Trdota se lušči postopno.
Namakam se v vodah življenja,
opazujoč zunanji svet.
Morda zaradi milnih mehurčkov
nisem opazila svojega oklepa.
Morda zaradi svojega oklepa
nisem videla jasno.
Morda zaradi trdote in motnega vida
nisem odprla dlani sprejemljivosti.

Tako živijo želve.
Nosijo oklep na hrbtu,
tudi če na plano potisnejo
plešasto glavo.

Nebo je olajšano vodne teže.
A rečna struga je zvrhano polna.

Teža oblakov je padla na tla.
Gosto deževje pojenja.
Oblaki se tanjšajo
in krčijo svoje meglice.
Jasnina neba spet diha,
izvabi na plan sončne žarke.

Ohrani jo zase,
Ko se ti razkrije.
Hoče, da je le tvoja.
Hoče služiti le tebi.
Če ji ugodiš,
te podpira,
kot dobri Duh Aladin.

Če je ne uslišiš
in jo razkriješ,
razgališ,
ji vzameš podporno Moč
in tvoja verodostojnost
doživi brodolom.
Ne izgubiš le ene priložnosti,
tvoj Aladin te zapusti.

Vse je bil le privid,
projekcija iz teme trebuha,
kamor ni mogla svetloba.
Razparala sem ga,
kot Rdeča Kapica
in pustila,
da so iz njega poskakali prividi.

Na svetlobi dneva
so se silhuete
iz davnine spremenile
v prozoren nič.
Izstopila sem iz umetnih kulis.
Utvara je izgubila moč.
Vzela sem ji energijo življenja
in se osvobodila.

Obrnem se,
kamor hočem.
Izbira je moja.

Obrnem se k življenju.
Ker mi je všeč živ tok.

Obrnem se k svetlobi.
Ker njeno mrežasto tkivo
sestavlja in spaja,
ustvarja z radostjo.

Jezero mi danes kaže
svojo odprto maternico.

Cele jate pupkov
živahno uživajo hranljiv dom.
Gibčno se sučejo njihovi bički,
podobni živahnim semenčecem,
ki so v plodilnem naskoku.
Jezerski plankton jih obilno hrani,
vrhnji tok vode jih greje,
širijo zadovoljnost zaželenosti
in ljubeče sprejetosti.

Za tabo je,
razpeta, gosta, močna in nevidna.
Zato se ne boj,
da boš padel na hrbet,
če ti spodrsne.

Pred tabo je,
razpeta, gosta, močna in nevidna.
Zato se ne boj,
da boš padel na kolena,
če ti spodrsne.

Kako dobro se je ogreti
po pozebi.
Začutiti toploto
v konicah prstov,
v pomodrelih dlaneh,
v ozeblih stopalih.

Kako dobro se je ogreti
po pozebi.
Pozabiti pomrznjene cvetove
utrujenega otroštva,
se obrniti na sončno stran
in ponovno vzbrsteti.

Nevidnost te skrije
pred sabo in pred drugimi.

Vedno, ko pobegneš od sebe,
si nadeneš njen plašč.
Vedno,
ko ne slediš svojemu impulzu,
ki te potiska naprej.
Vedno,
ko se potegneš nazaj,
ko se skriješ v dvorani,
pa je tvoje mesto na odru.

Ponovno je razprla krila in poletela,
nazaj v gnezdo si je zaželela,
iz južnih krajev se vrnila,
prelepa bela so njena krila.

Morda mladiče bo zvalila,
štorklja odšel je mraz in zima,
iz daljave se kukavica oglaša,
v tuja gnezda leže jajca, odnaša.

Gubaste misli zvijajo
svoje spačene silhuete,
vlačijo na dan staro šaro,
zasedajo življenjski prostor
in jemljejo hranljivost dobrobiti.

Lov nanje ne pomaga,
pustim jih drseti
in jih osvetlim
z jasnim opazovanjem.

Plodna rodnost se bohoti.
V nosečnost se zavije
nebogljen zarodek.
Še ko mati ga povije,
je njen ljubi varovanec.

Svet spoznava iz razdalje,
dolgo le v njenem objemu.
Ko odhaja,
gre za kratko,
utrjuje se in raste.
Dokler nekoč ni pripravljen,
da je v svetu samostojno.

Ko hodiš Sebi nasproti,
na tleh ni sledi,
tla so deviška,
na njih prvi in edini si.

Ko hodiš Sebi nasproti,
v tleh ni uhojene poti,
tla so deviška,
na njih prvi in edini si.

Pod velikim razkošjem in pozlato
lahko se skriva tudi blato.
Pomanjkanje notranje svetlobe
prikrivajo luči zaslepljujoče.
Kjer ni volje za dobro dejanje,
je zatekanje v besedovanje.
Zdaj je čas nove metle,
da se z navlako pomete.
Vsem topim, prevzetnim, oholim
se naj zrcalo resnice nastavi.
Se ugodnostim, izjemam odreče,
zmote, krivice prizna, obžaluje.
V brezbrižnih naj up prebudi,
vse na pot sožitja povabi.
Najbolj vneti iskalci božjih sledi
so v sebi že našli ljubezni poti.

Nakupovalno središče,
celo mesto,
ki ponuja,
kar le nudi svet.

Množica v njem išče, išče.
Kup prividov,
barv, spektakel,
kaj vse nudi ti tržišče,
vzbuja lakoto, obljublja,
s čim vse sreča te obišče.

Recept,
ki ti ga piše Stvarnik,
preprost je,
kar se da.
Z njim ogneš se zdravnikov,
iskanja grešnikov in rešenikov.

Samo ta del,
ki se te tiče,
samo to izpolnjuj.
Daj vanj srce in sebe vsega.
V čim več trenutkih se raduj!

Ne eno vstajenje,
petero vstajenj
te očisti in razbremeni križa.

Ko bodalo rani z izdajo,
ga izruj,
rano zdravi z zvestobo,
z zvestobo sebi
in Božanskemu načrtu za tvoje življenje.

Odpira se voljna roditi.
Humusna posteljica ni preperela,
jedko jo žgo pesticidni hlapi,
voda v njej nima svežine življenja.

Odpira se voljna roditi.
Brez betonske skorje
belih praškov strupenega gnoja,
zna in zmore to storiti.

Odpira se voljna roditi.
Kliče iz svojih globin,
da ji zaupaj in pusti,
da to stori,
po Stvarstva modrosti.

Kot nevidna nitka nas povezuje,
je do nas tudi darežljiva,
včasih zamerljiva,
spet nagajiva.

Ta nit nam je nit življenja,
včasih polna trpljenja,
kjer bolezen kraljuje,
žalost domuje.

Sonce z žarki razveseli,
polepša turobne dni,
kaže pot naprej,
nevidni nitki tej.

Iz popka,
kjer je oddet v varni maternici,
vzbrsti, se razširi, odpre.

Nebo ga ogrne v barvito ogrinjalo,
rosa ga umiva,
sonce mu izvablja nasmeh.

Cveti razkošno,
z vonjem dišav
privablja čebele
v gostoljuben, hranljiv objem.

Ne razgrajaj in ne ubijaj,
ničesar si ne prisvajaj,
ne sam in ne s pajdaši,
ne javno in ne skrito.

Ne troši moči za rekorde,
ne za lovske trofeje,
ne za slike po šolah, uradih,
ne za kamnite spomenike.

Samo dela miru in ljubezni,
posejana med ljudi,
so edini neminljiv pomnik,
vreden spomina in zgleda.

Veslo vesla
in čoln pluje.
Mehanični, ritmični gibi
odrivajo čoln v vodni masi.
Veslo vesla in čoln pluje.

Vedno obpluje ista obrežja,
v zajezenem jezeru
pluje v krogu.
Utrujen se stara, sivi.
Do novih obal si želi.

Ko se zasuče,
dobi polet,
suče se v krogu,
se širi v višino,
lahko menja smer,
hitrosti obratov,
premer lijaka
in sporočilo.

Nosi podpis
nevidnih vetrov,
ki polnijo pljuča življenja.
Nosi moč,
ki daje krila,
skrito pomaga,
če ti je sila.