Ponovno je nad nami zvezda repatica kot takrat,
kakor takrat ko je tam naznanila skozi čas,
Njegov prihod, rojstvo Kristusovo,
odrešitev za mnogo ljudi,
za ljudi up včeraj,
danes jutri.

Ljudje so spoznavali moč vere, molitve,
sprejeli so Njegov nauk, zapovedi,
z vero v posmrtno življenje,
kjer bo nebeški raj poplačilo,
za dobra dela na zemlji,
pekel za pokoro…

Katerim deželam notranjega sveta damo »da«,
katere, vse temačne, niso vredne obiska,
kam se podajati, kje zadrževati,
kakšni so ljubi nam zvoki, zveni, odmevi,
kakšne oblike, barve, vonjave, okusi,
da bilo bi vse svetlo, dobro in varno?
Kakšna je bera dejanj, čustev in misli,
kažejo obrazi, postave, pogledi.

Ni vseeno, kam misli rade potujejo,
kje varno gnezdijo in se množijo,
kaj nam prinašajo ali izbrišejo,
koliko dobrote, povezanosti prikličejo,
česa učijo, koliko zgledov pokažejo,
vseh vrst obiske duša sproti zapiše.
Kakršen je danes naš notranji svet,
takšen že jutri viden bo vsem.

ko igrali smo se v pesku in smejali se v sonce
kot da ni nicesar okoli in sama sva bila
vse do konca spominjam se, dokler nisva le zaspala
ob ogenjčku toplem tik ob morju sredi poletja,
ko še zime ni bilo, ne blizu ne daleč

vse do konca spominjam se, dokler nisva le zaspala v objemu celo noč,
celo noč in celo jutro sva prespala v objemu
v objemuu
v objemuuu
v objemuuu in toplooo

Že dan rahlo nagibal se je v večer,
razmišljal sem grem v pravo smer,
a kmalu sem zaslišal tam teče žubori,
Mura ob mlinu na svojo dolgo pot hiti.

Tam brod ob reki, kolesje se je vrtelo,
vsa moč prenaša se v mlin tik ob Muri,
drobi, melje, dan v večer se spremenil,
iz zrnja v moko Babičev mlin bo dobil.

Ni lepšega kot jutranja je zarja,
sonce za goro že nas pozdravlja,
meglica v dolini tam se poslavlja,
sonce v dan na pot se odpravlja.

Pogledam na Alpe v soncu žare,
majhen oblaček naproti jim gre,
ptice veselo tam v gozdu žgolijo,
se lepega dneva na glas veselijo.

Moj dežnik lahko leti,
kamorkoli se mi zdi,
zavrtim ga in odprem,
hop – in že letim na njem.

Moj dežnik predobro ve,
kam me vleče, kam pa ne,
vsakič mi pokaže nove
krasno pisane svetove.

Pod večer pri nas doma
mama z očkom klepeta:
»Naš otrok prekrasno riše.
Kje je videl vse te hiše…?«

Ne le od tebe in mene,
odvisno je od vseh,
kam tone ta svet,
za kakšen obet
je namenjen nasvet.
Marsikaj prebudi misel,
ki družbo si išče,
še v dejanja požene.

Kaj podpira beseda,
ki je brez nadzora,
vse upe preganja,
prerada vznemirja?
Prihodnost ustvarja
zanj, zate in zame
in za komaj rojene
prihodnje težave.

Danes je ves temen dan,
prav za pesem že izbran.
So oblaki sonce zakrili,
jesen nam pisano odkrili...

Sva se v soncu še dobila,
si skoraj nič obljubila,
se s poljubi obdarila,
da ne bi kaj zamudila...

Spet sonce med oblaki,
narava počasi že spi,
ko nastaja ta pesem,
pa lučka gori...

Maja David - MajChi

Vsi otroci so bili polni pričakovanj
stali so ob Božičnem drevescu,
lepo okrašenem, pod njim pa ,
darila označena z imeni vseh.

Natopil je pričakovan trenutek,
vsak od otrok je vzel svojega,
ter ga začel skrbno odpirati,
iskal skrivno presenečenje.

Hvaležni pogledi obdarovanih
prisrčen smeh, objemi, poljubi,
Janezek pa je kar takoj preizkusil,
igrice ter med hojo nerodno padel…

V krhkem
Sveže pomladnem
Belem krilu
V trdnih svilenih čeveljcih
Iztegovala je roke v nebo
In se vrtela
Stopicala in drhtela

V telesu napolnjenem
Sožitja trenutka
Sproščenosti vsakega njenega tkiva
V fuziji tresljajev zvenečih žic
Gib in spočetje
Ljubezen
Predanost
Prevzetje
Strast obstoja
Krčevitost notranjega naboja
Dihanje skozi pore čutenja

Lagati nočem in ne znam,
čeprav ti vsega ne povem.
Dobroto, ki v tebi jo zaznavam,
ne vem, kako in kdaj ti jo bom povrnila.
Pa ne zameri mi,
da te v mojih sanjah ni.
Da, ob meni si, ker tako želiš,
toda tvoje sreče nisem jaz kovač.
Ne vem, kaj iščeš v meni,
a zaželi mi vsaj malo rasti.

Ne vem če smo še ljudje ali raja,
le kaj vse se okoli nas dogaja…
Ljudje bežijo iščejo si kraj,
koder jim bo boljše,
sebi iščejo si raj…

Tam nekje mori se v imenu vere,
izginjajo mesta, vasi že cele,
kot da več ni domov,
za ljudmi je lov…

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob soncu razigrano
naravo pospravlja.

Bodi moj navdih.
Bodi moje navdušenje.
Bodi moja neustavljiva radost.
Bodi moja najljubša popevka.
Bodi izvir moje sreče.
Bodi večno obnavljajoča se mladost.
Bodi moja volja do življenja.
Bodi še naprej moja svetinja.
Bodi nedolžnost otroka.
Bodi najbolj omamno dehteči cvet vrtnice.
Bodi vsak moj najljubši letni čas.

Popek nežno razcveti,
nove razsežnosti dobi.
Ga dež zaliva srčno,
mu vedno bolj je toplo.

Po dežju sije sonce
in mavrico nariše
na vse konce.

Jabolko pisano dozori,
se utrgati pusti.
S sladkobo nas razveseli,
preden ta svet zapusti.

Maja David

Ogenj vzplamtel je,
cigareta zagorela,
cigareta tli,
dim se od nje vali.
*
Na oknu slonela,
je pesmice pela,
obsijana z mesečino
je vsa zaihtela.

Se spomnil, ko tresočo roko mu podala,
na želežniško postajo nositi pomagala,
kovček, dobrote v krušni peči še pečene,
objem solzne matere v slovo ljubeče.

Le še pogled v slovo skozi okna vlaka,
kjer na postaji stoji mati v slovo pomaha,
a že hlapon s piskom se oglasa odhaja,
potuje daleč proč od rodnega mu kraja.

Pot dolga mučna minil dan je tam že noč,
že je tam na postaji v tujini daleč proč,
kjer čakal ga prijatelj, v tujini novi dom,
a razmišljal na moj dom pozabil ne bom.

Vse življenje iščem Tebe.
Vsepovsod odkrivam Tvojo prisotnost.
Vir mojih življenjskih moči si,
najboljše, kar se mi lahko zgodi…
Prisluhnem melodijam, v njih je skrit Tvoj glas.
Naprej me žene hrepenenje, ki vem, da je od Tebe.
Moja duša žejna, lačna Tvoje je Besede,
velika imena pa odkrivajo Tvojo mi podobo.
Včasih ne znam moliti, ne vem, za kaj prositi
in kaj mi je storiti.

Pogost spomin se ponuja,
nenehno nas opominja,
rad bremena odpravlja,
rešitve in mir nam ponuja.

Spomin, ki se ponavlja,
izbira nelepe dogodke,
da uvidim napake,
mi nove preprečuje.

Boleč spomin je svareč,
moti zbranost, ovira odnose;
naj le vodi v dejanje,
izbriše zamere, krivice.

Ko ne rasteš v višino,
pridobivaš bolj širino,
že popuščaš, kaj opuščaš
in počasi še pozabljaš.

Ko pri delu ne napreduješ,
brez idej počasi izprežeš,
te že ščiplje tu in tam,
lahko popraviš se kar sam.

Čas je pravi za pregled,
kaj bilo je le obet,
kaj spotikanje ob druge,
kaj zaprava energije.

Gospod,
le kako je to mogoče:
vsem prijateljem in znancem
imam vedno toliko povedati,
Zate pa kot da nimam besed…

Iz zagate si pomagam z raznimi obrazci,
vendar se mi zdi, da le mnogo besedičim
in so te besede strašno daleč od srca.
Res sem v zagati, ko ne vem, kaj naj Ti povem.

MOJE ZMAGE SKRITE SO V PORAZIH,
katere preobrazila v pozitivne sem izkušnje.
Nekaj vztrajno žene me naprej,
zaradi česar danes nisem ista
kot bila sem dan poprej.
Premalo še zavedam se izziva
vedno znova dane mi sedanjosti.
Nekaj v meni mora se zganiti
navznoter in navzven,
čim bolj smiselno naj (u)porabim
vso svojo energijo
in se vedno znova ponjo vračam
k izivrom njenim,
da me poživijo.

Ko se nebo povsem stemni,
ko le še glasno grmenje doni,
ko ne ločiš več dneva od noči,
človek, tedaj pomoči več zate ni.

Grmi in se bliska,
veter zavija in tolče povsod,
uničene ceste in daljnovod
po vasi vsej pa piska in piska.

Dvajset minut, morda pol ure,
zalilo je dvorišča, kleti, stanovanja,
prestrašilo je še domače kure,
kako škodo odpravit, se mi niti ne sanja.