Ne obžaluj, da smo ljudje,
obžaluj našo nevednost.

Ne drezaj v panj mojega satovja,
če nisi s prizanesljivostjo zamrežen,
tvegaš ubodov skelenje.

Pišem o človeku, ki se je izgubljal v mnogoterosti podob in so te podobe odstopale od izvornih podob ljubezni.

Ko se človeku zgodi to, je edina in najboljša pot ven, da od teh podob le izbere te, ki so po njegovem bistvu najbližje izvornim podobam ljubezni. Namerno nisem napisal: "sledite kar ljubite", ker to pravijo že vsi in na koncu spoznajo, da tega kar ljubijo, resnično ljubiti ne morejo. Ta človek si je izbral samo srca. In zakaj samo srca? To mu je malo pomagalo, da se ni izgubljal v mnogoterosti, v kateri je prej taval.

Pogosto zamenjujemo varčnost s skromnostjo. Vendar skromnost je res vrlina celovitosti, drugače je ni. Resnično skromna je lahko samo celovita duša, ki se res ničesar nujnega za njo ne odreče, ter si ničesar, kar ji škoduje, ne prilasti in potrebuje samo to, da je celovita.

Res skromnost, je en žarek lepote, takšne celovite duše. Ne razjeda je na tisoče potreb, ki v večini razjeda današnega človeka. Naj nebi lahkomiselno rekli, skromnost je iz ljubezni, ampak da je skromnost nerazdvojivi del ljubezni v njeni celovitosti.

Sova kliče v noč,
oreh trka ob veje,
padajoč na tla.

Ep o Gilgamešu je pripoved, ki se je stoletja prenašala od očeta na sina in so jo nato približno dvatisoč let pr.n.št. v klinopisu, zapisali na dvanajst glinenih plošč. Gre za najmanj dve obdelavi, sumersko in staro - babilonsko, obe izhajata vsaj iz tretjega tisočletja pr. n. št. Prva pesnitev obravnava prerokbo, da bo Gilgameš postal kralj Uruka, zadnja pa vsebuje sporočilo o vesoljnem potopu, ki se sklada s poročilom v Svetem pismu.

1. plošča: Gilgameš da vklesati svoja dejanja na kamnito ploščo. Da obzidati mesto Uruk in zgraditi tempelj Eana, ki je posvečen Ištar boginji lepote in ljubezni. Gilgameš je dve tretjini bog; ena tretjina je človeška. Ko se ljudje nad njim pritožujejo, ustvari Aruru, mati bogov, Engiduja kot njegovo podobo.

Ko najdeš ljubezen,
si našel cvet,
prijateljstvo pa ostane (le) rastlina.

Kdo da je bil?
Ni kdorkoli,
ki je hodil naokoli
Kdo je to prav dobro vem
a nikomur ne povem.

So ljudje, ki prištevajo svoje bogastvo Bogu
in so takšni, ki menijo, da Bog nima nič pri tem.

So skromni ljudje, duhovno bogati
in so takšni, ki menijo, da je Bog kriv za njihovo uboštvo.

So ljudje, ki vedo, da so za nasilje sami odgovorni
in so takšni, ki za to krivijo Boga.

So ljudje, ki trdijo, da je Bog nedosegljiv,
so pa tudi takšni, ki imajo Boga kar pri sebi.

Protokol genijem podarja udobje,
odlični uživajo zunaj oznak,
obetavnim so dani prvi kupeji,
dobrim strežejo v razredih nižjih vrednot,
povpreprečne žulijo lesene klopi,
slabih pa itak ni.

Počakaj, da se bo rodil,
šele potem mu daj ime Srečko.

(stara arabska modrost)

Da bi zbrano prisluhnil vzrokom in zvokom usode,
obesim kembelj zaznav v zvon svojih dejanj,
po zvenu udarcev presojam harmonijo posledic.

Vse kar moraš storiti je, da pošlješ naprej!!

Dragi Bog, prosim za zdravilo proti raku! Amen..

V spomin vsem, ki so boj z rakom izgubili in za upanje tistim, ki se z rakom borijo!

Rešujem križanko problemov,
v leksikonu spoznanj
iščem neznane besede.

Ne pričakuj prijaznosti od tistih,
s katerimi sam nisi prijazen.

Strelobran zagotavlja, da hišna napeljava cela ostaja,
bliske razdiralne jeze,
pa nevezan strelovod v neprizadetost odvaja.

Neoporečnost je magnet,
vrline privlači,
slabosti odbija.

Ne ograničavaj se ni prostorom
ni vremenom,

Ni riječima ni mislima,
ne guši u sebi ni jednu sitnicu.

Dozvoli sebi, da sve boli i sitnice,
izbaciš iz sebe,

Jer to pripada samo tebi,
a Ti ne pripadaš samo sebi.

Kadar vidiš koga,
ki mu vse gladko teče,
mu ne zavidaj.

Bog mu je dal vse samo zato,
da mu uravnovesi skrbi,
ki jih ne poznaš ...

Celo moje volčje samotništvo postaja priljudno,
z dlakami spememb menjavam stališčem značaj.