Le kje so še lepši kraji,
ki se v soncu lesketajo,
z lučjo sveta žarki se igrajo,
na severu krasijo jih planine,
vabljive bele tam strmine

Na zahodu že modro morje,
na vzhodu zlata pšenica zori,
polja rodovitna ljudi na sebe veže,
bogate letine se kmet že veseli.

Le streljaj od tam vabijo gorice,
od tam na jesen klopotci preganjajo ptice,
še več skrivnosti v sebi zemlja skriva,
zdravilno toplo vodo narava je igriva.

Tam kjer teče Mura, topoli šepetajo,
štorklje v letu nad njo se igrajo,
a labodi reki Kolpi so okras,
kot na Dravi v poletni čas.

Če na morju galeb se oglasi,
gladina morja v soncu se iskri,
svetovno čudu kraški svet je jam,
vsakega pritegne kakor iz sanj.

A ljudje ki živijo v krajih tam,
kakor da ne vidijo drugam,
da bi radi imeli kar jih obdaja,
lepotam tam videti ni kraja.

Če rod slovenski najde v slogi moč,
lepot na tisoče ki jih nikjer drugod,
ponosno naj gleda srce mu zaigra,
najlepše mu je dano kar svet ima.