Če vam cvet v resnici živi dna srca, kaj pomeni boste zmogli.

Vendar ne cvet sam, ampak to, kar mu res omogoča pravi razvoj in cvetenje.

Kako bi se rešili?

Z resnico iz dna srca pošteno!

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaslišali glasbo in se je v vas nekaj prebudilo, da bi z veseljem premaknili noge in zaplesali? Glasba je nekaj najlepšega, kar se je zgodilo človeku. Ponese nas v nek drugačen in prijazen svet, kjer vladata radost in veselje. Glasbe namreč ne poslušamo iz hudobije, pač pa iz veselja. In tako vemo, da je na svetu v vsakem trenutku nekaj dobrega – dokler bo glasba, se nam ni treba ničesar bati.

Večina ljudi bi na vprašanje, kako čuti glasbo, odgovorila, da s sluhom. Pa vendar obstajajo ljudje, ki glasbo nosijo v srcu in za to, da lahko plešejo, ne potrebujejo sluha. Gluhi glasbo in tudi občutke zaznavajo s pomočjo tresljajev in z opazovanjem drugih. Na glasbenih koncertih imajo večkrat v rokah balone, da lahko prek njih zaznavajo tresljaje, ki se prenašajo po zraku, prek stvari, tal in podobno.

Kljub mnogim nevšečnostim in vsem tegobam, če pogledamo, da smo do ljudi karseda prijazna država, ne v smislu bogastva, ker smo ena revnejših evropskih držav.

Glede mirnejšega bivanja tudi, smo kar stabilni.

Ko pogledamo imamo ljudje glede na to, da je bolezni v svetu in tudi pri nas, zelo veliko, le nekako karseda dostopno zdravstvo in tega usluge, da ljudje le dobimo ustrezna zdravila, ne glede na status.

Pred nami je zgodba s čudovitim naukom, ki ga je vredno vzeti za svojega in ga živeti s svojim življenjem: Nekoč je reven fant Howard, ki je prodajal stvari od vrat do vrat, da bi si lahko plačeval šolanje, ugotovil, da ima v žepu le še kovanec, bil pa je strašno lačen.

Odločil se je, da bo v naslednji hiši poprosil za malo hrane. Vrata mu je odprlo tako čudovito mlado dekle in fant je bil tako zmeden, da je komaj lahko kaj rekel. Namesto, da bi prosil za hrano, je lahko izdavil le nekaj besed in jo prosil le za kozarec vode.

Dekle pa si je mislilo, kako lačen izgleda fant, in mu je prineslo kozarec mleka. Počasi je popil kozarec mleka in vprašal dekle:

Nekoč smo naredili na štoru srce iz rož.

To se da povedati in izraziti,
a le skozi kaj vse je potem moralo iti otroško človeško srce,
pa se ne da povedati.

Res je rojstvo in rojstni kraj v tej naravi nekaj, kar ima človek v večini rad in zelo spoštuje.

Vendar je to rojstvo, če pogledamo v iskreni luči resnice, bilo izvir vsega tudi mnogih bridkosti.

Po mnenju nekaterih katoličanov bom jaz ki nisem krščen, nimam zakramentov, birme, ne poznam sto grehov, nisem nikoli okusil tistega piškotka, (ki je jagnje božje, ki od jemlje grehe sveta) zagotovo odšel po smrti v pekel.

Seveda vsi oni bodo pa odšli v nebesa, ker nebesa so rezervirana samo za kristjane. Vsi ostali hindujci, budisti, muslimani, taoisti, Indijanci in brezverneži pa bodo odšli v pekel. Kakšna kratka pamet.

Popolnoma nepomembno je kateri religiji pripadaš, (tudi če nobeni) pomemben je tvoj odnos do energije, ki te živi, pomemben je tvoj odnos do narave, do živali in do drugih ljudi.

To je resnična zgodba o možu, ki je živel za svoje sanje. Larry Walters si je od nekdaj želel leteti. V želji, da bi postal pilot, se je vpisal na vojaško letalsko akademijo. Nato pa so se pojavile težave z vidom in na žalost je moral zapustiti akademijo, ne da bi se naučil leteti.

Tako je cele dneve sedel v svojem vrtnem stolu na trati pred hišo in opazoval potniška letala visoko v zraku.

Nekega dne se je odločil, da se jim bo pridružil. Kupil je nekaj vremenskih balonov, jih napolnil s helijem in jih prtrdil na svoj vrtni stol. Na polet pripravljen stol je natovoril na svoj jeep, si pripravil nekaj sendvičev in pijače za popotnico ter se odpravil na svoj kratek, udoben let nad sosesko – vsaj tako je mislil.

No, dobro bi bilo pojasniti dvig zavesti, kajti s tem je zelo malo povedano.

Zavest ima vsako bitje in jo tudi na nek način dviguje.

Dobro, bi bilo pojasniti na pravi način zavestnost.

In da se, kjer tega ni, po dvigu in neke določene razširitve zavesti, dogodi padec v nevednost.

Kajti moramo vedeti, da komu zelo ugaja, kajti tudi na nevednost se človek lahko nepravilno naveže in navadi, tega prijetne predhodne izkušnje, ga mamijo nazaj v isto, ker tudi ta, kakor vse drugo, kakor tudi vednosti, in tega izkušnje nudi mnoge bonitete.

Ne glede na to ali razumete globoke misli,
je pomembno, da ste dober človek,
kjerkoli že ste.
Za ceno manjšega cilja, ne smete zanemariti večjega.

Iz knjige, Pot do sreče,
Razmišljanje o smislu življenja.
Njegova svetost Dalajlama.

Ko je Benet začel hoditi v vrtec za otroke s posebnimi potrebami, so se stvari kar naenkrat postavile na glavo. Pred tem smo skupaj dosegli to, da je samostojno hodil, tudi po deset kilometros dnevno. Doma pa je kar mirno spremljal kako sem jaz kuhala ali opravljala dela, ki jih pač vsi potrebujemo. Z vstopom v vrtec kar naenkrat ni hotel nič več hoditi. Doma je hodil po štirih ali po dveh, kolikor je bil pač »prisiljen«, da je prišel do svojih igrač.

Zunaj pa skoraj niti koraka. Ponovno se je vrnil na udarjanje z roko po ustih, kot bi tepel samega sebe, če jaz nisem bila ves čas z njim. In ponovno se mu je zaželelo »obsedeno« metanje kamenjev. Skratka to kar je počel pred letom dni in od kjer sva prehodila že precej poti napredka. Če smo hoteli doseči kakšen korak naprej, je bilo vidno le brcanje, metanje vsega dosegljivega, grizenje, vpitje in podobno. Njegovi kriki upiranja so izgledali »kot bi ga res klali«. Ko sem mu včasih hotela sleči majico, da bi ga pripravila za spat, se je drl kot bi mu res kaj hudega storila.

V Londonu v živalskem vrtu so razkazovali divje živali. Eden človek si je zaželel ogledati živalski vrt. Zaradi radovednosti je vzel psičko, ki se je pomotoma znašla v živalskem vrtu in jo vrgel v kletko z levom.

Psička od strahu stisnila rep in se je odmaknila v kot kletke. Lev se je približal k njej in njo povohal. Psička se je ulegla na hrbet dvignila tačke in začela migati z repkom.