Človek lahko poskuša bivati v zdaj, pa mu to ne uspeva zaradi tega, ker v zdaj čuti samo bolečino in nesrečnost, pa ne ve zakaj.

Ja največkrat je tako, da sploh ne vemo zakaj.
Zakaj ste nesrečni?

Zakaj ta trenutek zdaj, edina resničnost, pri vas nima pravega pomena.
Samo vi, lahko nezavedno ali pa zavedno, ste ga z nečim ali zaradi nečesa razvrednotili.
Mogoče ga celo nikoli niste zavestno poznali in ste v sebi doživeli le nekaj bežnih trenutkov sreče, kar je v vas ostalo, kot neka neizpolnjena tiha obljuba, po nečem resnično boljšem..

Pošteno se vprašajte, zakaj je ta trenutek zdaj v meni v katerem sem, tako nepomemben, da v njem ne čutim sreče.

Poudarjam pa, da boste pri tem uspeli le, če boste popolnoma nesebično pošteni do vsega in vseh.
Pošteno in ljubeče poglejte vase, kaj vas dela nesrečne in odgovori bodo zagotovo prišli.
Mogoče bodo se pojavile zelo pomembne stvari, ki upravičujejo vašo nesrečnost.

Pazite, ne navajam k temu, da je treba karkoli razvrednotiti, narediti kar tako za nepomembno, priporočam pa, en pošten ljubeč in hraber pristop k vsemu temu, v katerem ne prizanašamo niti sebi, a vendar v vsej neprisiljeni vednosti, da smo tudi mi vredni sreče, saj je to rešujoče.
Če že ne boste rešili kar vse svoje probleme, jih boste pa vsaj nekaj.

Bodite z malim zadovoljni in ne opustite naravnega vztrajnega a nevsiljivega truda rasti k nevsiljivi tihi popolnosti.

Mogoče vas je nekaj šokiralo, močno prizadelo in niste mogli drugače, vendar šok je že zdavnaj mimo, vi pa še zmeraj pod vplivom tega, zavedno ali nezavedno.

In rezultat tega- nesrečni zdaj.
Ali pa ste še vedno kot majhni otroci ali najstniki; Ni tako kot si želim, niso mi kupili igračke, zakaj me dekle fant ne mara, prej me je pogledal – pogledala, zdaj me pa niti več ne opazi, ali gleda za drugimi.

Tako kot hočem bi moralo biti in nič drugače, ter- želje, želje in spet želje- in to mi je storil-la ali pa to rekel-kla.

Ah

Ogromno je vzrokov in pomembnosti, ki zastirajo in zatrejo mir brezpogojne ljubezni, ter ne dovolijo tega trenutka v zdaj v katerem smo, užiti srečo.

Tako smo zaposleni s tem, da niti ne pomislimo, kaj bi brez vse te navlake, ali pa si mislimo, kako močno bi bili nesrečni, če bi to vse skupaj, na pravi način enostavno dali vstran, zgodilo pa bi se ravno obratno, saj bi s tem dovolili, da v naše srce –ječo- posije prvi žarek Božje brezpogojne ljubezni in se dotakne Božjega v nas. Ko se nam to zgodi v popolni iskrenosti, kar ne moremo drugače, kot da temu hvaležno omogočimo razvoj.
Mogoče imamo že same okoliščine take, da se bojimo doživeti srečo, saj bi to še bolj razbesnelo našega moža ženo ali pa kogarkoli.

Vendar o svoji sreči nam ni treba govoriti jo razkazovati, dovolj je, če smo samo srečni, če pa nam ni dovolj sama sreča in jo pokažemo zavistnim bomo pač želi zavist in bolečino. V nevednosti srečo skušamo dati in pokazati temu, ki išče vse kaj drugega, to pa zmeraj prinese bolečino, saj ta bo zmeraj bolj spoštoval to, kar sam hoče in želi.

In, če bo slutil vašo srečo kot nekakšnega rivala sebi, se bo proti temu boril, vam grenil življenje samo zato, da bi obdržal in dosegel svoje in vas zaradi tega zmeraj znova prizadeval.

Ne more drugače.

Vendar mi sami smo tisti, ki vse to omogočamo, pa če nam ta odgovor ni tako ali pa tako všeč.
Ali pa ta odgovor prvič v življenju hvaležno sprejmemo in v tem spoznanju pošteno naredimo vse kar se da.
Zelo se moramo paziti, da v tej svoji novi sreči ne postanemo sebični, povem vam, tisti trenutek, ko bi se nam to zgodilo, bi resnična sreča v nas ugasnila ter spuhtela in bi na njenem mestu nastal nadomestek sreče.

Sčasoma bi postali taki, da bi častili le to kar sami ljubimo, posledice tega pa bi bile zelo žalostne, saj se bi zaradi tega znova zaprli v ječo pred drugimi, mogoče bi se delali, da nam je mar za njih, v resnici pa bi spoštovali le sebe in svoje.

Tihota ne pomeni zapiranje pred drugimi, ampak samo v brezpogojni ljubezni osveščeno ljubeče življenje.
V tem človek tudi nima občutka samote, zaradi tega, ker tudi ni nikoli sam, sam je le tisti ki spoštuje in ljubi le sebe.

Poglejte na vse kot na vseživljenjsko učenje- iz česa se pa ne da nič naučiti, pa smo se naučili vsaj to, da se ne da iz marsikaterega dogodka nič naučiti, saj je le posledica, mi pa moramo na naraven in pošten način k samim koreninam tega iz česa je nastalo zlo in v spoznanju tega, kaj je to povzročilo, napako popraviti, saj edino z na takšen način obuditvijo Božje biti v nas, zmoremo zlo tudi za vedno odpraviti.

To je pravo kesanje.

Dokler v sebi nimam sreče v popolnem spoznanju brezpogojne ljubezni, je tudi drugim ne morem ali ne znam dajati, ko pa jo imam v popolnem spoznanju, takrat tudi vem in vidim, komu je treba k sreči pomagati, saj jo ta išče z vsem srcem in se za to iskreno trudi pa čeprav je neveden.

Vsi ki se iskreno v ljubezni trudite, vredni ste tega da ste srečni, v tej čudni tihi in tako zelo drugačni brezpogojni ljubezni in trudu, ki sem jo nekako skromno opisal.

Če je že opis tak kakšna je šele realnost -Malo heca.
Vem da je opis zelo skromen, vendar; kako je le dober, z iz dna srca brezpogojne ljubezni,
pošteno-ljubeč-skromen začetek.

Za konec pa še dve meni tako ljube vrstice iz Mirdadove knjige- od Mikhaila Naimya

Sprejmite nesrečo kakor bi bila sreča. Kajti nesreča se kmalu preobrazi v srečo, potem ko smo jo doumeli.

Po drugi plati pa, se lahko sreča, ki si jo razlagamo narobe, nanagloma sprevrže v nesrečo.