Pravljice so ptice selivke, iz rodne dežele vedno poletijo v daljne kraje. Tako so tudi nekatere živalske pravljice iz Pančatantre pripovedovali pripovedovalci Tisoč in ene noči, ki je znamenita arabska zbirka pravljic.

Arabci so imeli v desetem stoletju (se pravi pred tisoč leti) mogočno državo, ki se je razprostirala preko vse severne Afrike prav tja noter v Španijo. V tistih burnih časih so se ljudje prepirali in bojevali, kateri bog je bolj pravi: ali muslimanski Alah ali krščanski Bog. To so bile krute vojne.

»Črede in kristjanov trume
ženejo s seboj v jetništvo,
mnogo moških, žensk premnogo
celo deklic in fantičkov...«

Poje o teh časih španska narodna pesem. Pa vendar so tudi v teh časih na obeh straneh cvetele lepe umetnosti. Arabci so imeli visoko kulturo, v njihovem glavnem mestu Bagdadu so se zbirali umetniki, pesniki in učenjaki, kot je na primer znameniti zdravnik in filozof Avicena, po arabsko Ibn Sina, ki je, čeprav »nevernik«, posredoval kristjanom marsikatero modrost. In tudi pravljice so poletele iz enega sovražnega tabora v drugega.

V vzhodnjaških mestih se vse važne stvari dogajajo na bazarju. Bazar je orientalska tržnica in na njej od jutra do večera vrvijo kupci, prodajalci in radovedneži. Tam prodajajo pisane preproge, zlat nakit in drugo kamenje, bakreno posodo, opojne dišave, pa tudi čebulo, drva in kamele si lahko kupil na bazarju. In tam so bili tudi posredovalci pravljic.

Podobno kot si danes kupiš vstopnico, greš v kino in si na platnu ogleduješ čudovite zgode in nezgode o večni ljubezni ali pa o marsovcih, tako ti je pravljičar na bazarju za bakren novčič povedal čudovito pravljico. To so bile zgodbe Tisoč in ena noč ali po arabsko Alf leila waleila.

Ta zbirka pravljic ima okvirno zgodbo o krutem sultanu. Prva žena ga je varala, zato je dal po poročni noči umoriti vsako svojo ženo. Šeherezada, hčerka njegovega vezirja (to je bilo pri Arabcih toliko kot pri nas ministrski predsednik) pa se je odločila, da bo krutega vladarja omehčala. Kljub smrtni nevarnosti se je poročila z njim, potem pa mu je ponoči pričela pripovedovati pravljico.

Ko se je zasvitalo jutro, pravljica še ni bila končana in Šeherezada mu je obljubila, da mu jo bo naslednjo noč povedala do konca. In sultan ji je še za eno noč podaljšal življenje. In tako naprej in naprej tisoč in eno noč. Neusmiljeni sultan se je ob pravljicah zmehčal, spremenil svoje mišljenje in opustil krutost. »... in na sultanovem dvoru so zavladala dolga leta sreče in veselja«.

V zbirki Tisoč in ena noč najdemo najrazličnejše zgodbe. Tako kot danes v Hollywoodu skoraj iz vsake stvari na tem svetu naredijo film, je tudi Šeherezada pripovedovala vse mogoče. Tu so cele ljubezenske povesti, krajši romani, pa tudi zabavne zgodbice, pustolovščine, živalske pripovedke in pravljice o vilah. Tu se zrcali ves muslimanski srednjeveški svet.

V Evropi smo dobili prevod cele zbirke šele nekaj sto let kasneje. (Za zgodovino je sto let prava malenkost.) Prevedel jih je Francoz Galland v osemnajstem stoletju. To pa seveda ne pomeni, da pred tem prevodom v Evropi pravljic Tisoč in ene noči nismo poznali. Pravljice so res ptice selivke in s seboj so jih prinašali vitezi s križarskih pohodov, vojaki in pomorščaki, ki so vsi pripovedovali o čudesih Jutrovega, kot so takrat imenovali vzhod. Obuti maček, na primer, se je že prav kmalu pritihotapil v Evropo.

Gotovo poznate Alibabo in njegovih 40 razbojnikov, pa Aladinovo čudežno svetilko in zgodbe o Sinbadu pomorščaku. Moja najljubša je tista o kraljični, ki je našla govorečo ptico, pojoče drevo in živo vodo in ki je postregla sultanu s kumaricami, napolnjenimi z biseri.

Pri pravljicah je najlepše to, da res nikoli ne veš, v kateri kumari se skrivajo biseri.

Vir: Polonca Kovač: OD KOD SO SE VZELE PRAVLJICE.
Ljubljana: Založba Mladika, 1998. (Zbirka Trepetlika).

Danijela Premzl