Trdota se lušči postopno.
Namakam se v vodah življenja,
opazujoč zunanji svet.
Morda zaradi milnih mehurčkov
nisem opazila svojega oklepa.
Morda zaradi svojega oklepa
nisem videla jasno.
Morda zaradi trdote in motnega vida
nisem odprla dlani sprejemljivosti.

Tako živijo želve.
Nosijo oklep na hrbtu,
tudi če na plano potisnejo
plešasto glavo.

Trdota se lušči postopno.
A ko odpade,
se zaiskri od olajšanja
in spoznanja,
da s trudom ves čas koplješ za tistim,
kar je bilo tvoje že ob rojstvu.

Trdota se lušči postopno.
Ko se oguli tudi vsa trda koža,
se vid naenkrat izboljša.
In vidiš,
da si se motil,
ko si mislil, da zate ni…

Je in bilo je,
vendar ne tam,
kjer si zahteval, da mora biti.
Prožen, gibljiv vrat
se končno zasuče v pravo smer,
krč v rokah izgine
in dlani se odprejo.
Sprejmejo!

Nekje leži prazen želvji oklep.
Ko ga najdem,
ga vzamem s sabo
in v njem serviram toplo juho.
Po dolgi kopeli mi prija.