OSHOJEVA MEDITACIJA V globoki tišini se znova spomnimo, kdo smo, in ko jo okusimo, naj bi jo tudi živeli - Večina je pozabila, da je življenje nekaj, česar se lahko veselimo - Osho je nekoč rekel, da večina ljudi okoli tridesetega leta duhovno umre, predajo se in životarijo - Med meditacijo iz najglobljih virov v nas vzkalita radost in smeh
Proslava življenja ali marš proti grobu?

CILJ MEDITACIJE NI ZA VEDNO OBSEDETI V GLOBOKI TIŠINI: IZ NJE SE NARAVNO RAZVIJE RADOST; KOT MAJHNI OTROCI SE SMEJEMO, POJEMO, PLEŠEMO, SKAČEMO PO DEŽJU.

Oshojeva dinamična meditacija je bila sprva sestavljena iz štirih stopenj: dihanja, kaotičnega plesa, sufijskega osrediščanja z mantro hu in tišine. Pozneje je dodal še proslavljanje, ples ob nežni, mehki glasbi. Zakaj? Ni smisel meditacije doseči notranjo tišino?

"Proslava je naravna posledica meditacije. V tišini se znova spomnimo, kdo smo. Slavje se naravno razvije iz tega globokega občutka, postanemo kot majhni otroci, smejemo se, pojemo, plešemo, skačemo po dežju. Naše življenje je spet čarobno, spet ga je vredno živeti. Prazni smo, a hkrati prepolni ljubezni in življenjskih sokov, tako polni, da jih želimo razlivati in dajati še drugim. Pred časom sem imel delavnico v Tokiu na Japonskem, kjer je tradicija meditacije zelo razvita, in je bila tišina res globoka. Takrat sem spoznal, zakaj je Osho dodal še proslavo. Kar izvila se je iz tišine, sama od sebe. Ni namreč cilj meditacije, da za vse življenje obsediš v globoki tišini: ko jo enkrat okusiš, je na vrsti naslednji korak, da jo živiš v svetu, da slaviš življenje. Večina ljudi pozablja, da je življenje nekaj, česar se lahko veselimo. Mnogi smo to z odraščanjem izgubili, ni več prave radosti in nimamo orodij, da bi jo znova pridobili. Osho je nekoč rekel, da večina ljudi na svetu okrog tridesetega leta umre, ne telesno, temveč duhovno. Predajo se. Ostanek njihovega življenja je samo dolg, izčrpljujoč marš proti grobu. Osho uči tišino, vendar to ni tišina pokopališča, ampak je življenjska, polna smeha, pesmi in plesa, ekstatični izraz srca."

Kako se znova naučimo slaviti iz srca?
"Skozi meditacijo. Vedno je tu, vedno na voljo. Je naravni prostor naše duše. Med meditacijo se iz najglobljih virov znotraj nas dvigneta radost in smeh. Takrat začnemo spontano slaviti življenje. V skupini je seveda laže: ko se eden odpre, vpliva na vse druge. Vsak prispeva. Tudi glasbeniki smo del tega procesa. Že dolgo ne igram, da bi nastopal ali da bi pred drugimi izvajal svojo glasbo, temveč da bi z njimi delil, kar imam: ljubezen. Zadnja leta igram samo še na delavnicah meditacije. Zato sem tudi zbral takšno skupino: vsi poznajo okus enosti. Zaupamo drug drugemu."

In z glasbo vodite ljudi vse globlje.
"Ne, sploh ne. Nikogar ne vodimo. Ne manipuliramo z energijo, ampak se uskladimo sami s seboj in drug z drugim. Ko igramo, smo v meditaciji. Ves čas poteka tiha izmenjava, med nami in udeleženci delavnice. Igramo iz sebe, iz svoje notranje praznine. Ljudje se odzivajo na našo glasbo, to pa spet vpliva na nas. Nihče nikogar ne vodi. Glasba nastaja iz sodelovanja vseh navzočih. Smo hkrati sami v sebi in zliti s skupino. Bolj ko smo skladni mi, bolj je skupina ubrana in laže je doseči stanje meditacije. Zato večinoma improviziramo."

Ko med meditacijo igrate, puščate tudi premore v tišini. Ste kdaj kaj takega poskusili na koncertu?
"Sem, vendar poslušalci niso bili zreli za to. Za glasbo, kot jo ustvarjam, morajo biti ljudje na voljo, morajo biti občutljivi, imeti morajo vsaj malo izkušenj z meditacijo. Ne gre le za glasbo, ki jo igramo, marveč ustvarjanje energijskega polja. Poslušalci morajo biti odprti in sprejemljivi, če naj se jih zares dotakne. Poskusil sem z običajnim občinstvom, a je šlo mimo njih, niso vedeli, kaj naj počnejo s tišino. Niso razumeli. Za tiste, ki nimajo konteksta meditacije, je taka glasba, kot bi jim govoril v tujem jeziku."

Ste si kdaj želeli zasloveti tudi zunaj novodobnih krogov?
"Z glasbo se ukvarjam od najstniških let. Igral sem vse, od diska do rocka. Nastopal sem po klubih, diskotekah, imel sem koncerte, vendar mi to na neki točki ni bilo več dovolj. Željo po slavi in kup prepričanj o življenju glasbenika, sem pokuril. Vse bolj sem si želel, da bi poslušalci res čutili, kaj jim lahko dam. Zdaj igram, da ustvarim meditativno razpoloženje, ki ljudem omogoči, da zlahka zdrsnejo v prostor tišine. Zame kot za glasbenika je to, kar zdaj počnem, največja izpolnitev. Toliko sem znan, kolikor si sploh želim biti. Slava kot takšna me ne privlači več. Uživam v ljubezni, rad sem zaljubljen, rad sem v družbi ljudi, ki so polni ljubezni. Rad imam, kar delam, ne bi zamenjal za nič na svetu. K temu me je spodbudil Osho, ki mi je podelil čast, da igram med njegovimi diskurzi. Sprva mi je bilo kar žal z glasbo motiti globoko tišino, ki se je ustvarila v njegovi navzočnosti. Potem pa sem spoznal, da ima prav, da je cilj meditacije, da jo živimo, izražamo, tudi prek umetnosti, in delimo njene sadove še drugim. In več ko deliš, več je pride k tebi. Če nekomu pokloniš samo malo ljubezni, se ti je povrne cela ploha. Zame je glasba način, da delim svojo ljubezen. Nisem misijonar, ničesar ne oznanjam, samo dajem, kar mi je poklonilo življenje. In ne mine dan, da se zjutraj ne zbudim globoko hvaležen, da sem živ."

Pravijo, da vas je imel Osho zelo rad. Kakšen odnos ste imeli z njim?
"Srečal sem ga pred tridesetimi leti, ko sem začel meditirati. Sprva sem se zaljubil vanj - ljudje kot on so izjemno lepi. Ko je bil živ, v telesu, je bil pač nekdo, ki smo ga hodili poslušat, mu postavljali vprašanja, ga občudovali. Jaz ga nikoli nisem častil, ker sem nekako vedno razumel, da je to, kar predstavlja, v resnici v meni samem. Ljubil sem ga, zame je pomenil most k tistemu, kar je znotraj mene. Hotel sem biti z njim, ker sem hotel spoznati samega sebe. Pravzaprav to nikoli ni bil odnos z drugo osebo. Tak človek ima telo, a živi v praznem prostoru in ta prostor je tudi v nas samih."

Kaj vam danes pomeni? Mnogi Oshoja (ali katerega drugega duhovnega mojstra) častijo kot boga. Kako gledate na to?
"Zame je Osho notranji pojav, ljubezenski odnos z menoj samim in vsem življenjem. Tega se ne da doumeti z razumom. O njem ne razmišljam kot o nekakšnem bogu, ki je nekje nad nami ali okrog nas. Osho je izkušnja, ki se zgodi, ko gremo globoko vase. Tisto, kar čutimo, ko plešemo, meditiramo, pojemo in pozabimo nase ... to je Osho. Zame je kraj, ki mi daje navdih. Če poznate vonj svojega notranjega sveta, veste o njem toliko kot jaz ali kdor koli, ki ga je poznal, ko je bil v telesu. Mojster je ogledalo tvojega najbolj notranjega sveta. Zdaj vem, da je bilo to ves čas v meni, a se tega nisem zavedal."

Kako ste doživeli njegovo smrt?
"Najprej je bil to zame šok, potem pa sem dojel, da je zveza z njim vedno zveza z menoj samim. Ko je zapustil telo, nam je podaril zadnjo lekcijo. Saj nam je ves čas govoril: poglejte sem, moj stol je prazen, a takrat nisem razumel. Učenec-učitelj je starodavna duhovna igra. Ko je bil v telesu, je ta igra res prišla na vrhunec. In nekega dne je bila naša energija pripravljena na preskok. Guru je potreben, dokler ljudje ne dojamejo, da imajo s to isto realnostjo stik tudi brez učitelja. Osho je nekoč rekel, da se bo z njim končala doba velikih tradicionalnih gurujev, da jih ne potrebujemo več. Razsvetljeni mojster je samo energija in to lahko izkusiš sam, neposredno."
Imel je mnogo nasprotnikov. Ne le ameriške vlade in tajnih služb, tudi v duhovnih krogih. Kritizirali so ga, ker je razkazoval razkošje.
"Osho je izzival in se ob tem neznansko zabaval. Podiral je stereotipe. Drezal v predsodke in vnaprejšnje predstave. Učil nas je, naj vidimo onkraj. In nam vsem kazal ogledalo."

Kaj dela Oshojev inštitut za glasbo in proslavo?
"To, kar pravi ime: igramo glasbo in organiziramo proslave."

V Indiji, v Puni?
"Ne samo tam. Povsod, kjer pač trenutno smo. Inštitut nima sedeža. Vsak se lahko pridruži."
Tina Zgonik

Swami Ananda Milarepa, naš sogovornik, je glasbenik meditacije. Pred tridesetimi leti je mladi Američan srečal Oshoja in postal njegov osebni učenec, pred smrtjo leta 1990 pa mu je mojster zaupal vodstvo Oshojevega inštituta za glasbo in proslavljanje. Danes s skupino One Sky Band (Eno nebo) igra skoraj izključno na delavnicah meditacije in prek glasbe ustvarja prostor tišine in ljubezni, v katerem se udeleženci zlahka odprejo. Njegova glasba odseva polno zavest, ki je nalezljiva kot njegova sproščenost. "Glasbe in besedila pesmi ne jemljem preresno. Z besedami se igram - glasba ne bi smela biti preresno početje. Edino, kar se mi zdi pomembno, je: kdo je ta, ki poje? Kdo si? Kako globoka je tvoja meditacija?" pravi. "Glasba mi pomeni le izgovor, da izginem."