|  Nekoč, po dežju, se je sonce ozrlo in zagledalo sedembarvno mavrico. Kdor jo je zagledal, vsak jo je vzljubil. Mavrica je bila zelo ponosna na to, da so jo imeli za lepšo od sonca.
Te stvari je slišalo tudi sonce in si mislilo: »Ti si lepa, to je resnica. Toda ali veš, da brez mene tudi tebe ne bi bilo?« A mavrica se je še naprej smejala in se še bolj hvalila. Tedaj se je sonce ujezilo in se skrilo za oblak – in mavrice ni bilo več.
Vir: Vida Medved Udovič, Tilka Jamnik, Jožica Gruden – Ciber: S SLIKANICO SE IGRAM IN UČIM. Berilo za tretji razred 9-letne osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. (Str. 58).
Danijela Premzl |
NE ZAMUDITE
