Nič ni večnega,
Vse enkrat mine,
Obraz srečnega,
Brez razloga izgine.

Iskren dar,
Ne išče povračila,
Kot obrabljena stvar,
Ne išče popravila.

Moje oči,
Več ne vidijo,
Moja ušesa,
Komaj še slišijo,
Glas potihoma,
Kmalu obmolkne,
Postopoma,
Marsikaj človek pogoltne,
Srce in duša opazujeta nemočna,
Tišina postane z leti neskončna.

Kričal bi, stresal jezo v preklani zid,
Z zaprtimi dlanmi, udarjal vse dokler se ne stemni,
Krvave sence porisale bi zid,
Lastno bolečino vtisnil bi kot žig,
Del sebe pustil bi na njem,
Vsako kapljico krvi na zidu strem,
Preden pride, misli njene vem,
Mimo njenih ramen, hladen v zid zrem.

Kdor te ljubi,
Tisti kateri tvoje ustnice poljubi,
Kmalu bol vzljubi,
Ti zvestobo obljubi.

Postaneš edina misel,
Neprecenljivi biser,
Edini vir, iz katerega se naužije,
Izvir v katerem, zadnjo kapljo krvi prelije

V modrem večeru
je prihajala z igrami vetra.
Plavala je skozi mesečino
iz zapletkov zvezdnih niti,
ovita v zlate omote.

Kakor otrok svetlobe je bila.
Svetli val. Jata kresnic.
Pena nebesnega cvetja.
Bila je dih neprespanih tišin.
Veja dremave noči.
Skrivnost nad strehami oblakov.
Iskra ognjenih peruti
s prosojno zaveso iz suhih vodnjakov,
kjer cvetijo vitice melanholij.

Vsak dan je posebej lahko čudovit,
če si ljubeč in do vseh odkrit.

Boga v vsakem lahko prepoznam,
šele ko njega v sebi zaznam.

On mi da moč in notranji mir,
da si sama ne postavljam ovir.

Skozi mrežo upanja
si odšla,
z lahkoto nerazumevanja,
neprizadeta,
prevarana od lastnih čustev.

Ni padel
oblak z neba,
da bi ti skozenj
Božji prst,
pokazal pot,
stezo do sreče.

Svojih misli kralj,
zmote, spletke,
vstran od mene,
sam,
po božji volji,
svojemu življenju
vladar.

Odprite kljune ptice,
pojte z mano,
čas radosti,
srca odprite tisti,
ki želite
začutiti mir,
polna ga je duša
z vami bom delil.

Ne upam si
priznati ti,
kaj moja duša si želi,
tako le gledam te,
v srcu pa mi vre,
ko bi le vedela,
da ljubim te.

Tvoje oči
me sploh ne vidijo,
čeprav od nekdaj
sva prijatelja,
tako le gledam te
in tiho upam še,
da v tvojem srcu
iskra se prižge.

V ogledalu,
daleč tam zadaj,
vidim veter
kako boža mrtve trave,
on umira,
ki je zadnji
in pesem smrti poje,
ve, da to je konec.

Zdaj na zimo
moral bi za soncem,
pa ne gre nikamor,
zmore le še tu ležati,
peti, smrti v svate,
da bo duša lažja.

Odpuščam ti,
odpuščam si,

pozabi vse,
pozabi me,

pojdi zdaj,
pojdi nazaj,

živi le,
živi še,

ljubi ga,
ljubi se,

povej mu,
povej vse,

Iz težave
v težavo,
a svet
se še vrti,
ne ustavi ga problem,
ne jaz,
ne ti,
saj se smešno zdi,
vendar boli,
čas krade spomine,
nič ne mine,
le minljivost.

Ko boš prevzel svojo bolečino
in bolečino svoje matere,
ki te je rojevala
in njeno radost ob tvojem rojstvu nase,
tedaj boš zaslužen otrok svoje matere.
Ko boš ponovno s krvavim obrazom
prijokal na svet
in se spomnil tistega časa,
ko so se vajine telesne celice v znoju,
kot eden borile za tvoje rojstvo,
tedaj boš morda razumel,
da je vsak otrok brez izjeme
materin sin ali materina hči.
Mati ne odstavi nobenega otroka.
Mati je vsedarujoča. Ničesar ne jemlje,
samo daje – vsem otrokom enako.

V tišini noči
ljubi moj
ob meni
spi
na čelo
pada
pramen las
lunin sijaj
mu gre
čez obraz
zaprtih oči
na ustih
nasmeh
sanja
moj ljubi

Še en dan tone v pozabo
in z njim na spremembe up,
puščam stalni želji vabo,
da je v novem dnevu ne premaga obup.

Kaj je moje življenje?
Odgovora se bojim.
Zaklepam se pred tabo v trpljenje,
sam v svoji bolečini bedim.

Vse kar vidiš na meni
je pokrov moje bolečine,
reši me vse je na tebi...
Neeeeeeeeeeeeeee!!!

Poglej moj beden obstoj,
sedim in pišem besede
in se počutim kot gnoj,
ko izražam v tekstu sliko svoje bede.
Zaustavi se za trenutek,
vzami si čas in
preberi mojih čustev osnutek,
poglej kako trpim.
Tvoje srce ima ključ,
a sam ga najti ne morem,
prižgi mi luč,
ker nestrpen sam ne zmorem.

Včasih je lepo tako kot je
Včasih hočem več
Včasih je vsega preveč
Včasih se pa skrijem drugam
S tistim kar imam.

Včasih le s težavo odprem oči
Včasih se mi zdi
Da v pljuča ne gre zrak
Da mi je težak vsak korak
Da sem le spak.

Rada bi
tolk stvari
da glava boli.

Rada bi
zaprla oči
potopila obraz v dlani.

Rada bi
zbežala stran
se skrila pred jato vran.

Rada bi
te primla za dlan
s tabo odšla drugam.

Ko zazrem v tvoje se oči
nič več pomembno mi ni
se v modrini izgubim
ko se v tvoj svet potopim.
in ko poljubiš me
se vprašam - je to sploh res ali ne
nežno mi telo zadrhti
obstajava le jaz in ti...

Želim si poljub,
in objem močnih rok.
Besed sladkih obljub,
kot deroče reke tok.

Želim si iskrivega pogleda,
ki v meni strast prebuja,
Da se v meni vse razpreda..
klijejo novi cvetovi, poje aleluja!

Hočem toplega dotika,
tvoje kože, ki diši!
Tvoje, ki me mika,
tako močno, da telo drhti.

Kjer teče Teran po telesu,
skozi kraševje odmeva iskrivo,
kot Trst se suče na plesu,
kjer burja vipavska zareže v živo...

Kjer teče Refošk skozi žile
in burja razpiha možgane,
primorske nevihte so sile,
tam Istre so skale izprane...

In tam v Gorici, Merlot kjer poteče,
primorski so fantje krvavi,
udarec z bičem jim reče,
bikovka zdaj vas pozdravi...

V neki drugi dimenziji,
kjer si nisva to storila,
kot sva tukaj v hereziji,
nedolžnost najino ubila...

V neki drugi dimenziji,
skupaj srečno sva živela
in ne kot tukaj v iluziji,
sva eden drugega imela...

V neki drugi dimenziji,
sva v življenju se ljubila,
bila sva kot v čarovniji
in se nisva izgubila...

Kar iščeš ti,
sem tudi jaz iskala
in mnogi pred menoj.
Pametni, a naivni
z mnogimi obzorji,
s pogledom v enega
in sanjskimi dokazi
z roba razuma.
Zdaj si samo ti
in tisti, ki bodo prihajali
z barvami, okusi in vonjem
zlatih orgazmov svetlobe.
Vse ni treba dokazati,
le verjeti in upati,
hrepeneti in želeti,
vstopiti v večnost
med pajčevine miru
in brezčasne sreče,
oditi spokojno na pot
z olupki svoje lastne zavesti.
Eni želijo, da stvari uganemo,
drugi, da si jih naučimo.