Ep o Gilgamešu je pripoved, ki se je stoletja prenašala od očeta na sina in so jo nato približno dvatisoč let pr.n.št. v klinopisu, zapisali na dvanajst glinenih plošč. Gre za najmanj dve obdelavi, sumersko in staro - babilonsko, obe izhajata vsaj iz tretjega tisočletja pr. n. št. Prva pesnitev obravnava prerokbo, da bo Gilgameš postal kralj Uruka, zadnja pa vsebuje sporočilo o vesoljnem potopu, ki se sklada s poročilom v Svetem pismu.

1. plošča: Gilgameš da vklesati svoja dejanja na kamnito ploščo. Da obzidati mesto Uruk in zgraditi tempelj Eana, ki je posvečen Ištar boginji lepote in ljubezni. Gilgameš je dve tretjini bog; ena tretjina je človeška. Ko se ljudje nad njim pritožujejo, ustvari Aruru, mati bogov, Engiduja kot njegovo podobo.

2. plošča:Engidu je divjak, dlaka mu raste po vsem telesu in živi pri živalih. Tam ga odkrijejo. Ko sliši o njem Gilgameš, pošlje eno od temepljskih služabnic, posvečenih boginji Ištar, da ga bi zapeljala in navezala nase. Končno ga mora pripeljati s seboj v Uruk, kjer ga poučijo o začetkih civilizacije. Po viharnem dvoboju postaneta Gilgameš in Engidu prijatelja. Gilgameš mu predlaga, da bi se skupaj bojevala v velikim Humbabo, ki varuje sveto cedro. Za zaščito prosi sončnega boga Šamoša.

3. plošča: uruški starešine blagoslovijo Gilgameša in mu svetujejo, naj ga varuje Engidu. Ninun, Gilgamešova mati, moli k Šamošu, ki je to nevarno nalogo položil v nemirno sinovo srce. Tudi ona prosi Engiduja, naj varuje Gilgameša.

4. plošča: na poti k Humbabi Gilgameš trikrat sanja. Engidu sanje razloži in vidi v njih dobro znamenje za borbo.

5. plošča: Gilgameš in Engidu se borita s Humbabo. Podreta cedro in premagata velikana.

6. plošča: po zmagi si Gilgameš drzne zavrniti poroko z boginjo Ištar. Bogovi pošljejo nebeškega bika, vendar Gilgameš in Endiguju uspe, da žival ubijeta.

7. plošča: po praznovanju zmage Engidu sanja, da so ga bogovi sklenili ubiti in mora v podzemlje. Prebudi se in res dvanajst dni kasneje umre.

8. plošča: Gilgameš je neutolažljiv. Žaluje zaradi smrti svojega prijatelja in brata.

9. plošča: ker ga preganja smrtni strah, sklene poiskati svojega prednika Utnapištima. Gre skozi mračna pogorja, kamor se ponoči "pogrezne sonce" in pride naslednje jutro do"božanskih vrtov".

10. plošča: na morski obali Gilgameš sreča Sinduri. Vpraša jo za pot do Utnapištima in na poti ga k Uršanabiju , edinemu, ki ga lahko prepelje preko "vode smrti". Na drugem bregu prebiva Utnapištim. Le-ta ga sprejme in ga vpraša kot prej Sinduri in brodnik zakaj je njegov izraz tako trpeč in kaj je vzrok njegovega prihoda.

11. plošča: Utnapištim pripoveduje Gilgamešu o barki, ki so jo zgradili po nasvetu bogov; pripoveduje, da je prišel nad ljudi vesoljni potop in kako je on, Utnapištim, postal bogovom enak. Gilgameš bi moral bedeti šest dni in noči, da bi našel življenje, ki ga je iskal, pa je zaspal. Utnapištimova žena je za vsak dan spekla hlebec kruha. Sedmi dan ga je Utnapištim prebudil. Brodnik je dobil nalogo, naj pripelje Gilgameša, oblečena kot kralja, domov. Za poslovilni dar je Gilgameš prejel ime rastline, ki ga lahko naredi spet mladega. Najde jo, toda ko jo hoče odtrgati, se pojavi kača, jo požre in se pri tej priči prelevi. Končno Gilgameš zopet doseže Uruk in ep se konča s pesmijo o uruškem obzidju.

12. plošča: ta del je običajno obravnavan kot dodatek. Bogovi pustijo Engidujevemu duhu, da poroča Gilgamešu o potovanju skozi podzemlje.

V grobih črtah nam postane jasno, da gre za izjemno posebno sporočilo v pripovedni obliki, namreč za sporočilo o izvoru in cilju človeka na zemlji. Mesto Uruk je ležalo v južni Babiloniji na levem bregu Evfrata in sicer na področju, ki danes pripada Iraku. V letih 3.500 - 2. 900 pr. n. št. je predstavljalo središče sumerske kulture. V epu o Gilgamešu je opisano, kao je "uruško obzidje" popolnoma ločevalo tempeljsko mesto Uruk od "umazanega in nevarnega zunajnega sveta". Vmes pa je ležala pot, po kateri je moral Gilgameš.

Na začetku nam ep pripoveduje, kako je moralo človeštvo začeti novi dan razodetja, ko mu je vesoljni potop odvzel vse pridobljeno. Tudi odvzeto vedenje mu je moralo biti zopet prenešeno, uničeno življenje pa je moralo biti obnovljeno. Tako je bil ljudem zopet predstavljen božanski odrešilni načrt za svet in človeštvo, možnosti za njegovo uresničitev pa so bile pojasnjene kar najbolj razumljivo.

GILGAMEŠ.

Mit o Gilgamešu, iz katerega je ep nastal, je doživel nenavadno popularnost. To bi lahko pomenilo, da gre tu za opis, pred katerim na koncu stoji vsak človek. Prevajalec epa A. Schott je nekoč zapisal: " Razumeti in dognati ep o Gilgamešu pomeni razumeti svet."

Zapisna izročila segajo tisočletja nazaj. Najdišča so raztresena po Mezopotamiji in Mali Aziji in domnevajo, da bodo našli še druge različice tega mita. Čeprav je ep že za ljudi tistega časa pomenil nekaj velikega in skrivnostnega, pa nas, poznejše generacije, še vedno poplnoma prevzame.

Vsak, ki se ukvarja s tem besedilom, ga občuti na svojstven način. Ep nam sicer ne "razodene, nam pa da misliti", da je zakorenjinen onstran preteklosti; morda ga zato, ker imamo v svojem sistemu večnosti - vedno občutimo v sedanjosti.

Ravno zato daje znastvenikom vedno nove spodbude za nadaljna izkopavanja in raziskave. Samo z znastvenim razumevanjem pa razlage ne bo nikoli moč doseči. Kajti preveč vrzeli zija v besedilu, ki je pred nami, preveč nejasnosti nastane zaradi tolmačenj prevajalcev. Samo razumevanje podob pa ostane zakrito za vsakogar, ki potek dejanja vidi samo na zgodovinski ravni. Ob takem ravnanju postanejo prostorsko - časovni in kulturni prepadi med nami in "avtorji" te res genialne pesnitve nepremostljivi.

Zato si pravilno razlagajo le tisti, ki od znotraj vedo, da smo ljkudje dvojno bitje.

Urik - simbol mkrokozmosa.
Saga o Gilgamešu se je pojavila v svetu s poklicanimi zavestnimi kralji - svečeniki, da bi "padlo" človeštvo spomnili na njegovo nalogo in na pot vrnitve. Zato lik Gilgameša ne more biti enoznačen. Kaže se to izpričujejo raziskovanja v mnogih dozdevnih nasprotjih. Vedno pa se pokaže njegov prvotni lik. V starejših inačicah mita se pojavlja še bolj plastično kot kasnejših, število obdelanega gradiva še narašča.

Kdor je bral Sveto pismo ve, da so ljudje v tistem času razmišljali v podobah in prilikah, ki so jih poučevale. Tako je nastal neki kralj Gilgameš kot prototip, ki je nalogo zgledno obvladoval ter jo tako poskušal predstaviti vsem ljudem.

Gilgameš je sicer pazil na upoštevanje zemeljskih zakonov, zaradi nezrelosti pa je kršil božansko (saj je bil do tretjine človek) in s tem tudi zemeljsko, ki je odsevna slika božanskega. Pripeljati božansko in zemeljsko do sozvočja ter ju tudi obdržati je bila najpomembnejša naloga odgovornih in cilj njegovih dejavnosti.

Gilgameš je vedel, da se večnega zakona ne da izpolniti samo s plemenitostjo, pogumom ni resnicoljubnostjo. Te odlike je treba oploditi z zmožnostjo uveljavljenja, mnogokrat celo s strogostjo do nevednih. Samo tako je bilo možno voditi in podučiti skupnost, ki se je sestojala iz Gilgameša, tistih, ki si prizadevajo in iz nevednih.

Zato so se opazovalcu zdeli prebivalci Uruka trdi in kruti do ljudi, ki so živeli zunaj obzidja. Znotraj njihove skupnosti pa sta vladala ljubezen in človečnost. Kljub temu so bili njihovi zakoni strogi, njihovo kršenje pa je kralj Gilgameš strogo kaznoval. Glede na težo prestopka je odredil celo izključitev iz skupnosti.
To lahko primerjamo z "izvirnim grehom", z izključitvijo iz božanskega sveta.

Kdo je Gilgameš?
Ime Gilgameš verjetno izvira iz besedne oblike Bilgameš, kar pomeni:" Star je še mlad mož." To pomeni, da je božansko v njem prastaro, zemeljsko pa še mlado, torej še brez znanja. Gre za vzporednico z našim mkrokozmosom (svet v malem), v katerega sredini je prastaro vedenje, medtem ko je vedno znova privzeta osebnost še mlada in nevedna.

Gilgameš je nadnaravno velik. Do dveh tretjin je bil bog, eno tretjino pa človek. To dvotretjinskost ga dviga nad zemeljsko in mu daje neumrljivost. Kot človeško bitje mora torej ostati v zemeljskm tako dolgo, dokler se njegova človeška tretjina ne podredi božanskima dvema. Ta tretjina pa mu dodeljuje tako je opisano v epu tudi človeško usodo, da bi z bolečino in slabostmi, smrtnim strahom, zmotami in željami to človeško tretjino dvignil k božanskima dvema. Zaradi tega trpijo njegovi podložniki. Zato so bili poklicani bogovi, ki so, da bi ga obrzdali ustvarili podobo, ki ga je dopolnjevala, dvojčka Engiduja.

V prvotnih mitih je bilo govora samo o Engidujevi neomajeni zvestobi, ki pa ni bila omenjena njegova stvaritev. Bil je preprosto tu, bil je "dvojček", Gilgamešova značilna podoba. O tem priča tudi nekaj najdenih t. i. valjastih podob. V kasnejšem epu postane Engidu poosebljen del Gilgameša, ki mu na poti k Hambabi svetuje iz svojega karmičnega vedenja pomočnik, orodje, kakršen naj bi bil vsak zemeljski človek za nastajajočega večnega.

Potovanje k Humbabi.
Avtorji epa so uporabili sumerske vire, kar kažejo nedavna odkritja. Po teh virih hoče Gilgameš na poti k Humbabi, da bi si pridobil slavo, si ustvaril ime. V epu hoče tudi izkoreniniti zlo, kajti "shrljiv in mračen je Humbaba". Samo s podrtjem cedre z očiščenjem sistema kundalini ognja je lahko uničen Humbabov dom, sedež zla, čuvaj praga v korenini hrbtenjače, to pomeni v spodnji čakri. V sumerski inačici je opisana nenavadna scena, ki se odigrava, ko stopi Gilgameš v Humbabov dom: "Bližal se mu je kot nekdo, ki hoče poljubiti, vendar ga je udaril po desnem licu. Ni ga ranil, le rahlo se ga je dotaknil."
Vendar je Humbaba zelo prizadel, zobje mu šklepetajo, roke se mu tresejo. Nasprotno pa nam glinene plošče iz Asurbanipalove zbirke poročajo, da ga je Gilgameš obglavil.

V kasneje najdeni verziji piše:" V roke je vzel sekiro, potegnil meč iz nožnice in udaril Humbabo po tilniku." V obeh primerih gre za uničenje zemeljskega vidika. Zato tudi Engidujevo prigovarjanje, da je treba Humbabo ubiti in ne obvarovati. Engidu je iz svoje karmične izkušnje vedel, da le resnično uničenje nasprotnika prinese odrešitev.

Engidujeva smrt.
Po uboju Humbabe Engidujeva pomoč ni več potrebna. Zato umre. Na smrtni postelji vedno znova omenja vrata, skozi katera ne more kot smrtnik ni namreč posekal zemeljskega drevesa življenja, ni ubil Humbabe. To je naredil Gilgameš, vendar na Engidujev nasvet. Engidu toži, ker ni padel v boju.
Bal se je boja,
Zato umiram neslavne smrti.

Telesne strahopetnosti mu ni za očitati; njegova dejanja so v epu izčrpno opisana. V mislih ima drugačen boj, k se mu je izognil. Hvali tistega, ki v tem boju izgubi svoj zemeljski jaz-ego, kajti le tako lahko gre skozi vrata, kot tisti, "ki ve". Engidu zato Gilgameša posvari, akr velja tudi za nas ljudi:
Ne izogubaj se boju
drugače bo nekega dne prepozno.

Babilonec je videl v Egiduju sebe samega, kajti na sebi in pri drugih je doživel, kako se je nehote zapletel v krivdo ali z nepremišljenimi dejanji povzročil nejevoljo bogov. Uporabljati Gilgamešovo merilo na samem sebi se mu je zdelo preveč drzno. Gilgameš je pripadal drugačni sferi. Bil je čeprav mu je prave zrelosti še manjkalo posrednik med božansko modrostjo in tistimi, ki so že vstopali v iščočo stonjo človeštva.

Po Engidujevi smrti je Gilgameša zopet zajel nemir. Šel je na pot k Utnapištimu zaradi strahu pred umiranjem, s čimer se je soočil ob Engidujevi smrti. Hotel je "k svojemu predniku, ki mu je bog podelil večno življenje". Vprašati ga je hotel, kako lahko pridobi to večno življenje za svojo umrljivo tretjino.

Potovanje k Utnapištimu.
On, junak, se je na potovanju bal divjih živali, živih sanj, strahu. Kljub temu je šel naprej. Vsak, ki ga je srečal, ga je poskušal odvrniti od prednika, delno z opisovanjem težavne poti, delno z namigom, ki je jemal pogum:
Ne bo ti uspelo!
Šamaš, vladar tega sveta, mu je zaklical:

Kam se tako ženeš, Gilgameš?
Življenje, ki ga iščeš,
Ne boš našel!

Verjetno je v manjkajočem besedilu opisanih več preizkušenj, ki jih vsi še predobro poznamo. V najnevarnejši se Gilgameš sreča s Siduri, točajko, pojavno obliko zemeljske boginje Ištar, ki jo je nekoč že zavrnil. Sinduri mu opiše zemeljske radosti in ga povabi, naj jih užije,"kajti tako naj bo življenje ljudi". Vendar se Gilgameš tudi tej preizkušnji upre.

Srečanje s človekom - škorpijonom in njegovimi poskusi, da bi ga odvrnil od nadaljevanja poti, kaže, da je moč biti kos le z vztrajnostjo in s svojim poreklom. Po mnogih prošnjah obema škorpijonoma, " katerih podoba vzbuja strah in trepet, pogled nanju pomeni smrt, njun bleščeči se lesket obliva gori", mu mož - škorpijon dovoli vstop v goro. Vendar mu reče:
Tam se celih dvanajst ur
vleče popoln mrak.
Črna tema je tam
In nikjer ni luči!

Skozi ta gorski prehod pride Gilgameš v čisto drug svet. Tu ga sreča Uršanabi, pomočnik in spremljevalec preko morja smrti. Po njegovem navodilu si Gilgameš priskrbi 120 drogov, s katerimi lahko usmerja ladjo preko morja smrti. Nobena kapljica vode se ne sme dotakniti njegovih rok, sicer je izgubljen.

Kdo je Utnapištum?
V uvodnih verzih epa je rečeno:

Videl je tudi skrite stvari
ter odkrival, kar je skrivnega,
prinesel nam je v svet
iz časov pred potopom.

Na vesoljni potop naletimo v mitih vseh ljudstev sveta. Vedno zaznamuje konec nekega obdobja. Utnapištim je bitje, ki je preživalo mnogo potopov, tudi babilonskega, nesmrtnik torej. Gilgamešu pripoveduje zgodbe zgodbo, ki lahko postane Gilgamešovo življenje:" Skrivnost ti hočem razkriti. Gilgameš in tajno bogov ti bom:

da boš našel Življenje,
ki ga iščeš.
No, daj, vzdrži s spanja
Šest dni in sedem noči.

Besede so namenjene Gilgamešovemu božanskemu bistvu. Inicirani lahko opravi obred; zemeljski del spi, to pomeni, da vstopi v ozadje.
"Pekla (Utnapištimova žena) mu je hlebčke ter mu jih polagala k vzglavju. Prvi njegov hlebček je suh, drugi zgrbančen, tretji še vlažen, četri je dobil belo skorjo, peti znake plesnobe, šesti je bil pravkar pečen, sedmi še... takrat se ga je dotaknil z roko in človek se je prebudil."

Hlebčki pomenijo razvojno stopnjo iščočega, ki jih mora enotretjinski Gilgameš še prehoditi, da postane uporabno orodje - božanskega v mikrokozmosu ( sedemkratni sistem človeka).

Kot človek je iskal nesmrtnost in kot človek je zaspal. Kar pa presega stopnjo biti višjih svetov, ki ostanejo zanj kot človeka kot orodje, nedostopni. Te meje ne more prestopiti in zato sedmi hlebček ne more in ne sme biti spečen. Utnapištim ga mora prebuditi. Med inicijacijsko stopnjo pa se v Gilgamešu prebudi božansko. In Utnapištim ga odpusti "v novi obleki, z novimi močmi in novim trakom okrog čela". Za slovo mu izda skrivnost:

Nekaj skritega ti bom
razodel, Gilgameš
in nekaj novega ti bom
povedal:
je rastlina, podobna šipku,
kateri trni bodejo kot vrtnica.
Če pride ta rastlina
v tvoje roke,
boš našel Življenje!

Kača in zel življenja.
Potapljanje do zeli življenja je naslednja preizkušnja, ki jo mora Gilgameš prestati, kar je možno le, če je prestal prejšnje. Mora se pa naj bo to le za kratek čas zadrževati na božanskem področju, da bi tam našel in dojel življenje.

Kdo pa je kača, ki najde zel življenja, jo požre in se zato prelevi? Znastveniki so pretehtali vse možnosti, da bi prodrli do skrivnosti, zakaj je Gilgameš odprl škatlo z zeljo, zakaj je ni takoj pojedel in zakaj naj bi hotel odnesti s seboj v Uruk?

To so vprašanja, na katera se zemeljskega vidika ne da odgovoriti. S stališča duhovnega iskalca pa bi lahko našli odgovor: kača je namig na kundalini silov spodnjem delu hrbtenjače človeka. Pojesti mora zel življenja in se preleviti; to pomeni, da odloži staro navlako in se s tem osvobodi; iskalec mora odvreči zadnji ostanek zemeljskega življenja, zemeljske duše, da bo naredil prostor za novo.

Tako se Gilgameš z Uršanabijem vrača v Uruk, da bi svojo modrost in pomoč posredoval vsem, ki živijo znotraj uruških zidov.

Lep pozdrav in vse dobro, Miran.
http://www.ezoterika.s5.com