Nebo je olajšano vodne teže.
A rečna struga je zvrhano polna.

Teža oblakov je padla na tla.
Gosto deževje pojenja.
Oblaki se tanjšajo
in krčijo svoje meglice.
Jasnina neba spet diha,
izvabi na plan sončne žarke.

Rečna struga se izliva,
sčasoma njena gladina usiha.
Nebo diha njeno sopenje.
Med nebom in zemljo
kroži ta cikel.

Olajšanje si najde pot,
da odloži svoje breme.
Za vsakim dežjem sonce sije.
Nobeno breme ni večno,
a tudi olajšanje ne.