Domača naloga
PREPIS

Dedek Poldek je vtaknil kljun v ključavnico. Pravkar se je vrnil iz šobe. Bil je nalit z jezo, ker mu je njegov polski prijatelj sumil palico. Zdaj je bil Polhek lažen in jelen, pa bi se mu zato skorajda zlomil kljun, tako vihravo je odšlepal brata. Odvihral je v svojo robo, vrgel čorbo na mino, in se zažrl v veliko slino, ki je visela na sceni. Na tej slini je bila naklikana muza, pokrita z belim krtom, na njem pa mesena skleca s satjem. Ko je teček tako opasoval ladje, so se mu počedile slike. Želodec mu je nočno grulil, mape pa še ni bilo doma, da bi mu spuhala muho. Zato je šel v kuhinjo, da bi si som slekel zajca. Pri tem je bil belo naroden, pa je tri spustil na parkel. Gumenjaki in veljaki so primezeli iz lužine in potacali komaj počesan parkel.
Polžek je prinesel vidro z modo ter krmo, in za vabo počistil tla.
Ko je mačica končno le prišla s čela domov, je dedek jokal kot jež. Marica ga je potolažila z veliko okroglo ziziko, da je lažje kakal na kobilo.

Poganja ga nafta, elektrika, para,
iz Kranja v Ljubljano potuje z njim Lara.
Po tirih se pelje, prevaža ljudi,
živino, vozila in druge reči.




Kot kačji pastir to vozilo se nam zdi,
na strehi pa se mu ventilator vrti.
Pristaja vsepovsod, kjerkoli se mu zdi,
pripraven pa je za reševanje ljudi.

CČ - zgodba

Muca Taca je lačna. Njen želodček se boleče krči, v njeni skodelici pa ni nič mlečnega. Pa se odloči, da gre čepet pred luknjico miške Cvilke. Mogoče bo imela srečo in si bo ta večer celo privoščila poceni mišjo pečenko.

Muca Taca torej čepi pred luknjico, pa čaka, čaka in čaka. Dviguje glavico, voha s smrčkom, oči ima na pecljih, sline se ji cedijo, o Cvilki pa nič novic. To se zazdi muci Taci sila čudno. Ali je mogoče, da Cvilke sploh ni v luknjici?

Miška Cvilka pa je tačas na obisku v kočici psička Slinčka. Ob večerih često pridrobenclja k bevskajočemu Slinčku, ki ma v svoji skledici vedno kaj sočnega tudi za v Cvilkin gobček.

Poredna kokoš

Lisica je ponoči pojedla kokoš. Ko je mamica to opazila, je rekla hčerki:
"Vidiš, ker kokoš ni bila pridna, jo je pojedla lisica! Samo perje je še ostalo!"
"Če bi bila pa pridna, bi jo pa mi pojedli, kajne mami?"

Popravljeno

Peter je mami ponosno pokazal letno šolsko spričevalo in dejal:
"Poglej, popravil sem vse ocene!"
"Joj!" je zastokala mama, "upam, da v šoli tega ne bodo opazili!"

K- zgodba

Kokoška Ploskonožka je v kokošnjaku neki dan zagnala gromozanski vik in krik. Kokodakala je na ves kljun, kavsala s svojim koničastim kljunom ostale kokoške po tilnikih, in s kremplji razkurjeno kopala v pesek, posut po tleh kokošnjaka.

"Kaj takega, kaj takega!" je kričala. "Katera kura mi je pokradla vso koruzo iz krožnika? Mat kurja, tako jo bom skavsala in jo spraskala s kremplji, da bo na koncu primerna kvečjemu za kurjo pečenko!"

Kokoške so sklonjenih kljunov in tilnikov čakale, kaj nepričakovanega jih bo še doletelo, kokoška Ploskonožka pa je kriče skakljala od ene do druge in jih zasliševala: "Kje je moja koruza? Kam si skrila mojo koruzo? Zakaj moje koruze ni več v krožniku?"

Na tablo bele čačke z njo malček naredi,
kadar se računati in pisati uči.
(aderk)

Ta knjiga je zato, da te česa nauči,
novo znanje utrjuje in razum krepi.
(kinebču)

Sporočilom je namenjen tale zvežčič mali,
v njem učiteljica staršem graja te in hvali.
(akželeb)

Vsi januarja si želimo,
da sneg bi trajal celo zimo.
Že prvi dan - začetek leta -
nam mnogo lepega obeta.

Nam februar pripelje Pusta,
režimo se mu na vsa usta.
Ta mesec še en dan slavimo -
Prešerna pesnika častimo.

Spet marca mamice slavijo,
jih šopki rož razveselijo.
Čeprav imamo zimo radi,
pa veselimo se POMLADI

Polžica Bubči se je zaljubila v pujska Bujska, in tudi pujsek Bujsek se je zaljubil v polžico Bubči. Drug drugemu sta vsak dan pisala sladka pisemca, v katerih sta si pošiljala še slajše pesmice in najslajše poljubčke.
Polžica Bubči je v pesmicah sanjarila o oblačkih, metuljčkih, rožicah, sončku..., pujsek Bujsek pa je bil bolj navdušen nad hrano, pa je zato nenehno nekaj fantaziral o sočnih, sladkih sadežih, iz katerih se cedi sladki nektar, pa o mehkih žemljicah z maslom in z medom, o dišečih buhteljčkih z marmelado, o piškotkih s čokoladnim in smetanovim oblivom, in še o marsičem.

Polžico Bubči pa je to žalostilo. Želela si je, da pujsek Bujsek ne bi mislil le na hrano, ampak da bi včasih z njo občudoval metuljev let, pa kako veter podi po nebu oblačke, in da bi z njo skupaj duhal vijolice in ciklame, kar je polžica Bubči najraje počela. A pujsek Bujsek je bil kar naprej lačen, zato ni imel posluha za Bubčine romantične nesmisle. Ves čas je mislil le na hrano. Tudi če mu je polžica Bubči pomolila pod rilec dišečo rožico ali lepo oblikovan javorjev listek, je razmišljal le o tem, če bi se ju dalo pojesti.

Kar pa je polžico Bubči še bolj žalostilo.

Košarka

Žogo po igrišču moraš voditi,
nasprotniku se izogniti,
da se ne zgodi,
da žoga v njegove roke prileti.

Ko premagal si vse ovire,
primi žogo v roko,
in ciljaj točno tako,
da v košu pristala bo.

Zgodbica s črkama d,b:
BOBER IN MEDVED

V gozdu blizu blatne reke je živel debel star medved. Vse dni je hlačal naokoli, kradel čebelam med in brundal.
Ob blatni reki je imel dom tudi mlad bober. Zbiral je debla in dele dreves za zajezitev tolmuna, v katerem je kmalu kar brbotalo rib. Tudi medved bi rad v bobrovem tolmunu lovil ribe.

In tako se neki dan tam doli ob tolmunu srečata bober in medved. Beseda da besedo in bober reče medvedu;
"Lahko loviš ribe v tem tolmunu, a le, če mi boš od ulova vedno dal po sedem rib za davek."

Okroglo, napeto, rdeče meso
lahko kot uhane daš za uho.
(ejnšeč)

Ti okrogli sadeži vsem so nam v užitek,
mama pa iz njih pogosto speče zavitek.
(aklobaj)

Spodaj je okrogla ta muhasta gospa,
zgoraj pa je vitka in pecelj dolg ima.
(akšurh)

Kot majhen dežniček ta sad ime ima,
z oranžnim mesom njenim vsak se rad sladka.
(acileram)

Pri pretvarjanju merskih enot, na primer centimetrov v decimetre, ali metrov v decimetre..., imajo učenci vedno težave. Težko si tudi predstavljajo, kolikšni po obsegu so pravzaprav cm, dm ali m.
Pa sem se domislila pesmice, ki bi jim lahko pri tem pomagala:

Kot noht je majhen centimeter -
kar sto jih rabiš za en meter.
Če nohte z rok obeh sestaviš,
en decimeter skupaj spraviš.
Če hočeš meter nohtov z rok,
potrebnih bo deset otrok.

Ljuba Žerovc

ZŽ zgodba:

Oranžni zmaj Ozmond se je oženil z rožnato zmajčico Nežko. S svojim zakonskim življenjem sta bila zelo zadovoljna. V njuni podzemni jami je bilo veliko ljubezni in razumevanja. In vseskozi sta si bila zvesta.

Nekega mrzlega zimskega dne v začetku decembra pa je rožnata zmajčica Nežka zbolela. Zelo jo je zeblo, tresla jo je mrzlica in težko je požirala želod, ki sta ga jeseni z možem, z oranžnim zmajem Ozmondom, zbrala za zimsko zalogo v bližnjem gozdu.

Oranžni zmaj Ozmond se je zbal zapletov, kajti Nežkine zdravstvene težave bi se znale razviti v kakšno zoprno bolezen. Zato je rožnato zmajčico Nežko nežno zavil v zlatorumeno bombažno odejo, jo privezal na nizke sani in brž krenil z njo k zdravniku, zelenemu zmaju Zanzibaru.

Jurček je prišel s potepanja s prijatelji prepozno domov. Pred vrati ga je pričakal oče in se razjezil:
"Obljubil si mi, da boš ob šestih doma!"
"Ja, očka, res sem obljubil"
"Jaz pa sem ti obljubil, da ne dobiš večerje, če boš zamudil!"
"Ja, res je, očka! Ampak, če jaz nisem držal obljube, je tudi tebi ni treba!"

Dva otroška vozička stojita v parku drug ob drugem. Mala punčka se oglasi iz prvega vozička:
"Si ti fantek ali punčka?"
"Ne vem!"
"Dvigni odejico, da bom videla! Še malo..., no še malo! Ja, fantek si!"
"Kako pa to veš?"
"Ker imaš modre copatke!"

Vsak naš otrok kot lučka je v temi,
ki s pravo vzgojo najbolj zažari.

Več za otroka stori dober vzgled,
kot pa še takšna poplava besed.

Otroci so velikokrat udarce dobili,
ki bolj bi si jih njihovi starši zaslužili!

Razvajanje otroka je oblika nasilja -
z njim postavljaš mu ovire na poti do cilja!

Če vsi otroke dobro bi vzgojili,
zaporov kmalu ne bi več rabili!

Mnogo bratcev nas je zbranih -
tenkih, slastnih, krhkih, slanih.
Če pa kar vse nas pogrizljaš,
od žeje loči te le čas.

Sem slastna, sladka kot bonbon,
a glavica je kot balon.
Na paličici se držim,
in v ustih rada obležim.

Če nas v roke kdaj dobiš,
glej, da nas ne razdrobiš!
Bolj za nas zabavno bo,
če zobje nas zmeljejo!

Zgodba za utrjevanje črke "T"
-----------------

V hosti poleg blatnega tolmuna stanuje na starem hrastu nabriti divji petelin Viktor. Ves teden že steguje svoj pernati vrat in neprestano napenja glasilke.
Detel Matic, njegov ptičji sosed, ima petelinovega dretja končno enkrat zadosti. Prileti torej k petelinu Viktorju na vrh trhlega hrasta, in mu zapreti:

"Če ne boš takoj utihnil, ti bom dal začepiti tvoj butasti petelinji kljun!"

A divji petelin Viktor ne utihne. Nasprotno - še bolj trmasto napenja svoje pevske strune, kot da bi se prav trudil jeziti detla Matica.
No, da ne bo pomote, divji petelin Viktor sploh nima namena jeziti detla Matica, čisto zares ne. Kajti vedeti je treba, da divji petelini pojejo tedaj, kadar so zaljubljeni v kakšno divjo putko. In divji petelin Viktor je nesmrtno zaljubljen v divjo putko Zlatko. Zato enostavno mora peti, ker bo le s petjem privabil k sebi tako čudovito nevesto kot je divja putka Zlatka.

Jaka nagaja,
mama ga graja,
ata pa ga
fanta zlasa.

Čebele še spe,
bel medved med je,
čebele brenče,
že medved ven gre.

Sinic pri hiši ni,
ni miši v izbici,
pri ptičji hišici
ptič Fičfirič živi.

Ljuba Žerovc

LR zgodba
------------

Barbara sedi na travniku med rožami in bridko joče.
Rumeni žarki radovedno prikukajo izza oblakov in ji z vročimi prsti brišejo grenke solzice. A Barbara zahlipa še bolj. Žarki se prizadeto skrijejo za oblake in obmirujejo.
Zapiha prijeten vetrič in solze na Barbarinih ličkih izhlapijo. A Barbara tega sploh ne opazi. Solze kot hudournik znova pridrvijo po njenih rožnatih ličkih. Tudi veter je prizadet in razočarano odvihra stran.

Mamica zagleda Barbaro in prestrašeno prihiti k njej.
"Kaj si si naredila, Barbara? Si se udarila? Kje je rana, kje je kri, kje je črna buška? Kje te boli, da bom popihala?"

Bolje, da me ne razvajaš,
saj ne veš, v kaj se podajaš!
Še predobro se zavedam,
da preveč je, kar zahtevam.

Če me siliš v nekaj, kar se mi upira,
me učiš, da s silo se upor zatira.
Namesto, da siliš me, raje me vodi,
in, prosim, napak mojih strogo ne sodi!

Mojim trikom ne nasedaj,
tudi če kateri vžge!
Vedno tega se zavedaj,
da le preizkušam te.

Zgodaj zjutraj, še ob svitu,
že petelin kikirika.
Prepelica poje v žitu,
muren v travi že čirika.

Na kmetiji s svitom vstaja
kmet, kmetica, vsa družina.
Krava muka, pes že laja,
se oglaša perutnina.

Traktor v lopi se prebuja -
treba iti bo na polje,
saj, kdor z delom ne zamuja,
je bogat in dobre volje.

Spoznajmo in utrjujmo črko "J"
----------

Po majhni stezici je, nagibajoč se zdaj levo zdaj desno, cijazil mali ježek. Bila je že jesen in ježka je skrbelo, če bo dobil dovolj hrane za čez zimo. Počasi, skorajda utrujeno, jo je torej mahal dalje in se predajal razmišljanju.

Zdajci je med jesenskim listjem na tleh odkril zajetno, zrelo jabolko. Kar zasmejalo se mu je od veselja. Toda jabolko ni kazalo nobene volje, da bi se z ježkom odpeljalo na njegovih neprijetnih bodicah. Že vse jutro je bilo kar precej zamorjeno in slabe volje. Mali ježek ga je sočustvujoče vprašal:

"Kaj ti je, jabolko? Zakaj si tako slabe volje? Glej, sonce sije, listje rumeni, zrak je prepojen z jesenskimi vonjavami, vse je pestrejše kot v najlepši bajki, tebe je pa ena sama nejevolja?!"

Abecede smo se naučili,
Brez težav vse črke osvojili,
Cele stavke pisane pisali,
Česar še nedavno nismo znali.
Dobro črke vse smo utrdili,

Eno si za drugo zapomnili.
Fantazija je, če znaš vse brati!
Glave zdaj že polnijo nam škrati,
Hiša-lonček Mojce Pokrajculje,
In obrazek Čenče - klepetulje,