Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Starec-Mocvirje-Zvon-Ptice-Govorica-Kmet

Zvon, ki je opominjal nedelja, 25. december 2011 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Prav na robu močvirja je živel starec, srebrnkast in suh, da bi ga lahko pretaknili skozi šivankino uho. Živel je sam, s psom in s ptiči močvirniki, ki jih je reševal pred lovci in mrazom. Kmetje so se temu, da se druži s ptiči, smejali, on pa se za njihov smeh ni menil. Okoli njegove hiše so krožile čaplje in štorklje, pribe in divje race, kakor da ga pozdravljajo. Kmetje so bili prepričani, da razume ptičijo govorico, da je domenjen z njimi in da mu sporočajo, kadar se bližajo kužne bolezni in nesreče. »To je tisti, ki se pogovarja s pticami!« so šepetali, kadar je prišel v vas. Prihajal pa je vselej ob istem času, da bi odzvonil večernice in zornico, bolj točen od zvezde, ne da bi bil kdaj zahteval kako plačilo za svojo službo. Edini pogoj, ki ga je postavil že pred mnogimi leti, je bil, da vaščani ne smejo ubijati ptic tako za njegovega življenja kot po njegovi smrti. Vas je privolila, smejoč se: komu je pa kaj mar ptic? Naj mu bo, ne bodo jih pokončevali! Pomembno je, da nekdo izvršuje dolžnosti zvonarja, da bo zvon zvonil. In zvon je zvonil, znaneč poroke in rojstva, praznike in smrti. Čez njive in polja je zlival svojo bakreno dušo, starec in zvon pa sta se sčasoma tako zbližala, da zvon sploh ni hotel zvoniti, kadar je za vrv potegnil kdo drug. Je mar čudno, če se je vasi zazdelo, da je med starcem in zvonom nekakšna skrivna zveza? Na vsa vprašanja radovednežev je starec odgovarjal z molkom, odhajal je k pticam ali pa se vračal k zvonu, ta pa je klical, kakor da se veseli dotika njegove roke. Ljudje in živali, oblaki in vetrovi – vsi so se pritajili, da so ga lahko poslušali. Dogajalo se je tudi, da je zvon zazvonil ob nepravem času. Tedaj so vaščani urno odmetavali kose in motike in bodisi tekli v vas, gasit požar, ali pa snemali kape, šepetaje: »Bog se usmili njegove duše!« nad njivami in travniki pa je še dolgo visel utišani odmev zvona, kot nekakšen nebesni vzdih. Ampak takšni trenutki so bili redki. Najbolj pogosto je zvon zvonil veselo... Po njem so se ravnala opravila; očetje so odhajali na polja, fantički v šolo ali k igri, leta pa so minevala. Trstje je rumenelo in spet zelenelo, zvonik je prebadal širno nebo nad ravnico, fantje so dobili brke, postali strogi očetje, starec pa je bil vse tanjši, vse bolj srebrn, in zvonova pesem vse tišja. Potem pa se je zasvitalo tudi jutro, ko je zvon ostal nem. Tišina je tlačila vas kakor kamen, nelagodje je naraščalo. »Starec je zaspal!« so sprva pomislili vaščani in pogledali proti močvirju, nad katerim je nemirno krožila jata ptic. »Zvečer bo že odzvonil!« Ampak zvon je molčal tudi zvečer. Tudi naslednje jutro se ni oglasil in nekaj vaščanov je sklenilo oditi in si pogledati, kaj je s starcem. Koliba, v kateri je prebival, je bila prazna: o starcu in psu ne duha ne sluha. »Gotovo je zablodil med trstjem?« so pomislili in ga niso več iskali, prepričani, da se bo izgubil med trstjem, kakor se izgubijo kačji pastirji ali lokvanji. Malce jih je vzmenirila jata ptic, ki je krožila nad močvirjem, tedaj pa je neki mladenič rekel: »Zdaj bomo lahko vsaj po mili volji lovili!« »Obljubili smo, da ne bomo streljali ptic!« ga je opomnil neki kmet, mladenič pa se je glasno zasmejal in vzdignil puško. Krogla je zažvižgala, zaslišal se je krik zadetega ptiča in nenadni, ostri zvok cerkvenega zvona. »Glej no, starec se je vrnil!« je vzkliknil plečat vaščan. »Ampak kaj odzvanja?« Prisluhnil je in dvomeče odkimal. »To ni ne zornica ne osmrtno znanilo, kaj potem je?« »Požar? Vojna?« so ugibali, bežeč proti vasi, zakaj zvon ni nehal zvoniti – ostro in opominjaje. In tako so se povzpeli na zvonik, in tam niso mogli verjeti svojimi očem, saj poleg zvona ni bilo nikogar, zvon je sam od sebe vse glasneje, vse močneje klenkal. Zaman so ga skušali ustaviti. Zvon je donel podnevi in ponoči, krave so mukale, otroci so cvilili, ptice so zlovešče krakale, zaganjaje se ljudem v obraz. Niso vedeli, kako naj se ubranijo, dokler ni nekdo predložil, naj streljajo: ko jih bodo nekaj postrelili – bodo druge pobegnile! Pod nebo je planil prasket pušk. Nekaj ptic z okvravljenim perjem je padlo, zvon pa kakor da je pobesnel. Njegovo donenje je zdaj stresalo nebo in zemljo. Ljudje so si zaman z bombažem mašili ušesa! Otroci so zaman skrivali glave pod blazine! Zvonjenje je prihajalo skozi stene, skozi blazine. Zdelo se jim je, kakor da jim zvoni v glavi, kakor da zvonjenje prihaja od nekod v njih. Tako so začeli bežati še pred sabo. »Nekaj moramo storiti!« je rekel vaški starosta in ukazal trem najbolj pogumnim mladeničem, naj se povzpnejo na zvonik in povežejo zvon z jeklenim vrvjem. Ampak zaman so ga povezovali. Zvonjenja ni bilo konec. Zvonilo je in zvonilo, dokler se niso ljudje že pri sami misli na zvonjenje ježili in zapirali v hiše. Zima in lakota sta se bližali z enakim korakom, neprespani in oglušeli ljudje pa so se brez razloga in zaradi vsake malenkosti spričkali. Naposled je nekdo predložil, da bi zvonik porušili. Tako bo tudi zvon moral umolkniti. Ampak v grozo vaščanov zvon še potem, ko so zvonik porušili, ni nehal zvoniti. Njegov glas je postal še celo bolj prediren, še močnejši. Tudi sneg ga ni mogel pridušiti, tudi vetrovi ne odpihati. »Saj to je pekel, ljudje!« je rekel eden od vaščanov, nekomu pa je prišlo na misel, da bi bilo najboljše, če bi zvon pokopali pod zemljo: zemlja je blagoslovljena – vpila bo njegov zvok, odrešila jih bo. Spočetka so predlog med smehom zavrnili. Ko pa je zvonjenje naredilo konec spancu in potrpljenju – so izkopali globoko jamo, vrgli vanjo zvon in ga zasuli s prstjo in kamenjem. Za trenutek se jim je zazdelo, da so se rešili svoje reve in bede, ampak komaj da se je usula še zadnja lopata prsti, že se je oglasil zvon – še bolj neusmiljeno in divje kot poprej. Zaman so se trudili, da bi ga zadušili: stokal je kakor zaklet, zvonjenje pa je prihajalo iz zemlje in z neba in tolklo po vasi. Zaman so minevali dnevi! Dežela si je že nadevala zeleno srajčko, oblaki so dišali po pomladi: zvon pa je bučal. Nič drugega jim ni ostalo, ko da zbežijo. Ljudje so začeli hitro spravljati skupaj svoje imetje in orodje, da bi ju odnesli v nove kraje, duša pa se jim je stiskala ob pogledu na hiše in njive, ki so ju puščali za sabo. Čakali so le še, da se na vozove skobacajo starci in otroci, potem bi se odpravili, tedaj pa sta se ubežnikom nad glavo prikazala štrk in štorklja in začela krožiti nad vasjo, povsem nizko, komajda mahaje s krili od utrujenosti. Kako bi se ju poprej veselili kot glasnikov pomladi, starih prijateljev! Kako sta jim bila zdaj zoprna. »Kakšno pravico imata do hiše, ki jo moram jaz zapustiti?«, je zaklical debel vaščan, tedaj pa videl, da je ena od štorkelj namesto na streho odletela na ledino, in stekel je, da bi jo pobil z drogom. Ampak komaj da je vzdignil drog, je neki fantek, ki je vaščanu segal le malce čez kolena, zgrabil štorkljo in si jo stisnil na prsi. »Ne dam je! Ne dam!« je klical otrok, varujoč ptico s telesom, dokler se ni vaščan z drogom umaknil. Ljudje od osuplosti niso mogli priti k sebi, tedaj pa je nekdo z nejevero vzkliknil: »Čujte, zvon je nehal zvoniti!« Množica se je v hipu umirila in dolg dolg trenutek so ljudje prisluškovali tišini, ne da bi si upali odpreti usta, kakor v strahu, da utegnejo s svojimi glasovi predramiti zvon. »Le kaj ga je ustavilo?« so se spraševali z očmi, potem pa so se jim pogledi spustili k fantičku in ptici in vse jim je postalo jasno. Nekdo je omenil starca, ki se je pogovarjal s pticami, vas se je domislila svoje pogodbe z njim, odvrgli so puške in začeli nositi stvari v hiše. Kako sladka je bila tišina! Kako nežno se je spuščala na ljudi in polja! Ljudje so molčali, ko da bi se bali, da jo bodo zmotili s svojimi glasovi. Slišalo se je le, kako se veter na robu močvirja pogovarja s trstjem, odnašaje v svet zgodbo o zvonu, ki je opominjal, o fantičku in štorklji, o starcu, ki je razumel govorico ptic. Vir: Grozdana Olujić: BISEROVINASTA ROŽA in druge pravljice. Prevedel Branko Gradišnik. Izšlo v Cicibanovi knjižnici. Založila Mladinska knjiga, Ljubljana, 1983. Danijela Premzl Komentarji (0) www.pozitivke.net