Gremo v kino, gremo v kino alo, mulčki, gremo v kino, veste, tam je vedno zanimivo, fino: , resno, komično, napeto.

Tam so sami nad zmogljivi, ah in oh junaki, same super zvezde, ki so super megakul..., čeprav se tudi tu in tam kdaj zmotijo, se iščejo, se kdaj zaljubijo, se jočejo, trmarijo, se skregajo, zelo so občutljivi na hitro v jezi v kovček, potovalko spravijo najnujnejše z letalom, avtom ali pa kar peš pobegnejo na drug neznano kam in strašansko daleč, a ko si v jezi dajo duška, se včasih hitro pokesajo, pa čeprav se prvi hip zazdi, da za nič na svetu in nikoli ne pozabijo verjeti vase, v zmage, v ljubezen, v svoje sanje, pač v vse, kar napravi jih pokončne, uglajene, nežne, nasmejane, prepričane v svoj prav, ognjevite, strastne, a nikoli zlobne...

Vsi smo včasih angeli na zemlji ali pa Božički kar vsak dan, vsi smo včasih radi pred TV ekrani kot družina zbrana srečna in čisto povprečna se sprostili, nasmejali, vpili in navijali, igrali, se afnali, komentirali ali pa vsaj kdaj zraven zapeli, skoraj vsi smo v šoli naročen imeli Pionirski list, še prej pa Ciciban, pozneje nemški Bravo, skoraj vsi smo v mladih letih radi peli, recitirali, poštne znamke ali postere zbirali, pa za bralno značko pridno brali, se šli med dvema ognjema pri telovadbi, pa učili se odbojko, skakali čez kozo in ovire, kakor smo pač znali...

Ne pozabite pa na najmlajše, pustite jim svet pravljic, pesmi, druženja in domišljije...

A okusi so različni, nič ni sivo, nič brezbarvno ni, zaželeni takšne vrste so gledalci, ki v dogajanje se res vživijo, si vsaj približno zapomnijo vsebino, če jim ni kaj všeč, takoj ne odvihrajo, raje naj pogledajo vstran, naj ves predstave ne delijo komentarjev preglasno, naj bodo vsaj malce strpni, ali pa naj šepetajo...

Če ste še romantični, ko kaj gledate na platnu ali v živo, ne pozabite na robčke, vsaj za droben hip predstavljajte si ves scenarij kot resnično možno zgodbo v živo, saj imate vendar čustva in občutke, kar je čisto vredu in na mestu, zdravo pamet in vsaj malo domišljije...

Lahko navijajte za koga, ki vam je preprosto všeč, ga občudujete in preučujete iz vseh zornih kotov, se od njega česa naučite, ker vam je preprosto car, ga v mislih kdaj pa kdaj prizanesljivo ocenjujete, a tudi v filmih ni vse strogo črno belo, včasih je posrečeno, morda kdaj komu preveč patetično, morda preveč pocukrano, osladno, kičasto, otročje, razvlečeno in dolgočasno, ker baje da ljudi še vedno poneumljajo piflarski junaki, plesni filmi, mjuzikli, celovečerne risanke, ki gledajo odrasli jih kar brez sramu, a v resnici so namenjene otrokom z vrtca, malo mlajšim še od teh, pa morda večnim otrokom, pa veliko bi se jih še našlo, ki bi v družbi rekli, da so namesto Smrkcev raje nekaj spili, kaj odraslo rekli pri biljardu, za otrok ušesa niso se zmenili, niso z njimi se igrali, niso jim pustili domišljije, pravice do otroštva lepega in zadovoljnega, ker so prehitro pozabili, da tudi sami niso se rodili kot pomanjšani odrasli vedno smrtno resni, vedno vzorni in popolni, delovni in vselej zaskrbljeni, kot brez čustev, slepi, gluhi, nemi, brez humorja, smeha, petja, druženja....

Kaj naj porečem še, postanite del zgodbe s srečnimi zapleti, happy endom, vsaj v filmih in nanizankah, ne pozabite, da življenje je prekratko, da bi se ukvarjali samo s težavami in slabo voljo...

Če pa že ne morete v kino, pa na Dvd-jih, Yutube, ali kar prek domačega zaslona, oglejte si natanko to, kar v tistem hipu bi želeli, a vseeno prosim vas, odločitev je seveda vaša, ne pozabite na to, da ne boste spremljali vedno le razburljivih in napetih filmov, kjer so sama trupla, mlake krvi, se vsi pretepajo in zelo zelo grdo drug z drugim govorijo...

Danijela Premzl