Prevedel:
dr. France Susman

PREDGOVOR

Iz druge strani življenja, do katere smrt predstavlja le vmesna vrata,
je Diana, waleška princesa, posredovala te besede moškemu,
ki je bil "pripravljen poslušati" - kot ona pravi.
Neskončno veliko ji pomeni to, da še enkrat pride v kontakt
z vsemi tistimi ljudmi, ki so jo tako zelo ljubili,
in jim želi razložiti, kako se je vse zgodilo in kakšen smisel je bil za vsem tem.
Do tega ji je, da se vse postavi v pravo luč in za spravo.
Do tega ji je, da pokaže na bistvo - na tisto, kar je treba po njenem mnenju sedaj storiti in
ne samo v njeni domovini, ampak povsod po svetu.
Njene besede gredo do srca - toliko ljubezni, toliko sočutja
in globoko vedenje o smislu življenja govorijo iz njih.
Zaslužijo, da jih posredujemo drugim.

Mucova mama.
Tako sta jo klicala moja sinova. Moja babica. Njuna prababica. Februarja bo deset let... njun angel varuh. Pred štirinajstimi dnevi bi slavila stoletnico.

Je imela jako trdo življenje... po moji predstavi... od desetega leta kot dekla po kmetijah... od štirinajstega kot mojškra po kmetijah... pa poroka z ljubeznijo svojega življenja /to je bilo lepo/... pa gradnja hiše brez... haha... finančne konstrukcije.. pa šest otrok... pa smrt drugorojenca... pa druga svetovna vojna... pa pretepanje in obsodba na smrt zaradi skrivanja partizanov... pa večno pomanjkanje... mislim... materialnih sredstev... pa mnogo prerana smrt moža....

Ampak to le po moji predstavi. Je nisem enkrat slišal pojamrati... vedno prijazna, pripravljena pomagati... z nasvetom... s tolažbo... s pogumom... z nasmehom... s časom... z optimizmom... z razumevanjem... z zanesljivostjo... s spoštovanjem... z znanjem... osupljivim... o življenju. Skromna, topla, iskrena... z iskricami v očeh... s pomladjo v srcu. Sva plesala na njen rojstni dan... devetdeseti... valček. Je ljubila življenje... je rada živela.
Bila je moder, duhovno bogat, velik Človek.
Bila je moj učitelj. Še je.
Hvala.


en_bk

Če hočemo živeti srečno, zdravo in brez pretresov, moramo verjeti vase in v svojo pravico do sreče in zdravja. Vzemite si čas in hodite ven. Lepota sveta spodbuja radost, hvaležnost in zdrave misli. Učite se smejati in biti tiho. Imejte radi svoje otroke in se igrajte s hišnimi ljubljenčki. Življenje je treba živeti in v njem tudi uživati!

Nemara največja skrivnost duševnega miru leži v osebni celovitosti, ko vemo, kaj si mislimo o sebi in se ne ubadamo s tem, kaj ljudje mislijo o nas. Če se držite svojih pravih etičnih načel, postane vaša osebna celovitost luč, ki privlači uspehe na vseh ravneh. Skrbno prisluškujte svoji vesti in živite v miru.


sir John Marks Templeton

Ponižnost je ključ do resničnega napredka. Ko se začnemo zavedati čudeža stvarjenja, ki odseva v lepoti zvezd ter sijaju drevja in cvetja, osupnemo in se čudimo. Zasvita se nam, da Bog neskončno prekaša naš razum in razumevanje. Ko spoznamo, kako malo vemo in koliko se moramo še naučiti, stopimo na pot ponižnosti.

Prava ponižnost spodbuja k molitvi, molitev pa nas lahko uglasi z Neskončnim. Pristno ponižen človek, ki je Bogu hvaležen za svoje blagoslove, si s tem odpira vrata za svojevrstna nebesa na Zemlji.


sir John Marks Templeton

Sem pomislil, da bi bilo mogoče koristno ali pa vsaj ne škodljivo preveč, zopet razmigati vijuge cvetličnega vzorca, na katerem se v histerični belini bohoti ivanjščica.

Medtem, ko sem razmišljal, o čem naj razmišljam, se mi je v misli sprva plaho, kasneje pa vse bolj odločno, plazila melodija in ena kitica..
...
nesrečnik sam od malena
od sve muke pesme pevam
voleo bih majko mila
da se ovo samo sneva
da se ovo samo sneva

joj ojoj....

pesmi ter se mešala z davno videnimi prizori iz filma Ko to tamo peva. Vsi enaki, vsi različni..vsak na svoji poti, vsi v istem avtobusu...firme Krstić....zanesljivo pripeljani do konca...enkrat.
Vozi Miško.

Bom razmišljal kdaj drugič.


en_bk

Tudi zaskrbljenost je način, s katerim se spopadamo z življenjem, vendar je odgovornost sebi zagotovo boljša. Zaskrbljenost izvira iz strahu, odgovornost pa iz vere v Boga, vere v dobroto življenja, vere v stvarstvo in vere v lastne moči. Med mnogimi načini za spoprijemanje z življenjskimi preizkušnjami je najbolj pogubna prav zaskrbljenost.

Drugi način reševanja težav je pogosto ta, da takrat, kadar se počutimo izgubljeni, udarimo po drugih. S tem povzročamo nepotrebno trpljenje in bolečine ljudem okrog nas, poleg tega pa se negativne besede lepijo na naše težave in jih še bolj poglabljajo. Neprimerno bolj modro je držati jezik za zobmi ter počakati, da se pokaže širša slika in da slab trenutek mine.


sir John Marks Templeton

Pusti,
naj prihajajo stvari
same –
kot večer, kot noč,
jutro in dan.
Počakaj,
da potrkajo pri tebi,
kot dež, kot lačen
ptič,
kot izgubljeni popotnik.
Pusti,
da stvari odtečejo,
kot čas in voda.


iz knjige: VOŠČILA dotiki besed (Ana Četkovič Vodovnik)

Zavedanje je pot nesmrtnosti;
nepozornost je pot smrti.
Če bom ozaveščen, ne bom umrl.
Če sem nepozoren, je tako kot da sem že mrtev.

To jasno dojemam, če sem moder,
sem vesel v zavedanju in najdem srečo v znanju plemenitih.
Če sem moder, poglobljen, vztrajen,
vedno v močnem prizadevanju,
dosežem blaženost, najvišji mir in srečo.

Če sem buden, ozaveščen, pozoren, čist, uvideven,
samo-prečiščen in živim v skladu z obveznostmi,
bo moja slava narasla.
S prebujanjem, ozaveščanjem, samoobvladanjem in kontrolo,
bom kot moder zase gradil otok,
ki ga ne more preplaviti nobena poplava.

Zavestno razdajanje ljubezni skozi misli, besede in dejanja nam lahko pomaga, da postanemo polje ljubezenske sile. Darovanje, dajanje in sprejemanje se lahko združijo v harmoničen tok najmogočnejše sile v stvarstvu.

Pogosto zadošča le beseda spodbude in upanja, pa postanemo blagoslov za nekoga, ki se krči v malodušju in obupu. Morda je prava vloga našega življenja prav ta, da pomagamo lajšati tegobe drugim ljudem; ko se odpremo bogatim blagoslovom, ni večjega zadovoljstva od spoznanja, da se dar sreče, ki blagoslavlja druge ljudi in jim pomaga, pretaka skozi kanal naše ljubezni.


sir John Marks Templeton

Kaj pa...če je vse en sam blef.
Kaj pa...če je na koncu življenja le še smrt... totalna...basta.
Kaj pa...če potem ni ničesar.

Bi bilo jako zoprno, a ne.
Bi ne imeli o čem debatirat, a ne; pa to bi še šlo.
Bi ne bilo več smisla, a ne...in vere...a ne.

Zato...verujmo...v karkoli že...samo da...


en_bk

Igor Kononenko

Omar Khayyam (polno ime: Ghiyath al-Din Abu'l-Fath Umar ibn Ibrahim Al-Nisaburi al-Khayyami) (pribl. 1048-1131) Perzijski matematik, astronom, pesnik in učitelj sufizma.

Rodil se je v Nishapurju v Perziji (danes Iran), ki je bila takrat vojaško cesarstvo, kjer je takratni sultan poskušal ustvariti ortodoksno muslimansko državo. Khayyam je študiral filozofijo. Bil je zelo bister in intuitiven. Postal je pomemben matematik in astronom. Še pred 25. letom je napisal knjige o glasbi in algebri. Leta 1070 se je preselil v Uzbekistan, kjer je napisal slavno knjigo »Obravnava in predstavitev problemov algebre«. Osemnajst let je vodil znanstveno delo v astronomskem observatoriju (Khayyam je izračunal dolžino leta in dobil 365.24219858156 dni – današnji izračun je 365.242190 dni). Leta 1092 se je končalo mirno obdobje in s tem tudi denarna podpora observatorija, hkrati so ga začeli napadati ortodoksni muslimani. Khayyam se je preselil v mesto na področju današnjega Turkmenistana. Umrl je najverjetneje leta 1131 v rodnem Nishapurju.

Čeprav je imel Khayyam več ponudb za bogate in vplivne položaje, se je vedno le-tem odrekel v prid možnosti za znanstveno in duhovno delo. Poleg izrednega intelekta je bil Omar Khayyam zelo tenkočuten in intuitiven. Nekoč je svojemu učencu dejal, da bo severni veter raztresal rože po njegovem grobu. Leta kasneje je ta učenec res videl Omarjev grob na severni strani sadovnjaka, veje sadnega drevja pa so se raztezale preko ograje nad grob in zasule nagrobni kamen s cvetlicami. Khayyam je napisal nekaj sto pesmi. Nekaj jih je v angleščino prevedel Edward Fitzgerald, ki pa žal ni bil duhovno dorasel modrostim Omarja Khayyama. Ker je Khayyam občasno razpravljal o zelo protislovnih stališčih, je Fitzgerald naivno sklepal, da je bil Khayyam duhovno nestabilen. Khayyam uporablja posebno izrazoslovje in prispodobe sufizma. Njegov popoln prevod v angleščino je opravil Swami Govinda Tirtha leta 1941.

Ko se udarimo, nas zaboli. Enako tudi, ko vidimo, da bližnji trpi, pa si ne more omagati, ker mogoče ni pomoči. Morda ne zna, ne zmore ali pa podzavestno noče, saj je navezan na bolečino in jo imenuje za "moja bolečina". Takemu ni potrebno pomagati, če nas ne prosi, saj je to njegova izbira. Bog mu je namenil situacijo, da se iz nje nekaj nauči, pa morda čisto nekaj drugega kakor je videti na zunaj. Vsak za sebe najbolj ve, saj se pozna in se ima možnost spoznati, kaj bi mu pomagalo, da se znebi bolečine.

Ta nadloga nas začne spremljati že na samem začetku življenja. Ko se rodimo jočemo, ker nam je neprijetno, saj smo se udobno počutili 9 mesecev v trebuhu matere, katera je skrbela za nas. Sedaj pa smo prišli ven, v svet, kjer je vse drugače. Potrebno se bo navaditi na vse kar je okoli nas in vse se tudi v času človekovega življenja spreminja. Kar je v nas ostane isto, le raste in se razvija. Da preživimo vsak dan posebej svojega življenja, se moramo prilagajati okolju kjer smo ter čimbolj prijetno in najmanj boleče kot je mogoče, ustvarjati pogoje za rast in razvoj tistega kar je v nas.

Mnogo ljudi pa to pozabi, ne pripisuje pomena tistemu, česar ne vidi, ampak iščejo zadovoljstvo o okolju kjer živijo. Raje spremenijo okolje, partnerja, obleko ali situacijo, samo, da se jim ni potrebno prilagoditi in prebroditi oviro. Potem naletijo na drugo okolje, ki je še bolj kruto zanj in spet bežijo v bolečini in žalosti drugam in to ponavljajo celo življenje, dokler ne ugotovijo, da sami pred seboj ne morejo zbežati. Edina rešitev je sprejemanje bolečine ter jo predelati, prerasti in premagati. Če bolečino premagamo, izgine kot vsaka stvar, nad katero imamo moč. Vendar se večkrat srečamo s situacijo, nad katero pa ugotovimo, da res nimamo moči, da je prehuda in da ne bomo zmogli. To je, kadar gledamo v naprej, predaleč naprej, ko še ne čutimo moči, ki je v nas, ko nas zajame strah in nezaupanje v samega sebe.

Pomislite na trenutke, ko ste bili na višku uspeha, in ugotovili boste, da ste bili prav tam, v tistem trenutku, docela in popolnoma prisotni. Če razmišljate le o tem, 'kaj je bilo' in 'kaj bo', boste zgrešili moč tistega, kar je.

Spencer Johnson, soavtor Enominutnega vodje, v svoji sijajni zgodbi Dragoceno darilo govori prav o tej pomembni resnici. V zgodbi starejši mož pošlje mladega dečka iskat dragoceno darilo, ki traja celo življenje. Glavni junak na koncu odkrije, kaj mu je stari mož hotel povedati: dobro se je učiti iz preteklosti, vendar je živeti v njej pogubno. Dobro je načrtovati za prihodnost, vendar je živeti v njej pogubno. V življenju si najbolj srečen in ustvarjalen takrat, ko živiš v sedanjosti.

Vsi zelo uspešni vodje so se naučili spoštovati moč sedanjosti. Odkrili so, da analiziranje preteklosti in načrtovanje prihodnosti ni dovolj, negovati je treba sedanjost in proslavljati njene zmage.

Ken Blanchard
Izreki za vse življenjske priložnosti

Piše: Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.

Gautama, Buda je približno 600 let pred Kristusovim rojstvom razodel svoj nauk v Indiji, kajti nekaj tisoč let po Krišni je bilo treba ljudi znova prebuditi iz spanja speče duše. Bil je eden od Božjih poslancev, prinašalec Luči. Buda je ljudi postavil pred veliki cilj tistega časa. Ta cilj je bil takrat prva zasnova individualnega razvoja in duhovne hoje po poti odrešenja.

Kaj je bilo bistvo Budovega življenja in nauka? Učil je, da je življenje minljivo in polno trpljenja. Govoril je, da obstoja pot, ki s pomočjo uvida in zavedanja neminljivega v človeku vodi k odrešitvi iz minljivosti. H.P. Blavatsky ga je imenovala hinduistični Kristus.

Na vprašanje o izvoru človeka in sveta, o padcu človeka v svet trpljenja in minljivosti, o bistvu človeka in stanju nirvane ni dal nobenega zavestnega odgovora. Molčal je. Človek se sprašuje, čemu ta izraziti molk Bude? Sam ga pojasnjuje, ko pravi: "Če bi vam govoril o stvareh, ki jih sami ne morete ali še ne morete doživeti, boste začeli špekulirati. To vas bo odvrnilo od naloge, da stopite na pot odrešenja."

Gordon MacDonald je v svoji knjigi 'Ordering Your Private World' razložil razliko med ljudmi, ki 'se ženejo' in med tistimi, ki 'so poklicani'.

Ljudje, ki se ženejo, večino svojega časa prebijejo tako, da poskušajo obvarovati, kar posedujejo – svoje ideje, odnose, lastnino….

Na drugi strani 'poklicani ljudje' živijo v prepričanju, da je vse, kar imajo, posojilo. Izhajajo iz tega, da smo na svet prišli brez vsega, prav takšni pa ga bomo zapustili. S tem se strinjam z eno samo izjemo: mislim, da po tem, ko smo že vse naredili in povedali, s seboj vseeno nekaj odnesemo - ljubezen do drugih in tisto ljubezen, ki smo je bili na naši poti deležni.

Rabin Harold Kushner, pisec knjige Ko se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem, je rekel:

»Še nikoli nisem slišal, da bi na smrtni postelji kdo izjavil 'Žal mi je, da nisem več svojega prostega časa prebil v pisarni!'. Večina ponavadi reče: 'Želim si, da bi bil bolj skrben in ljubeč in da bi drugim večkrat ponudil roko.'«

To je misel, ki nas lahko iztrezni in spremeni naše obnašanje.

Ken Blanchard
Izreki za vse življenjske priložnosti

Čustva so vir moči
in vir slabosti,
živost duha odloča,
katera od obeh prevlada.

Nevihtni oblaki diha,
se akumulirajo znotraj,
tvojih resnic, ali laži vira
in kot miselni kumulusi,
lepo potujejo s tabo
in skozi tebe,
kamorkoli že greš
in se jih ne moreš nikakor,
kakorkoli otrest.


Vlečejo nase tvojo,
negativno, ali pa pozitivno silo,
kulminirajo v notranjih nevihtah,
v solzah tvoje notranje sreče,
ali pa tvoje zunanje nesreče,
vedno kot odločitev, tvoje izbire.


stojči Stojan Svet

Prej ali slej zadeneš z glavo ob zoprn tram, ki ti življenje spremeni v križ. Zboliš. Ponesrečiš se. Umre ti nekdo, ki si ga imel rad. Poklicna pot se ti izjalovi. Vara te, na cedilu te pusti mož, žena. Nasprotujejo ti, uničujejo te. Zmanjkuje ti moči.

Ta križ je lahko najrazličnejših mer in oblik. Niso mu mar tvoji nazivi, položaj, ime in ugled, niti debelina tvoje denarnice niti tvoje zveze ali uspeh v družbi. Srečen si, vse gre kot po maslu. Nenadoma pa… ta nesrečni križ. lahko ti povzroči toliko gorja, da si strt in uničen želiš le še umreti.

Križ je resničnost v življenju vsakega človeka. Toda vedno manj ljudi mu je kos. Ne vzamejo ga nase in ne prenesejo njegovega bremena. Mnogi pod njim obnemorejo. Zdravniki za živčne bolezni imajo vedno več dela.

Nimaš izbire! Ali boš nosil svoj križ ali pa te bo strl. Toda zmogel ga boš nositi le, če boš dojel njegov smisel in namen. Križ te bo povrnil v resničnost, spoznal boš svoje resnične dimenzije, da si majhen, ubog, slaboten in ranljiv človeški otrok. Križ te more osvoboditi stvari, ki te lahko zadušijo. Lahko te dvigne iz tvoje povprečnosti. Je kot antena, ki ti posreduje božja sporočila. Ne bo te rešil trpljenja, pač pa te bo rešil prepričanja o njegovi nesmiselnosti in brezplodnosti. Spet lahko postaneš človek in tedaj se bo zgodilo tole:

VSE DRUGAČE IN MNOGO BOLJE BOŠ VIDEL Z OČMI, KI SO JOKALE.


Ne pozabi na veselje
Phil Bosmans

Brez tvoje iskrenosti do srca,

brez tvoje iskrenosti do Boga,

ki v njem prebiva,

se ti ne odprejo vrata diha,

se ti ne odprejo vrata duha,

se ti ne odprejo vrata božanskih zaznav,

vseh tvojih hrepenečiih zahval.

Bodi koristoljuben do srca!

Nebo ti bo hvaležno,

in tvoja pot te pripeljala tja. :)


stojči Stojan Svet

Nihče ni ničesar prejel zastonj

in nihče ničesar ne daje zastonj.

Tudi to telo nisi prejel zastonj,

dano ti je bilo samo na posodo,

da ti v tem svetu zdaj z njim,

kaj koristnega za Boga narediš.

Karkoli že človek hoče dobro početi,

mora v to vložiti,

veliko svojega časa in truda

in leta res trdega dela.

Vsako čutenje,

za sabo potegne

tudi strinjanje,

medtem ko,

vsako strinjanje,

ne potegne za sabo,

vsakega čutenja.


Običajno kar nobenega.


stojči Stojan Svet