Ob napačni uporabi, postanejo tudi najboljše stvari neuporabne.

Če nam nekdo ne ugaja,
še ne pomeni da je slab človek.

Najstarejša in najbolj slavna zbirka indijskih pravljic se imenuje Pančatantra ali Peteroknjižje, obsega namreč pet knjig. Zgodba o nastanku te knjige pripoveduje, da je nekoč živel kralj, ki ga je skrbela usoda njegovega kraljestva. Njegovi sinovi in dediči niso imeli namreč nobenega smisla za znanost in deželi z nevednim vladarjem se hudo piše. »Bolje je, da se sin ne rodi, kot da je bedast,« je rekel ta kralj in poskrbel, da se je njegovim sinovom zbistril um.

Našel je modreca, ki je za mlade prince napisal naslednjih pet knjig: Kako postanejo iz prijateljev sovražniki, Kako si pridobimo prijatelje, Vojska Vran in Sov, Kako izgubimo, kar imamo in Ravnanje in delanje brez preizkušnje. Učitelj je dal kraljevim sinovom brati te knjige in princi so postali takšni, kot si je želel njihov modri oče.

Pregovor iz svetega pisma, ki pravi takole;Gospod je ljubosumen in nikogar ne trpi v tvojem srcu razen sebe, je zelo lažniv nevaren in poneverjen.
Kajti prikazuje Boga z človeškimi slabimi lastnostmi, predstava o njem, ki si jo je izgradil človek po padcu, in si začel predstavljati Boga po svojih pomanjklivostih in slabih latnostih. S temi lastnostmi so samo ti, ki igrajo boga in častijo svojo utvaro, ki so jo zgradili sami, ter jo želeli ohranjati in še uboge nevedne, ki berejo po črki zapeljevali v zmoto in laž.
Resnica pa pravi; Da Bog ne mara v srcu v vsej resnici nič slabega.

Včeraj zvečer, ko sem zunaj
Prepeval pod zvezdami, sem ujel virus sreče.
Neverjetno je nalezljiv –
Zato me poljubi.

Hafis

Pravljice so ptice selivke, iz rodne dežele vedno poletijo v daljne kraje. Tako so tudi nekatere živalske pravljice iz Pančatantre pripovedovali pripovedovalci Tisoč in ene noči, ki je znamenita arabska zbirka pravljic.

Arabci so imeli v desetem stoletju (se pravi pred tisoč leti) mogočno državo, ki se je razprostirala preko vse severne Afrike prav tja noter v Španijo. V tistih burnih časih so se ljudje prepirali in bojevali, kateri bog je bolj pravi: ali muslimanski Alah ali krščanski Bog. To so bile krute vojne.

Nekoč, po dežju, se je sonce ozrlo in zagledalo sedembarvno mavrico. Kdor jo je zagledal, vsak jo je vzljubil. Mavrica je bila zelo ponosna na to, da so jo imeli za lepšo od sonca.

Te stvari je slišalo tudi sonce in si mislilo: »Ti si lepa, to je resnica. Toda ali veš, da brez mene tudi tebe ne bi bilo?«

A mavrica se je še naprej smejala in se še bolj hvalila. Tedaj se je sonce ujezilo in se skrilo za oblak – in mavrice ni bilo več.

Prav na robu močvirja je živel starec, srebrnkast in suh, da bi ga lahko pretaknili skozi šivankino uho. Živel je sam, s psom in s ptiči močvirniki, ki jih je reševal pred lovci in mrazom.

Kmetje so se temu, da se druži s ptiči, smejali, on pa se za njihov smeh ni menil. Okoli njegove hiše so krožile čaplje in štorklje, pribe in divje race, kakor da ga pozdravljajo. Kmetje so bili prepričani, da razume ptičijo govorico, da je domenjen z njimi in da mu sporočajo, kadar se bližajo kužne bolezni in nesreče.

»To je tisti, ki se pogovarja s pticami!« so šepetali, kadar je prišel v vas. Prihajal pa je vselej ob istem času, da bi odzvonil večernice in zornico, bolj točen od zvezde, ne da bi bil kdaj zahteval kako plačilo za svojo službo.

Mir
je parfum
Boga.

Prem Rawat

Za mene si stvarna,
močna preudarna,
nisi me zapustila
v hudih dnevih nočeh.
Srce te spoznava
v tvoji modrosti
si mi vrnila veselje in smeh.
Predvsem pa pustim, da prebivaš v vseh.

Neki dan so se sestale
najrazličnejše živali:

vodne sloke
iz Maroka,
dve francoski
divji goski,
petelini
argentinski,
dva fazana
iz Gvajane,
pa še šoje
iz Nagoje,
črna vrana
iz Sudana,
rjava sraka
iz Monaka,

Če kdo gre za resnično čistim, ki vse pušča za sabo prav,
in ne kvari teh del, najde pot.
Če pa kdo gre za resnično čistim, in kvari ta dela,
nekega dne naleti na skalo,
ki je razbiti z ničemer ne more,
in žanje posledice svojih dejanj.

Vse v življenju ima svoj začetek in konec, le energija stvarstva je večna, ker pa je vse kar obstaja ustvarila energija stvarstva je vse končno tudi večno.

Nije sretan onaj tko puno ima,
sretan je onaj tko malo treba...

Celo večnost, nam je Bog položil v prsa, samo da človek slabo to razume.

Namesto, da bi opustil vse ostalo napačno, kar ni temu v prid, hoče človek večno uporabiti vsemu ostalemu slabemu in napačnemu v prid.

Tako človek zapre samega sebe, in temu po čimer edino bi naj živel, in bil srečen, poskuša z tem ostalim slabim in napačnim vladati in si s tem, na tak nemogoč način ustvariti srečo.

Nekoč sva prišla z prijateljem,
ko sva se sprehajala, pred stavbo sodišča.
In mi reče, glej stavba pravice.
Odgovoril sem mu, če v srcu ne najdeš in nimaš pravičnosti,
tudi pravice nikjer zunaj ne najdeš.