Lovim ravnotežje med
med »morati« in »hoteti«.
Sprašujem se, kateremu izmed
obeh vzgibov dati prednost.

Resnične ali pa samo namišljene
dolžnosti in skrbi
ves čas terjajo mojo pozornost
in me silijo v smotrno dejavnost.

Tvoje oči
me vabijo
z neustavljivo
prikupnostjo
v svoje globine.

Iz njih skrivnostno
odseva barvito
razpoloženje
tvoje duše.

Prelep decembrski je čas...
Ozračje je prepolno pričakujočega upanja...
Svetle lučke vsepovsod,
vse je praznično razpoloženo...
Oči se bolj vedro iskrijo,
srca ponovno oživijo...
To je čas,
ko v nas se nekaj zgane,
čas, ko človek si oči pomane,
ko korak postane bolj odločen in vesel,
čas, ko včasih bi najraje vse objel in kaj zapel...

Vso noč sem pred oknom stal,
Koliko besed sem izgovoril v nebo,
Nikogar, da bi me poslušal,
Nikogar, da bi me bodril,
Sem čakal na tvoj znak,
Poslušal sem le vetra glas,
Vse te hladne večere,
Premražen in lačen,
Sem te čakal vso noč,
Nenadoma si me prijela za dlan,
In odpeljala s sabo stran,
Od takrat te več ne izpustim,
Ob tebi sem se spremenil,
Zdaj sem boljši kot sem kadarkoli bil.

V našem vrtu sva posadila seme,
V našem vrtu bo zrasla roža,
Na videz krhka,
Znotraj močna kakor hrast,
Niti najhujša poledica,
Niti trdovratna zima,
Ji ne bo prišla do živega,
Ker ona je del naju,
Del najine ljubezni,
In je kakor midva neskončna.

So trenutki v življenju,
Ki se zdijo samoumevni,
In so dejanja,
Ki jih nikoli ne pozabimo,
Ampak takrat ko nastopi bolečina,
Si želimo nazaj,
Želimo si tistih trenutkov,
Ki smo jih komaj opazili,
In so polzeli mimo nas,
Ne da bi vedeli, koliko nam pomenijo.

Pokončno hodim,
Sredi mesta se oziram,
V ulice neznane,
Kot bi hodil sredi puščave,
Podobno pesku mi misli polzijo,
Brez vode mi telo ne dela,
Kljub vsemu se mi oči rosijo,
So poti, ki jih ne razumem,
In so misli, ki mi po glavi rojijo,
Ne morem pozabiti določene trenutke,
In vse tiste občutke,
Ko si me neutrudno bodrila,

Staraš se počasi,
Kot vino, ki zori v sodu,
In je vsako leto bolj žlahtno,
Čudovita si kot stara oljka,
Katere gube poudarijo mogočen značaj,
Ki se skriva pod njenim lubjem,
Velikokrat spominjaš na morje,
Na trenutke si popolnoma mirna,
Popolnoma spokojna,
V naslednjem hipu kot nevihta,
Navihana in polna življenja,
Topla in prijetna,
Kot prvi ogenj, pred začetkom dolge zime.

Ko pride večer,
In ostanem sam s sabo,
Misel ne preneha,
Občutek, da ne veš,
Kaj prihaja,
Nekaj v tebi ostane,
Tisto, kar nas na koncu stane,
Kar nam ne pusti,
In nas nenehno žalosti,
Včasih se napajaš ob morju,
Ko žarek sonca te boža,
Življenje nas včasih razdvoji,

Stal sem sredi polja,
Na koncu jase,
In se oziral na pretekle čase,
Drevesa, na katera sem tako rad plezal,
In zaprašene ceste,
Dolge kilometre v iskanju sebe,
In bolj, ko sem sanjal,
Bolj sem se zavedal,
Da pogrešam, tiste trenutke,
Brez telefonov, nepotrebnih pogovorov,
In zlate tišine,
Prepotrebne miline,

Le kam hitijo zdaj tisti mi stari časi,
utihnilo petja fantov v večer na vasi,
pastirice, pastirji so kot že v pozabi,
koline, žetev bil vsem praznik pravi.

Le redko na vasi v domačijah se prepeva,
naša domača pesem le še od tam odmeva,
rohnenje traktorjev, žag čez dan prevladuje,
še iz gozdov, dreves še se ptičje petje čuje.

Ljudje vedo, da je nekje izvir vode,
Morda tam pod Peco,
Pod Karavankami,
Mangartom…

In tam nekje čudežne zdravilne vode,
Ki tam spodaj veselo žubori,
Da nam olajša bolečine,
Izboljša vid…

Morda prav kraj Matjaž tam domuje,
Podari vodi čudežno moč,
Ko slepi spregledajo,
Hromi shodijo.

Še se spomnim tistih pomladnih dni,
Ko se ljubezen razgori,
Čarobnih majskih noči,
Skrivnostna luna se nasmejala,
Ljubezni plamen je vžgala.

Leta tečejo, slabo izbrišejo,
A nasmeh na lice izrišejo,
Otroci odrasli so in trda vez.

Se vnuk k tebi privije nasmeji,
Malce le pozornosti si želi,
Kadar zvezdavo vprašuje,
Želi da na vse odgovor sliši.

Berem pesmi ki niso pesmi,
Poslušam modrosti, skorpucala,
Gledam slike brez, lica brez izraza,
Berem knjige brez duše…

Jed mi je brez okusa,
A je menda zdrava, za koga?
Izložbe so polne vsega, tudi kiča,
Tudi vreme ne ve kaj bi rado.

A prisrčen otroški nasmeh me zdrami,
Prebudi iz razmišljanja,
Smeh iz srca,
Resničen…

Mi megla zastira pogled,
Kot da se pripravlja za spanje spet,
Narava kot pregrinjalo iz listja pripravlja,
Jesen se počasi a zanesljivo se poslavlja.

Iz dimnikov se že dim dviguje,
Ko domačin v vasi zmiguje,
Je dovolj kurjave razmišlja,
Zavel hladen veter pomišlja.

So kašče polne delo skrbnih rok,
Od jabolk krompirja, in dobrot,
Se zgoraj suši šunka za zimske dni,
Ko v kleti mošt se spreminja,
Še malo pa bo v sodih vina.

Ljudje prihajajo in odhajajo,
Z njimi veselje in žalost,
Nasmeh na licih,
Solze v očeh.

Nekateri pravijo da je to usoda,
Spet nekateri krivijo druge,
Pri njih iščejo vzroke,
Tudi ob nesreči, bolezni.

Pa vendar življenje je borba,
Borba tudi za obstanek,
Borba za preživetje,
Med solzami in smehom.

Zlomljeno krilo podpira opornica.

Vseeno letim,
naslanjam se veter.
Zamahi kril so previdni,
bolj togi, manj odločni in rahli.

To krilo se še opira nanjo.
Morda iz navade,
morda pa ga res še boli.

Čutim zamolčano drhtenje,
ki si želi svobodno
počesati perje peruti,
opornica mu tega ne pusti.

Ponovno je z nami jesen,
Z njo je dež meglen,
Odpadlo je listje prekrilo ravan,,
Vedno že krajši je dan.

Je zima počasi trka na duri,
vedno ob njeni zimski uri,
zapihala burja bo severni veter,
morda zapadlo snega bo slab meter.

A vrne se pomlad topli dnevi,
ko nas prignalo bo na plan,
pozdravilo ptičje petje, cvetje,
le kratek čas pa bo poletje.

Je pesem tista ki nas razveseli,
Druži skozi življenje vse dni,
Morda smo spoznali v njej sebe,
Začutili njen dih ki seže v srce.

Nas spomni mladosti, rož na trati,
Cvetočih vrtnic tamkaj na vasi,
Objema ko srce srcu je spregovorilo,
Pod zvezdnim nebom se je zgodilo.

In pesem je družila, odmevala naokrog,
Opevala takrat nešteto je lepot,
A vselej v verze vtkana ljubezen, verzi,
Ki jim prisluhnemo v noč, v sanjah.

Tam zadaj za domačo hišo
se bohoti stara in visoka hruška.
Ob njej so trte iskale oporo v vejah
in sladki grozdi so vabili, da sežem po njih.

V kotu na koncu vrta
so se bahavo razrasle koprive,
ki so zgodaj spomladi še dišale
v domačem loncu.

Na drugi strani vrta so kokoši
že tisočkrat prebrskale sleherno ped zemlje.
Butare, ki jih je stara mati pripravljala vse poletje
so segale vse do roba strehe drvarnice.

Prisluhni pesmi topolov v vetru,
ji v krajih ob Muri lahko prisluhneš,
morda pesmi ljudi na brodu spoznaš,
iz roda v rod se prenaša, rad jo imaš.

Mura lenobno po svoji strugi teče,
le mlin zrnje v moko spreminja,
Ji topol o bregu prijazno kima.

Če v sanjah se ti kdaj prikaže,
boš videl kako ti prišepetava,
Mura, njen brod in mlin ti pojo,
so kot biser ljudje ti povedo.

Nekateri pravijo da kar napišem je cmeravo,
drugi spet sanjavo in zabavo,
tretjim ne ugaja rima,
le kako naj štima….

Saj, vem ko pišem o krajih kjer živim,
o njih pišem lepo, ker želim,
saj so mi dali zavetje,
naj krasi jih cvetje.

Še malo pa se jesen bo v zimo spremenila,
ptice si že pripravljajo krila,
saj na jug spet poletijo,
v tople kraje želijo.

Oglaša se znotraj
Zaprhuta s krilci
in poišče mojo pozornost.
Jo srka, kot nektar
in njen obris se izostri,
njena prosojna vsebina
se zgosti.

Pokliče me k svojemu rojstvu.

Takrat je to za udejanit.
Brez odlašanja.

Tako je rojstvo naravno
in njeno življenje uspešno, lepo in živo.