Najstarejša in najbolj slavna zbirka indijskih pravljic se imenuje Pančatantra ali Peteroknjižje, obsega namreč pet knjig. Zgodba o nastanku te knjige pripoveduje, da je nekoč živel kralj, ki ga je skrbela usoda njegovega kraljestva. Njegovi sinovi in dediči niso imeli namreč nobenega smisla za znanost in deželi z nevednim vladarjem se hudo piše. »Bolje je, da se sin ne rodi, kot da je bedast,« je rekel ta kralj in poskrbel, da se je njegovim sinovom zbistril um.
Našel je modreca, ki je za mlade prince napisal naslednjih pet knjig: Kako postanejo iz prijateljev sovražniki, Kako si pridobimo prijatelje, Vojska Vran in Sov, Kako izgubimo, kar imamo in Ravnanje in delanje brez preizkušnje. Učitelj je dal kraljevim sinovom brati te knjige in princi so postali takšni, kot si je želel njihov modri oče.
Teh pravljic pa niso pripovedovali samo princem, postale so neke vrste učena knjiga za mladino in preproste ljudi. Šle so od ust do ust, iz dežele v deželo in so bile že v davnini prevedene v najmanj 60 jezikov Azije, Afrike in Evrope.
Kot vse pravljice so se spreminjale malo tod in malo tam, danes večinoma ponatiskujemo in prevajamo izdajo, ki je v Indiji najbolj ponarodela in ki so jo skrbno prevedeno iz sanskrta (to je bil »dedek« vseh indoevropskih jezikov) natisnili v nemščini leta 1895. To izdajo imamo prevedeno tudi v slovenščino.
Vir: Polonca Kovač: OD KOD SO SE VZELE PRAVLJICE.
Ljubljana: Založba Mladika, 1998. (Zbirka Trepetlika).
Najstarejša in najbolj slavna zbirka indijskih pravljic se imenuje Pančatantra ali Peteroknjižje, obsega namreč pet knjig. Zgodba o nastanku te knjige pripoveduje, da je nekoč živel kralj, ki ga je skrbela usoda njegovega kraljestva. Njegovi sinovi in dediči niso imeli namreč nobenega smisla za znanost in deželi z nevednim vladarjem se hudo piše. »Bolje je, da se sin ne rodi, kot da je bedast,« je rekel ta kralj in poskrbel, da se je njegovim sinovom zbistril um.
