Pišem o človeku, ki se je izgubljal v mnogoterosti podob in so te podobe odstopale od izvornih podob ljubezni.

Ko se človeku zgodi to, je edina in najboljša pot ven, da od teh podob le izbere te, ki so po njegovem bistvu najbližje izvornim podobam ljubezni. Namerno nisem napisal: "sledite kar ljubite", ker to pravijo že vsi in na koncu spoznajo, da tega kar ljubijo, resnično ljubiti ne morejo. Ta človek si je izbral samo srca. In zakaj samo srca? To mu je malo pomagalo, da se ni izgubljal v mnogoterosti, v kateri je prej taval.

Naj povem da zgodba se ne nanaša na to, da bi sam zbiral srca , moja pot je bila drugačna.

Živel je človek, ki je ljubil srca.
Iz dneva v dan, kamor koli je prišel, jih je videl. In tudi nikoli ni mogel drugega, kot, da jih je kupil, ali če so mu bila podarjena, jih je tudi rad vzel, in nesel domov.

Doma je imel veliko zbirko vseh vrst src, nekatera so bila narisana, nekatera izdelana iz raznih materialov, vgravirana na uri, naslikana na razglednicah itd….
Njegovo življenje je potekalo v znamenju tega.
Tudi veliko miru mu je to dajalo, da je imel kar lepo življenje.
Kar lepo pa pravim zato, ker neko nedoločno hrepenenje mu v srcu ni dalo miru.
Nekaj je manjkalo pa ni vedel kaj.
Tako se v sobi svojih src ni počutil prav srečnega.
Seveda je opazil, da ima že mnogo stvari, vendar ni vedel kaj z njimi.
Včasih je kaj od tega komu dal, kot dar in vedel, da daje del svojega najljubšega.
Vendar vse to mu ni prineslo pravega notranjega miru.
Od začetka je bil tak, da je med temi stvarmi imel nekatere raje, imele so veličastnejšo obliko itd…

Tako jih je te posamične občudoval.
Vendar to občudovanje mu ni prineslo pravega veselja, in tega se je najprej nekako malo zavedal, potem pa iz dneva v dan bolj, tako, da je prišel tudi dan, ko ga je zajela žalost.
V tej žalosti je gledal svojo zbirko, in tudi še naprej zbiral srca.
Toda vse v njemu je iskalo izhod iz tega.

In tako nekega dne, ko je v svoji sobi razmišljal, kako malo ima miru in je potem obsedel brez misli in ni strmel v svoje najljubše srce, ampak v to, kaj je bila bit vseh src.
In naenkrat se zgodi nekaj resnično novega.Kar v njegovi glavi tako.In iz njega prvič privrejo besede za katere je vedel, da so rešujoče.
Izgovori:Kako neumen sem bil, celo življenje sem zbiral srca, pa se nikoli nisem vprašal, kaj to srce v resnici potrebuje.

Res kaj to srce v resnici potrebuje, saj vidim da vsa srca v moji sobi so le eno srce.
In tedaj gledajoč neko čisto enostavno srce, prvič opazi nekaj celovitega, veliko spremembo.
Ljubil ga je, in ko se je oziral okoli po drugih, tudi tista srca, ki so prej prednjačila v njegovi ljubezni, so naenkrat izgubila sijaj prednjačenja, ampak le to nič drugega.
Brez tega sijaja je lahko vzljubil celoto, pa še teh src prednjačenja ni zavrgel,
Razumel jih je in rekel sam pri sebi:Saj sem jaz tisti, ki jim je vsak dan ohranjal ta sijaj.
Res je,ona so bila dovzetna celo takšna, da so to rada sprejela, vendar sam sem jim dajal ta sijaj..
In tudi ključ besede, ki mu je odpiral prva vrata je zvenel v njemu..
Kaj to srce v resnici potrebuje?

In odpre naslednja vrata, saj imaš tudi ti srce.
In res je pravi, vedel sem, da imam tudi sam srce, celo zavedal sem se ga več ali manj, kakor kdaj, toda zdaj se mi svita, kaj to srce v resnici potrebuje.
Postal je dovzeten za druge podobe ljubezni, ki so bile v izvorni obliki ljubezni in resnično samo čakale na to, njegovo jutro vstajenja in spoznanja.
In tudi novo spoznanje, je bilo tako močno, da je šel naprej in pred srcem vseh src rekel.Ni važno kakšno pot mi daš, vendar te podobe zasidraj v meni tako, da nikoli ne morejo zmagati in prednjačiti podobe, ki bi to kar mi je bilo darovano, uničile, ali dale v suženjstvo.
In tako je dobil pred sabo novo pot, in to tja kjer življenje ni samo podoba, ampak kjer je v polni moči oblika in vsebina eno, in ni kvarna za nobenega.