Na tih predbožični večer poslušam stare pesmi. V kaminu prasketa ogenj, soba je polna lesketajočih zvezdic. Skačejo iz ene stane na drugo. Glasba napolni celotno sobo, nežno se sliši tiha noč, blažena noč. Diši po cimetu, po pravkar pečenih keksih in plamen sveče se dviguje proti nebu.

Božični duh napolni srce, preseli se v vsak kotiček telesa. Kaj si želim, nekaj zase, nekaj za vse ostale. Če si želim dobro za vse, seveda želim tudi zase, saj smo vsi eno. Kako ne bi energija vsega lepega in pozitivnega prebudila tega spečega sveta in ga osvobodila trpljenja.

Pomislim na vse, ki sedaj nimajo toplega doma, objema, hrane, niti več upanja za boljši jutri. Na vse, ki si želijo le zdravega telesa, zdravega duha v telesu, na vse, ki si morda želijo le čiste vode, nekaj hrane, en žarek toplega jutranjega sonca, ki bo prinesel lep, pozitiven dan. Vsaj eno stvar v novem dnevu, ki bo zanetila plamen v njihovih srcih.

Na vse tisto, kar se večini našega modernega sveta zdi samoumevno. Na vse tisto, kar naši otroci niti pomislijo ne, da bi jim lahko kadarkoli zmanjkalo. Pa so nekje, v nekih morda manj srečnih okoliščinah otroci, ki morajo živeti brez modernih igrač, interneta, toplega obroka, elektrike, tople vode. Morda niti ne živijo tako daleč stran od nas.

Kako pomagati ljudem, kako pomagati tako, da si bodo tudi znali sami pomagati. V vseh težkih trenutkih, ko verjetno že telo omaga, duša slabi, srce ne more več čutiti veselja, niti ne prenaša dobrih vibracij, ki prihajajo, saj se zaradi vseh preteklih slabih izkušenj ne zna in ne zmore veseliti kakšnega lepega dogodka v prihodnosti.

Morda z močno željo, z božično željo za vse nas, da bi v vsakem dnevu znali najti vsaj eno stvar za katero smo hvaležni, tudi če gre še tako slab dan, da bi se znali zahvaliti vsem za vse, kar naredijo za nas. Da ljudi ne bi jemali za samoumevne, še posebej ne naših najbližjih in tistih, s katerimi preživimo veliko časa. Da bi se zavedali, da smo na tem planetu vsi eno, da dihamo eno z naravo, da bi živeli v sožitju z njo in ne proti njej, skušali biti v sožitju z vsemi. Vse dokler se bomo počutili ločene od vsega in vsakogar, bo nekdo na našem planetu trpel.

Ko se bomo zavedli, da vsako naše dejanje, beseda in misel ustvarja bodočnost, ne le za nas, temveč tudi za vse okrog nas – takrat se bo moja božična želja uresničila. Takrat bo v srcih tlelo upanje, da je za vsakega na tem svetu poskrbljeno, izginil bo strah, izginilo bo trpljenje. Dušo bo napolnila tiha pesem, nežno bo pobožala naša srca, jih ovila in okrasila z nežno žametno pentljo. Stisnila bo roko prav vsakemu, mu na uho prišepnila, da je vredno, vredno upati in živeti z odprtim srcem.

Morda se danes nasmehneš vsakemu, ki ga srečaš in podariš del sebe vsem naokrog in ta svet bo za odtenek boljši. To je nekaj, kar prav vsak lahko da.