Mehak slap zlatih las
je objel vse, kar je.
Nežnost je pobožala odhajajoč dan.
Svilna mehkoba je napolnila zrak.
Pesem Bardov je igrala na nevidne strune.
Sonce se je stopilo z luno,
srebrna svetloba je zadišala po pravljici.
Vilinski ključ je zasijal v svoji polni moči,
napolnil je dušo, srce in um.
Srce je ljubeče objelo um,
stopljena sta v harmonično enost, za vedno.
Duša igra na harfo radosti.

Zapela si skozme svojo pesem.
O vitki brezi, ki se je pobarvala v zlato.
O gibkih vejah, ki plešejo nežnost, milino, ljubkost.
O svetu, ki je prelestno lep.
O življenju, ki je tako dobro.
O smehu, ki polni moj topel dom.
O mali punčki,
ki ima božanske starše.
O iskricah sreče v otroških očeh.
O igri, ki razveseljuje srce.
O radostnem ustvarjanju,
ki velikodušno daje bisere duše,
da bogato hranijo mene in hkrati vse druge.

Svetloba je prhnila iz tvojih kril.
Zamahnil si z njimi
in poletel.
Srebni sij je napolnil poletni dan,
objel je Rajski vrt in v njem pustil poljub ljubezni.
Zažarel je v kapljicah rose
in vanje spustil božajoč sončev poljub.
Vrt je zadehtel in zažarel.
Cvetne čaše so se razprle,
omamno zadehtele in dihale čisto ljubezen.
Metulj sem, ki je poletel.

Poješ mi o Ljubezni.
Iskri se v tebi, Bisernica,
začudena si, ker si razkrita.
Školjčni lupini sta se razprli.
Tvoja svetloba je zasijala.
Začutila si svojo lepoto, svoj sij,
pustila si mu, da sije, da služi Radosti
da v njem uživa, kdor to želi,
in da se tega veseli.
Poješ mi pesem Ljubezni z mnogimi Obrazi.

Tam zgoraj visoko oblak plava,
pod njim lahkotno teče Sava,
sem ter tja race in čaplje poletijo,
da svoj plen hrano v vodi ulovijo.

Zdaj dežuje kapljice trosi,
vonj po zimi s seboj nosi,
jesen se umika prišla bo zima,
hladen veter nam le prikima.

Odhaja sonce, z njim topel dan,
medved v gozdu je že zaspan,
živali si iščejo zatočišče,
vsaka svoje si poišče.

Zakaj je zdaj že skoraj v modi,
da se slovenščino pohodi,
pa ne da slovensko že škodi,
pač takšen je trend je v modi…

Je angleščina bolj razumljiva,
razlaga je že kar pomenljiva,
kot da imamo premalo besed,
takšnih ki bi jih razumel svet.

Pa saj naš človek hodi v šolo,
naj se našo besedo pohodi,
bodo na univerzi tujke kraljevale,
še afne bodo se nam smejale.

En sam pogled v tvoje oči,
ko iščem sledove minulih dni,
zdaj zdi se kakor da jih več ni.

*
V spomin očetu

Beli zidovi,
tih pogled dragih oči
ura tiktaka.

*
Oblak

Da te razvedrim
kot bel oblak prihajam;
nikjer te več ni.

*
Pogled

Nemirnih oči
ne morem pozabiti.
Pogled mi sledi.

Rada pišem čeprav šaljivo,
Včasih je že kar žgečkljivo,
se pošalim iz same sebe,
drugi se ne jezijo brez potrebe.

Svet je že poln težav,
se dogaja kar ni prav,
zato predajam se naravi,
vedno najde cvet se pravi.

Če za lonci časa preživim,
le da jedi okusne si želim,
noč skrivnosti je le moja,
ne zanima me kašna je tvoja.

Danes kuham marmelado,
Malo za sebe malo za hvalo.
Takšno iz grozdja,
Vse se je prebralo

Se dolgo kuha da te vse mine
sladkor in grozdje so sestavine,
a diši na moč zapeljivo ko vre,
se oblizujem preizkušam še in še.

Pogledal sem z oblaki pokrito nebo.
Rad bi bil del njih, potoval z njimi,
dež bi trosil koder je suša,
ljudi in živali osrečil,
narava bi oživela,
darovala hrano.

Če bi imel moči bi kazal pot soncu,
posušil bi solze bi staršem,
v nesrečah umrlih otrok,
nesmiselnih vojnah,
brutalnih pobojih.

Ponosno dvignila je krila poletela,
v kljunu svoj ulov je imela,
a še malo pomahalo bo v slovo,
ko odšla bo tja kjer je bolj toplo,
tamkaj preskočila zimo bo.

Nekoč le v krajih ob Muri so bile,
a zdaj krasijo tudi naše kraje,
ob Savi gnezdijo imajo naraščaj.
Da na pomlad vrnejo se nazaj.

Sem v trgovino vstopila,
bi nekaj rabila in kupila,
a ko vse dobim, imam,
grem da plačam tam.

Pa se je zgodilo vse stoji,
pred blagajno elektrike ni,
nič ne pomaga čakam tam,
da se vrne elektrika nam…

Sem tam nakupljeno pustila.
v bife na kavo sem stopila,
a groza natakarica že kriči,
nič ne bo elektrike še ni.

Tretji svet, ostani, kjer si,
zate imamo zanimive načrte,
obete, nasvete, kako krotiti izžete.

Sprejmi svojo ureditev po naše,
poslušaj nam vdane politike,
ki vedo, kaj je dobro za nas vse.

Za naše traktorje zgradimo ti ceste,
za pridelavo poceni krme
za naše prašiče in krave.

So rekli da bom postal poet,
naj napišem pesem vabljivo kakor cvet,
da besede v pesmi oživijo,
med ljudi poletijo.

A nič posebnega se ni zgodilo,
pisanje mi je le poživilo,
saj pomirja dušo in srce,
osrečuje notranjost ve.

Nekateri me uvrščajo med narodnjake,
in podobne pisce take,
a pišem le kod domoljub,
poln zamisli v besedah.

Z jutrišnjim dnem…
bom boljši oče in več časa bom preživel z otroki,
družino bom postavil na prvo mesto.
Jedel bom zdravo
in se gibal, kakor vem, da bi se moral.
Manj se bom družil s prijatelji
in se več pogovarjal z ženo.

Telefoniral bom starim staršem
in se učil strpnosti od drugih.
Opustil bom kajenje in popil manj alkohola.

Veverička nagajiva
zgodaj zjutraj že je vstala
nič več ne počiva
naokrog se je pognala.

Radovedna skače naokoli
gleda sem in tja
orehe išče si tam doli
pod drevesom gleda v tla.

Potem pa oreh najde
hitro sede, se pripravi
v tačkah ga drži
in si pojedino napravi.

Nenehno se obremenjuješ
s telesom v katerem domuješ
režeš dušo, srce krvavi
rane neznosne zadajaš si.

A šele takrat oseba opazi
ko sama v temi se plazi
da ni važna barva oči
slika sama blagoslov se zdi.

Ni važna barva kože, ton glasu
si močnejšega ali vitkejšega stasu
vse to je le dodatek, nepomemben podatek
ko v mojo bližino prihajaš
s svojo notranjostjo se izdajaš.

Skozi okno gledam v tiho noč,
ki je oblita z mesečino,
ki nosi v sebi skrito moč,
ljubezni moč in moč spominov.

V tej tihi noči nisem sama,
tu poleg mene si zdaj ti,
vidim tvoj obraz, smehljaj,
celo pogled tvojih oči.

A vendar - ti si daleč proč;
gledam te le v sanjah,
ki jih prinaša mirna noč.

Mojo Hanko bananko zanima
kdo že navsezgodaj
rumene rože zaliva.
Ali je to judoistka Tina,
ali knjižničarka Marina ?

Povedala bom:
To je le dekle,
ki obožuje rože te.

(Napisala Leila, 10 let)

Le kje so še lepši kraji,
ki se v soncu lesketajo,
z lučjo sveta žarki se igrajo,
na severu krasijo jih planine,
vabljive bele tam strmine

Na zahodu že modro morje,
na vzhodu zlata pšenica zori,
polja rodovitna ljudi na sebe veže,
bogate letine se kmet že veseli.

Le streljaj od tam vabijo gorice,
od tam na jesen klopotci preganjajo ptice,
še več skrivnosti v sebi zemlja skriva,
zdravilno toplo vodo narava je igriva.