Pogosto zamenjujemo varčnost s skromnostjo. Vendar skromnost je res vrlina celovitosti, drugače je ni. Resnično skromna je lahko samo celovita duša, ki se res ničesar nujnega za njo ne odreče, ter si ničesar, kar ji škoduje, ne prilasti in potrebuje samo to, da je celovita.
Res skromnost, je en žarek lepote, takšne celovite duše. Ne razjeda je na tisoče potreb, ki v večini razjeda današnega človeka. Naj nebi lahkomiselno rekli, skromnost je iz ljubezni, ampak da je skromnost nerazdvojivi del ljubezni v njeni celovitosti.
To ni porojeno iz želje za nič imeti ali pa dosti imeti, ampak iz najglobjega spoznanja, kaj je zate prav, da ni v srcu lakote ali pa razmetavanja, temveč takšen mir, ki je tega vreden, da nikoli ne ugasne.
Porodi se lahko edino iz vseh pravih dejanj.
In naj se tako zgodi.
Tako je tudi s ponžnostjo.
Iz srca ponižen človek ni samo tisti, ki ima ponižnost rad, ampak tisti, ki jo izpolnjuje in poleg tega, ponižnosti nikoli ne uporabi ali pa iskoristi v napačen namen.
Ja, tudi ponižnost je nerazdvojivi del ljubezni.
|
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: Svit Valovnik dne nedelja, 20. september 2009 @ 12:32 CEST
izrekla si zrelo izkušnjo.
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: Svit Valovnik dne nedelja, 20. september 2009 @ 12:34 CEST
Prenapihnjena duša
Prispeval/a: MC dne nedelja, 20. september 2009 @ 21:41 CEST
>>Resnično skromna je lahko samo celovita duša, ki se res
>>ničesar nujnega za njo ne odreče, ter si ničesar, kar ji
>>škoduje, ne prilasti in potrebuje samo to, da je celovita.
Zelo mi je žal, ampak tega res ne razumem. (Mogoče zato, ker še nisem dovolj skromen.) Mi lahko nekdo razloži, kakšna je neskromna duša? Če obstaja skromna duša, potem obstaja najbrž tudi neskromna duša, mar ne? In očitno obstaja nekaj, kar je za dušo nujno, in pogoj za skromnost duše je, da se ne odreče tistemu, kar je zanjo nujno. V tem ne vidim nikakršne skromnosti – tisto kar je nujno, ni težko in potem tudi ne more biti vrlina, mar ne? Drugi pogoj za »resnično skromnost« naj bi bil, da si duša ne prilasti ničesar, kar ji škoduje. Tudi to se mi ne zdi ravno neka vrlina, ki bi ustrezala skromnosti, prej zdravi pameti in nemara celo hladni preračunljivosti. Če jemlješ nekaj, kar veš, da ti škodi, si po domače rečeno bedak. Če že operiramo z izrazom skromen, ko gre za dušo (ki je seveda teološki konstrukt in ne kaka realiteta), potem bi lahko govorili tudi o pametni in neumni duši. In o duši, ki je nesebična in o egoistični duši? Uf madonca – je lahko duša egoistična? Je duša, ki se grebe za večnost ali za nebesa egoistična? Ne vem za ljudi (izjema so verski fanatiki, ki verjamejo v pekel), ki bi se prav zelo zagreto trudili reševati duše drugih. Vsi rešujejo le svojo dušo. Ali ni to egoistično? Res ne vem, kaj ima to opraviti s skromnostjo. Tretji pogoj za skromnost naj bi bilo jemanje samo tistega, kar omogoča celovitost. In kaj je celovitost? Kdo določa, kdaj je duša celovita? Kakšni so kriteriji za celovitost? Kje naj se duša ustavi, da bo celovita, ne pa morda prenapihnjena ali premalo napolnjena oziroma napihnjena. Včasih, še kot mulci, smo imeli žoge, ki so imele usnjeno obleko okoli gumijastega balona in tistemu balonu, se spomnim, da smo rekli duša. Običajno je bila plastika »duše« oranžne barve. In to je bila moja prva infantilna predstava o duši. Kasneje, še vedno kot otrok, sem si dušo predstavljal kot drobno oranžno kroglico, ki jo hraniš v kaki škatlici za konfete. Ali morda nekaj, kar se skriva v tabernaklju. V tistem pozlačenem zaboju, kamor so imeli dostop samo župnik in posvečeni mežnarji. Ah, zlati, dobri časi, ko smo še verjeli v kaj (oziroma v vse) in nas ni prežemal duh nihilizma ;-)
p.s.:
Hipotetično vprašanje za vse altruiste:
Ali bi bili pripravljeni rešiti sto duš, s tem da bi pokopali svojo dušo?
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: Svit Valovnik dne torek, 22. september 2009 @ 17:23 CEST
To je podobno, kot da Boga, ki je Življenje, ni.
Čemu razpravljati o stvareh, ki so očitne ?
Dobro je ker se upiraš, dvomiš, ampak skromnost je vrlina, ki paše tako bogatemu, kot revnemu.
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: Svit Valovnik dne torek, 22. september 2009 @ 20:00 CEST
Po odhodu na "ono stran", ostane "kapital pod palcem" dedičem,
lastnik, pa razpolago z računom vrlin, ali pa pomankljivosti, dolgov. Tako razumem razpravo o skromnosti, ne zgolj le materialistično.
Pozdrav.
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: Sonce dne četrtek, 24. september 2009 @ 22:21 CEST
Sem se trudila biti skromna in ponižna, sem pa se vse bolj in bolj zapletala v boleče odnose in se bedno počutila dokler nisem srečala dvoje prebujenih ljudi.
V nekaj letih druženja sta me naučila kaj ponižnost je. Ne znam je opisati vem pa kdaj me obišče kajti v mojem umu se takrat prerivajo samo ljubeče misli.
Neta
Ali se da približati celovitosti?
Prispeval/a: Mirjan Mesiček dne petek, 25. september 2009 @ 13:38 CEST
In res je z opisom se da približati resnici, vendar ljudje ga večinoma razumejo egocentrično.
Če se hočemo približati opisanemu o celovitosti duše,moramo res začeti z vrlinami.Vrline so nas spremljale pri poti navzdol,ter so postale egocentrične,in so tudi potrebne za pot navzgor.
Kaj Lao Tse piše v 38 poglavju.
Vrlina božanska je brez vrline,ker je vrlina sama.
Če hočemo to razumeti,pomeni,v bogu ni egocentričnih vrlin.
Potem pravi:Manj vredna vrlina,z vrlinami se meša,zato je vrlina nikakršna.
Manj vredna vrlina,pomeni ta,ki še sicer malo pozna prvobitnost,vendar že odstopa od tega se začne mešati z egocentričnimi vrlinami,in je res vrlina nikakršna,saj je to pot navzdol.
Potem pravi:Vrlino božansko kdor ima,ne deluje in nima cilja.
Torej ta,ki ima božansko vrlino ne deluje egocentrično,in nima takega cilja.
Potem Lao Tse našteje:Po izgubi Taoa vrlina prihaja>
egocentrična seveda in to je pot navzdol.
Po izgubi vrline dobrota prihaja>
Egocentrična,
Po izgubi dobrote prihaja pravičnost>
egocentrična.,
Po izgubi pravičnosti obred in graja>
Torej prazni egocentrični obredi ki se med sabo grajajo.
Potem pravi:Obziren je razum cvet Taoa,ampak tudi vrelec neumnosti>
Torej razum ki je bil prej cvet Taoa,in je postal egocentričen ,je obziren,je pa tudi vrelec neumnosti.
Celovite duše, seveda skromnost ni edina vrlina.
Kakor v skromnosti taka duša pride do konca, tako tudi v ponižnosti, dobrohotnosti, milostno prijazni služečnosti,poštenosti, nesebičnosti, in še v mnogih drugih vrlinah od katerih nobena ne izstopa.
Te zgoraj opisane vrline slabo opišejo celovitega človeka.
Vendar je dobro opisati kaj celovit človek ni.
Če pri človeku prevladuje samo ena vrlina npr.poštenost je lahko zelo bojevit.
In kot tak ne pride daleč,ker je slep.Celo mnogi pošteni ljudje,naredijo največja grozodejstva.To pa vsekakor ni izvorno pošten človek.
Zato je zame najbolje reči,da je izvorno pošten človek celovit.
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 25. september 2009 @ 14:13 CEST
Pozdrav vsem
Skromnost ponižnost
Prispeval/a: MC dne petek, 25. september 2009 @ 20:16 CEST