Redki ljudje so postali na tak način boljši, da si nikoli ob tem niso poželeli biti boljši od drugih.

Delno to človek sicer izpolnjuje, to biti res vdano v vsakem oziru, tu in v tem je pa res edini začetek dobrega in totalen konec slabega.

Vendar nikar komu kaj očitati, saj veste svet okolje, ki bi moralo biti temu, kjer se ustvarjajo osnove za življenje res blagodejno, uči in priporoča vse drugo.

Ne rečem za utrjeno bit, da se preizkuša, pa še tu sem za popolnoma prav, kar se tiče tega in tudi vsega.

Redki ljudje so postali boljši na tako naraven in pošten način iz dna biti, da si nikoli ne poželijo samo dokazovanja biti boljši od drugih.

Mnogo je ljudi, ki na nepravilen način poskušajo postati popolni in ravno na tej poti k svoji navidezni popolnosti, zaradi svoje temeljne nevednosti, povzročijo mnogo zla sebi in drugim.

Le v tihem nenasilnem ljubečem hrepenenju, k popolnosti, človek nekega dne postane tako dober, da razume vso nepopolnost, v vsej njeni izvirnosti in resnici in je ljudem le v pomoč.

Tako je dober, da ne potrebuje nepopolnega človeka zato, da bi na njem dokazoval svojo boljšost in dobra dela, ampak ve, da je ravno enostavni človek ta, ki vzdržuje kraljestvo.

Ne potrebuje nepopolnega človeka, da bi na njem dokazoval svoja dobra dejanja, ampak je čista ljubezen, da od drugih ne zahteva na takšne načine popolnosti, le ta ne bo tekmoval z drugimi, bo razumel nepopolnega človeka mu bo lahko v pravo pomoč.

V kraljestvu je mnogo enostavnih ljudi.

Le če je ta večina zavestna dobra, bo kronala tudi takega kralja.

Nebo in zemlja bosta v redu, bitja vstajala čistega srca iz ljubeče jutranje rose, solze ne bodo preslane ne prelahkotne, žalost in življenje pa ne bo v nobenem oziru trpinčenje, veselje vsakega celostnega srca, pa ne bo tega uničevalo.