Živela je uboga vdova, ki je imela dva sina. Bila je popolnoma odvisna od skromnega zaslužka svojih sinov, kajti sama je bila bolna in nemočna. Vsak dan je bila v skrbeh za posel svojih otrok. Vznemirjena je upala, da jima bo posel dobro šel. 

Prvi sin je prodajal dežnike. Zato je mati vsako jutro, ko je vstala, najprej pogledala ven, ali sije sonce ali če kaže na dež. Če je bilo mračno in oblačno, je hvaležno dejala: "O, gotovo bo danes prodal precej dežnikov." Če pa je sijalo sonce, je bila ves dan slabe volje v strahu, da nihče ne bo kupil dežnika.

nobene modre misli
ali zgodbe ni v teh besedah,
gre le za preprost uvid,
ki ti odkriva premeteno absurdnost razuma:
obstaja ogromni ego poln obljub,
ki divja po svetu besni in se plodi
nenehno ti izstavlja račune
in več ko mu plačaš več si dolžan...
zato če zares hrepeniš ga ulovi v sebi in ubij...
nato boš predvsem tih

Danes, 4. oktobra, sem slišala, da si živali še zlasti danes zaslužijo kak priboljšek.

Najbolj bi jim pomagali, če ne bi bile več razkosane kot priboljšek na naših krožnikih.

Na več načinov škodljiv priboljšek.

Na položnem griču je stala lična hišica. Neke noči jo je nenadoma zajel požar. Mlad par, mož in žena, sta se rešila iz plamenov in zbežala na prosto. Komaj sta ušla ognju, že se je med njima začel prepir.
Mož je jezno dejal: »Stokrat sem ti rekel, da nikoli ne hodi spat, ne da bi ugasnila ogenj v kuhinji. Poglej, kaj se je zgodilo! Si zdaj zadovoljna?«

»To ni moja krivda,« mu je na isti način odgovorila njegova žena. »Ti si kriv. Saj sem ti tisočkrat dejala, da ne kadi v postelji. Toda ti nič! Kakor da nisi razumel. Kaj ne vidiš, da je začelo goreti v spalnici in ne v kuhinji? Jasno je, kdo je kriv. Ti, ti si kriv!«

Kot bi bil v breznu, pa ne potrebuješ rešitve. Kot bi bil osamljen, pa ne potrebuješ družbe.
Kot bi padal, pa ne potrebuješ varnostne mreže.
Kot bi se vrtel v orkanu, pa vendar miruješ.
Vse kar si uspel že prebroditi v svoji vožnji življenja se vrtinči kot spirala okrog tvoje biti, pa ne želiš tega ustaviti.
Ravno to strast, odločnost, željo, da se stopnjuje ta občutek, preoblikuj v sebi nepozabno doživetje.

Ko naša zmotna prepričanja izvolijo ponujeni cvetober,
ki zbira okoli sebe bolj po poslušnosti kot po sposobnosti,
smo podobni potnikom na nasedli ladji.

Kapitan ladje lahko menjava posadko, preden naleti na čeri,
ne more pa ladje in potnikov. Praviloma odide zadnji,
ni pa edini in zadnji krivec za brodolom.
Tudi zgrešene življenjske poti potnikov prispevajo svoje.

Ko sva bila z dekletom na modni reviji in gledala fotomodele, je prišlo na oder dekle, ki je gledalo zaradi nekega –Y-razloga zviška na publiko.

Ker tega nisem skozi strogost ocenjeval, sem imel dovolj moči, ki mi je omogočila spontano dopustiti, da je bila v meni sprejeta odprto ljubeče, kot vsak drug človek, taka kot je, brez ocenjevanja in obsojanja.
In glej, ko je prišla drugič na oder, sem to videl kot popolnoma nov dogodek, brez sence prejšnjega in opazil, da na njej ni bilo niti sledu te prejšnje vzvišenosti in je iz nje žarela dekliška ljubkost.
No kaj se nam ljudem tako rado zgodi? To da človeka sodimo le po delčku.

Vljudna, vendar ni najboljša olepšana oznaka ljudi za občutljive in ranljive,
ki pa znajo biti zelo zahtevni in brezbrižni do drugih.

Namesto podpore samousmiljenju raje z njimi odkrito in obzirno o prezrtih možnostih za več zaupanja,
truda, ljubezni in svetlobe v življenju. V njihovem in našem življenju.

Preden ste razočarani ali slabe volje nad govoricami, ki jih slišite o svojih bližnjih, raje uporabite tole!!
V stari Grčiji je bil Sokrat znan po tem, da je zelo visoko cenil znanje. Nekega dne je srečal veliki filozof znanca, ki mu je rekel: ''Ali veš kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju? ''

''Samo trenutek, ''ga je ustavil Sokrat.'' Preden mi karkoli poveš, bi rad, da narediš kratek test. Imenuje se Preizkus trojnega filtra. ''
'' Test trojnega filtra? ''
''Tako je,'' je nadaljeval Sokrat. ''Preden mi poveš o mojem prijatelju, bi bilo mogoče dobro, da bi si vzel čas in presodil o tem, kar mi hočeš povedati. Zato se tudi imenuje Preizkus trojnega filtra.

Naj vam povem: če so vaše sanje večje, kakor ljudje navadno sanjajo, če je v vaših idejah več ustvarjalnosti, vas bodo kritizirali. Verjetno se vam bodo tudi nekoliko posmehovali. A nikar sami sebe ne kritizirajte bolj, kot vas kritizirajo drugi. Ne pustite, da vas ustavlja negativna domišljija, ki omejuje višino vaših ciljev in duši vašo ustvarjalnost.

Robert H. Schuller
Trdi časi minejo, trdni ljudje ostanejo

Človek lahko poskuša bivati v zdaj, pa mu to ne uspeva zaradi tega, ker v zdaj čuti samo bolečino in nesrečnost, pa ne ve zakaj.

Ja največkrat je tako, da sploh ne vemo zakaj.
Zakaj ste nesrečni?

Zakaj ta trenutek zdaj, edina resničnost, pri vas nima pravega pomena.
Samo vi, lahko nezavedno ali pa zavedno, ste ga z nečim ali zaradi nečesa razvrednotili.
Mogoče ga celo nikoli niste zavestno poznali in ste v sebi doživeli le nekaj bežnih trenutkov sreče, kar je v vas ostalo, kot neka neizpolnjena tiha obljuba, po nečem resnično boljšem..

Sačinandana Svami (avtor, predavatelj in joga učitelj)

Nekoč je neki duhovni učitelj s praktično nalogo želel poučiti svoja učenca. »Tu imata vsak 100 rupij,« je dejal. »Z njimi kupita nekaj, s čimer bosta sobo zapolnila do zadnjega kotička. Čez pet dni bom preveril, kako sta opravila nalogo.«

Ko je obiskal prvega učenca, je videl, da je sobo napolnil s cunjami. Učenec je mislil, da mora sobo tako ali drugače zapolniti z nečim. In ker so bile cunje najcenejše, se je odločil zanje. Guru je bil povsem zaprepaden.

Ne želim, da mi slediš,
da dokažeš, opažena si.
Dovolj mi je,
da se v nevidnem zaznava moja sled.

Dan žalovanja je po množičnih nesrečah.

Naš dan žalosti pa je tudi vsak dan,
ko ne storimo nikomur nič dobrega niti v mislih in v nikomer tudi ne uvidimo nič dobrega.

To niso le dnevi žalovanja, so dnevi sramote.

Če se smeješ, tvegaš, da te imajo za bedaka.
Če jokaš, tvegaš, da te imajo za sentimentalneža.
Če se steguješ k drugemu, tvegaš, da se vmešavaš.
Če kažeš čustva, tvegaš, da izpostaviš svoj pravi jaz.
Če ideje, sanje, postaviš pred množico, tvegaš, da jih izgubiš.
Če ljubiš, tvegaš, da v povračilo ne dobiš ljubezni.
Če živiš, tvegaš, da boš umrl.
A treba je tvegati, saj je največja nevarnost v življenju prav to, da ničesar ne tvegamo.
Ljudje, ki ničesar ne tvegajo, ne delajo ničesar, nimajo ničesar, niso nič.
Morda se izognejo trpljenju in žalosti, a ne morejo se učiti, čutiti, spreminjati, rasti, ljubiti, živeti.
Njihova zadržanost jih zasužnjuje, izgubijo svojo svobodo.

Samo tisti, ki tvega, je resnično svoboden.

Dopust bi moral biti na recept. Zagotovljen. Nujen. Samoumeven.
Dosegljiv vsem. Kot voda in zrak. Osnovna človekova pravica.

Zamenjala jo je pravica do nenehnega dela ali čakanja na delo,
projekte, denar.

Brezplačno, seveda.

Jedrt Jež Furlan

Vse svoje "ne", "nikar", "kdaj" in "zakaj" uperi kdaj vase;
najbolje kar zdaj.

V razkrivanju sebe sebi je darilo nebes,
da se lahko še pravočasno in neboleče popraviš.