnila drugače. Da bo življenje ubralo takšno smer in bom lahko "igrala" z Vilijem Ravnakom v takšni posredni vlogi? V zelo nenavadnem pogovoru, ki ti lahko odpre prenekatera vrata z novim uvidom v življenje.

Te je oder spotaknil v poglabljanje sebe ali se je to zgodilo že mnogo prej?
Gledališče je ena glavnih točk moje karme. Prav zaradi poklicnih težav sem se pravzaprav začel zavestno ukvarjati s seboj. Jeseni leta 1987, ko sem bil direktor mariborske Drame, sem se za nekaj dni hotel umakniti pred službenimi problemi. Takrat sem se po naključju znašel na intenzivu razsvetljenja, kjer se je moja pot duhovnega samospoznavanja dejansko začela. Sicer pa me duhovno zaznavanje sveta spremlja že od otroštva.

Si zaradi ustvarjalnega izražanja na odrskih deskah lažje dojel dejansko igro življenja?
Umetnost gledališča je morda najboljša metafora za svet kot mayo - kozmično iluzijo, v katero smo prostovoljno ali prisilno ujeti. Gledalci oziroma tisti, ki gledališče spremljajo od zunaj, to lažje uvidijo kot tisti, ki delajo v gledališču.

ODKRIJMO LEPOTO NAŠE DUŠE

PROJEKT »POT SVETLOBE« - avtorica ga. profesor Vasija Korošec.

Preko telefonske žice me je objel topel ženski glas. V trenutku me je pomiril, ker je to bil glas, ki ga začutiš nekoliko drugače od običajnih glasov. Tako je bilo čutiti tudi v njenem stanovanju. Vsak vdih me je polnil z mirom, ki me je preplavljal v vzdušju spokojnosti in čistosti, ki se ga ne da prevajati v besede. Tudi moja vihravost se je nekako vnesla v prijetno sproščenost in odprtost do vsega, kar sem lahko slišala. Skratka, vse mi je bilo blizu, na dotiku in vstran od vsakdanje navadnosti, ki smo je vajeni. Bila sem le vmes, prevodnik med začutenim in slišanim; preprosto mi je zmanjkalo besed, zato sem se zelo trudila ujeti prave.
No, moj »razumček« je zelo težko absorbiral vse tisto, kar je dojemala moja duša. Zato rajši iskreno povem, da vam z besedami ne morem predstaviti vsega. Lahko vam ponazorim bistveno - vendar bistvo se vam ne bo kar tako razkrilo. Lahko se vas pa globoko dotakne, kar je tudi namen predstavitve mojega pogovora.
Pogovor je tekel z Vasijo Korošec - Andromedo; avtorico in izvajalko projekta POT SVETLOBE, profesorico športa (specializacija: ples, planinstvo, gimnastika, odbojka), profesionalno turistično vodičko z licenco (izjemno poznavalko Egipta in Šri Lanke) in barvno terapevtko, ki se je izobraževala v okviru Mednarodne akademije za barvne terapije:AURA-SOMA- III. stopnja, »Art of Colour Technologies: AURA-SOMA«)

Glede na to, kako se počutim ob vas, mi je zelo jasno zakaj pritegnete ljudi. A razlogov je verjetno več.
Pogosto mi pravijo, da so prišli zato, ker si želijo spoznati nekaj novega, drugačnega, več…Ponavadi me spremljajo dalj časa. Nekaj znotraj se jih dotakne in tako preprosto začutijo, da jim lahko pomagam narediti korak naprej. To niso koraki s katerimi merimo pot, so pa koraki, ki nam pokažejo pravo smer in to je cilj do katerega jih lahko usmerim.

Piše: Mojca Malek

Don Conreaux: vse dobro prihaja s pesmijo Gonga

Starešina mojstrov zdravilnega zvoka je v zadnjih 30 letih povedel mistične zvoke gongov miljonom ljudem po vsej Zemlji. Ustanovitelj "Šole svetega zvoka in intuitivne gong joge" uči umetnost in znanost zvoka gongov, tibetanskih skled, školjke, petja nadtonov..., svete geometrije in družbenih ritualov.

Ustvarjalec vrtov miru ("World Peace Bell Gardens"), v katerih pojejo zvonovi, pretopljeni iz nekoč rabljenega orožja; prej za vojno, sedaj za mir... je cenjen ambasador miru, umetnik, pisatelj. Že nekaj desetletij poučuje kundalini krija jogo in celostno deluje z namero ponovne uglasitve sveta.

"Življenje ni problem, ki naj ga rešimo, pač pa misterij, katerega naj živimo" je vodilo, ki seva iz mojstra Dona Conreauxa vsak trenutek. Kamorkoli pride, preplavlja okolico z mirom, dostojanstvom in zavedanjem. Njegov notranji gong (vsak človek, ko je uglašen, je pojoč gong) poje vsakomur, s komer se sreča; že samo srečanje s tem mogočnim človekom je doživetje, ki spreminja življenje. Don Conreaux je čudovit zgled realizacije Človeka.

S PRAVIMI ODLOČITVAMI DO KVALITETNEJŠEGA ŽIVLJENJA
Kako intuitivno prepoznati pravo odločitev?

Bi se želeli izmojstriti v sprejemanju odločitev, se osvobodili dvomov v pravilnost svoje odločitve, prepoznati odločitve iz preteklosti, ki vas ovirajo in s tem izboljšali kvaliteto svojega življenja?

Dejstvo je, da moramo odločitve sprejemati vsak dan. In z vsako slabo ali celo napačno odločitvijo si na rame naložimo novo breme. Hoditi skozi življenje z bremeni pa je naporno.

Zakaj bi spraševali druge, kako naj se odločite? Zakaj bi porabili preveč časa, da sprejmete neko odločitev, ali preveč odlašali z odločitvami? Zakaj bi se jezili nase zaradi napačne odločitve?

Težave pri sprejemanju odločitev pridejo do izraza predvsem v prelomnih življenjskih trenutkih, ki imajo dolgoročnejše posledice. Tudi drobne, vsakdanje odločitve nam lahko vzamejo preveč časa in povzročijo veliko slabe volje. Slabe odločitve se odrazijo tudi v problematičnih odnosih, ki jih imamo z drugimi ljudmi, s težavami, ki se pojavijo na naši poti, in nenazadnje tudi v zdravstvenih težavah. Na naše življenje vplivajo tudi odločitve, ki smo jih zavedno ali nezavedno sprejeli v preteklosti, saj ravnamo v skladu z njimi.

Piše: Marja Turniški

Sreča je vedeti kaj hočeš in česar nočeš

Približno pred dvema letoma sva se prvič srečali. Da bo najino naslednje srečanje potekalo v obliki intervjuja, mi takrat še na misel ni prišlo. Zelo dobro se spomnim mojega težkega prelomnega obdobja, ko sem zaradi »visoke zavesti« lahko videla svetlobo tam, kjer je sploh ni bilo. Vse skupaj je bila ena sama velika zmešnjava, ker mi je življenje kazalo samo tisti »šid«, pred katerim sem bežala tja gor. In v tistem času sem začela iskati pomoč v povsem novi smeri. Ko sem se znašla tam-pred Tjašo, sem šele lahko videla, kje pravzaprav sem. Da sem zase naredila tako malo, sem si zelo težko priznala, ker se mi je zdelo, da nekaj takšnega, po tolikih letih »duhovnosti«, preprosto ni mogoče.

Naj vam torej predstavim numerologinjo Tjašo-Tajo Veroti, s katero je nastal tale pogovor. Vedno si je želela pomagati ljudem, zato je postala socialna delavka, več let je bila zaposlena v vzgojnem zavodu z vedenjsko problematičnimi mladostniki, od leta 2001, ko je odprla svoj s.p., pa se ukvarja izključno z numerološkim svetovanjem.

Usoda nam je položena že v zibelko. Si jo izberemo sami?
Zelo dobro vprašanje. Moj vzornik pri delu je znani indijski politik, filozof in astrolog Džavaharlal Nehru. Ta je nekoč rekel:« Življenje je kot igra s kartami. Karte, ki jih držimo v roki, so nam usojene, kako z njimi igramo, je naša svobodna volja!« Rojstni datum je tista stalnica, ki je ne moremo spremeniti. Usodno nam določa značajske lastnosti, temperament, dedne lastnosti, ki jih dobimo od staršev oz. starih staršev in vplive okolja v katerem smo se rodili. Usodno nam je določenih 5 do 15 % dogodkov, katerih v življenju ne moremo spremeniti ter okoliščine, ki v vsakem trenutku posebej vplivajo na nas. Ampak trdno sem prepričana, da nam okoliščine ne določajo naše usode, ampak jo določamo sami s svojimi odločitvami.

Pozdravljeni!

Obveščmo vas, da Timeless center zapiramo. Vsi, ki imate še darilne bone, karte ali ostale obiske za izkoristit, jih lahko porabite do 20.07.2007. Do takrat bo center odprt med 17.00 do 21.00 uro od ponedeljka do petka, lahko pa tudi izven delovnika s predhodno rezervacijo na telefon 01 565 44 75. Zahvaljujemo se za vaše zaupanje in razumevanje.

ZALEBDIMO V NOVO DOŽIVETJE
Komora za lebdenje

Vsi si želimo zdravo telo, da lahko živimo polno življenje. Ni vse samo zdrava prehrana, tudi naše misli si je potrebno sprostiti. Slogan - zdrav duh v zdravem človeku je v zadnjem času začel rasti s posebnim zanimanjem.Vsi potrebujemo spremembe, tudi takšne, ki govorijo skozi nas. Doživetje nečesa novega ni samo stvar dobre izbire duhovne delavnice ali raznovrstnih potovanj, tudi naš duh potrebuje pustolovščino popolnoma samo zase.

Zamisli si tako udobno ležanje na vodi, da preprosto lebdiš. Lebdenje omogoča nasičena raztopina-Epsomova sol, kjer se pojavi efekt Mrtvega morja, tekočina, ki nas drži na površini. Zrak je topel in kroži, voda pa plitka (samo 25 cm visoko). Četudi ne znaš plavati je lebdenje tako enostavno, kot kopanje v kadi. V ta prijeten in oseben pokrit bazen je možno vstopiti samo s pritiskom na gumb.Odprejo se vrata, vstopiš, si prižgeš lučko, se zlekneš, poslušaš glasbo in se lahkotno prepustiš. Sčasoma lučka ugasne, če pa želiš, si jo lahko ponovno prižgeš. Sedaj ležiš v »sanjski postelji«, ki je ne moreš primerjati z nobeno vodno posteljo tako nenavadno fantastična je, ker ne čutiš nobene podlage. Odnese te in v mislih lahko potuješ kamor hočeš in kako daleč si zaželiš. Kaj se ti lahko zgodi na tem enournem potovanju si ne moreš niti predstavljati dokler ne preizkusiš. Vsakič doživljaš drugačno izkušnjo, ne glede na to kolikokrat si v tem pokritem bazenu že bil.

Kaj se dogaja v t.i. komori za lebdenje?