So nastale v moji glavi,
vedno divjajo nekje v višavi.
Skoraj jih moram potiho utišat,
da mi rime ne uidejo skozi usta.

Počasi jih nizam, dan za dnem,
kreiram v nočeh.
Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh,
čisto počasi, muzaje korakajo
preko mojih prstov, na papir.

Tam se zlijejo z belino,
včasih kriče, večinoma potiho,
želijo, hočejo nekaj povedati,
vsem vam in meni sami,
saj se v globočinah še vedno skriva
nekaj nerazumevajočega,
zamolčanega, kar je še
v duši ostalega.

Martina Žižmond