Kdo je ta, ki v krop zelenjavo zmeče,
nato pa z zajemalko juho ven privleče?

Reže, tehta sir, salamo - in svetuje,
kadar v trgovini kupec nakupuje.

Predšolske otroke v vrtcu vsak dan vzgaja,
da kasneje šolanje jim ne nagaja.

Maso za čevapčiče dela, in klobase,
meso proda nam, zrezke, ali celo prase.

V glavi jeklenega ptiča mož sedi,
na vse strani sveta s tem ptičem leti.

Često je prijazna, še večkrat je stroga -
bolje za učenca je, da jo uboga.

Ves bel od moke kruh peče vse noči,
da z mize lahko nam zjutraj zadiši.

Brez njega bi po svetu vsi hodili goli,
ali v kaj zaviti le tekali okoli.

Njegovi proizvodi vsi so iz zlata,
platine, briljantov, draguljev in srebra.

V smrekovem gozdičku, nedaleč od živalskega vrta, je na vitki mladi smreki živela šoja Rima. Bila je nadarjena pesnica in silno rada si je izmišljala najrazličnejše rime. Celo klepetala in sanjala je pogosto kar v rimah.

Gozdne živali pa so se je izogibale in je niso marale v svoji bližini. Kako to, boste vprašali, saj pesnike marsikdo rad posluša?! Da, pesnike že, ne pa šoje Rime! Kajti ta ptica se ni obnašala prav nič pesniško. Nobene romantike, nobene globine, nobene lepote ni bilo v njenih pesniških rimah. Kajti treba je povedati, da je bila šoja Rima zelo sebična, nesramna in zlobna ptica. Iz svojih sosedov in znancev se je namreč v svojih pesmicah le norčevala in si o njih izmišljala kup neslanosti in bedarij. Če je na primer opazila ježka, ki jo je lepo zložno in mirno mahal po gozdni stezici, mu je priletela prav pred smrček in ga dražila:

Kam krevljaš, bodičast stric?
Raje znebi se bodic!

Domišljav je tisti, ki misli, da vse ve,
ki prepričan je, da je pametnejši,
lepši, zrelejši, in od vseh močnejši,
ki na vse ostale le prezirljivo zre.

Domišljav je tisti, ki ga ne zanima
to, kar mu njegov prijatelj govori,
kajti domišljavcu se ob tem pač zdi,
da govorec pojma o vsej stvari nima.

Domišljav je tisti, ki se le zmrduje
nad stvarmi, ki komu drugemu so všeč.
Domišljavcu često tudi je odveč,
če o čem pomembnem kdo ga poučuje.

Navodilo za nalogo:
V spodnje besedilo smiselno vstavi naštetih 20 pridevnikov:
razgrajaški, kratek, umazan, pretepaški, nemaren, blaten, oslovski, požrešen, strog, neumen, moder, pravičen, urejen, koristen, resen, prijazen, zahteven, bel, lačen, nasmejan!

Naša učiteljica je_ _ _ _ _ _, a _ _ _ _ _ _ _ _. V šolo prihaja vedno lepo_ _ _ _ _ _ _. Navadno je oblečena v _ _ _ _ _ kostim, pod njim pa ima _ _ _ _ bluzo. Njen obraz je največkrat _ _ _ _ _, dostikrat pa tudi _ _ _ _ _ _ _ _ in _ _ _ _ _ _ _ _.
Nenehno nam govori in nas opozarja: "Počistite svoje _ _ _ _ _ _ _ mize! Sestavite _ _ _ _ _ _ zgodbo o _ _ _ _ _ _ _ osličku! Pri prepisu ne bodite _ _ _ _ _ _ _! Očistite svoje _ _ _ _ _ _ čevlje! Tvoj zvezek ima _ _ _ _ _ _ _ _ ušesa! Ne bodite vendar tako grozno _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ in _ _ _ _ _ _ _ _ _ _! Če boste pri malici preveč _ _ _ _ _ _ _ _, bodo drugi ostali _ _ _ _ _!"
A našo _ _ _ _ _ _ _ _ učiteljico imamo vseeno zelo radi, kajti uči nas samih _ _ _ _ _ _ _ _ _ reči!

Mama

Zjutraj nežno me prebuja,
zdrave obroke mi ponuja,
za šolo me oblači,
za učenje junači.

Vedno mi govori,
kako rada me ima,
kako ponosna je name,
in takrat tesno me objame.

Kar troje očes ta čudna stvar ima -
rdeče, rumeno in zeleno.
Kdor je na cesti, naj se po njih ravna,
če mu za varnost ni vseeno.






Če kdaj ponoči greš na pot,
ta reč naj spremlja te povsod!
Ko te vozilo osvetli,
ta predmet v noč se zaiskri.

LJ, NJ - zgodba

V kraljestvu sinjih metuljev je neko nedeljo kralj Sinji Molj nezadovoljno godrnjal:
"Dovolj imam tega kapljanja, bliskanja in grmenja. Že od ponedeljka dalje mi greni življenje to udarjanje deževnih kapelj po pročeljih cvetličnjakov. Dovolj mi je tega vsiljivega deževanja, dovolj bobnenja groma, dovolj vršanja vetra, dovolj, dovolj, dovolj...!"

Kraljevo godrnjavo vedenje je silno vznejevoljilo njegovo prepirljivo ženo, kraljico metuljev Ognjenokrilko. Nje škrebljanje dežnih kapelj ni niti najmanj motilo. Prav nasprotno - ljubila je njihovo šumljanje in udarjanje ob stekla prebivališč sinjih metuljev. Vonj po dežju jo je spominjal na njeno nekdanje otroško sanjarjenje in hrepenenje po doživljanju vznemirljivih prigod. Njihov zven jo je često spremljal, ko se je potapljala v očarljive sanje. Ob njihovi spremljavi so se ji v sanjah pojavljali najbolj razburljivi prizori. V njih se je odpravljala na potovanja v daljne dežele, kjer se je seznanjala s pravljičnimi bitji, z dobrovoljnimi kralji in z njihovimi prijazno se smehljajočimi kraljicami, ali z osupljivimi živalmi - z mravljami kruljavkami, z izbuljenookimi čmrlji, s konji z ognjenimi grivami....

Tisti, ki se rad prepira,
vsa prijateljstva razdira.
Ta, ki druge rad tožari,
s tem odnose dobre kvari.
Tega pa, ki se pretepa,
se prijateljstvo otepa.

Če ne brcaš se, prepiraš,
ne tožariš, ne izzivaš,
si s pretepi rok ne mažeš,
in prijateljstvo le kažeš,
sovrstnike spet privabiš,
ki jih pri igranju rabiš.

Avtorica: Ljuba Žerovc

Domača naloga
PREPIS

Dedek Poldek je vtaknil kljun v ključavnico. Pravkar se je vrnil iz šobe. Bil je nalit z jezo, ker mu je njegov polski prijatelj sumil palico. Zdaj je bil Polhek lažen in jelen, pa bi se mu zato skorajda zlomil kljun, tako vihravo je odšlepal brata. Odvihral je v svojo robo, vrgel čorbo na mino, in se zažrl v veliko slino, ki je visela na sceni. Na tej slini je bila naklikana muza, pokrita z belim krtom, na njem pa mesena skleca s satjem. Ko je teček tako opasoval ladje, so se mu počedile slike. Želodec mu je nočno grulil, mape pa še ni bilo doma, da bi mu spuhala muho. Zato je šel v kuhinjo, da bi si som slekel zajca. Pri tem je bil belo naroden, pa je tri spustil na parkel. Gumenjaki in veljaki so primezeli iz lužine in potacali komaj počesan parkel.
Polžek je prinesel vidro z modo ter krmo, in za vabo počistil tla.
Ko je mačica končno le prišla s čela domov, je dedek jokal kot jež. Marica ga je potolažila z veliko okroglo ziziko, da je lažje kakal na kobilo.

Poganja ga nafta, elektrika, para,
iz Kranja v Ljubljano potuje z njim Lara.
Po tirih se pelje, prevaža ljudi,
živino, vozila in druge reči.




Kot kačji pastir to vozilo se nam zdi,
na strehi pa se mu ventilator vrti.
Pristaja vsepovsod, kjerkoli se mu zdi,
pripraven pa je za reševanje ljudi.

CČ - zgodba

Muca Taca je lačna. Njen želodček se boleče krči, v njeni skodelici pa ni nič mlečnega. Pa se odloči, da gre čepet pred luknjico miške Cvilke. Mogoče bo imela srečo in si bo ta večer celo privoščila poceni mišjo pečenko.

Muca Taca torej čepi pred luknjico, pa čaka, čaka in čaka. Dviguje glavico, voha s smrčkom, oči ima na pecljih, sline se ji cedijo, o Cvilki pa nič novic. To se zazdi muci Taci sila čudno. Ali je mogoče, da Cvilke sploh ni v luknjici?

Miška Cvilka pa je tačas na obisku v kočici psička Slinčka. Ob večerih često pridrobenclja k bevskajočemu Slinčku, ki ma v svoji skledici vedno kaj sočnega tudi za v Cvilkin gobček.

Poredna kokoš

Lisica je ponoči pojedla kokoš. Ko je mamica to opazila, je rekla hčerki:
"Vidiš, ker kokoš ni bila pridna, jo je pojedla lisica! Samo perje je še ostalo!"
"Če bi bila pa pridna, bi jo pa mi pojedli, kajne mami?"

Popravljeno

Peter je mami ponosno pokazal letno šolsko spričevalo in dejal:
"Poglej, popravil sem vse ocene!"
"Joj!" je zastokala mama, "upam, da v šoli tega ne bodo opazili!"

K- zgodba

Kokoška Ploskonožka je v kokošnjaku neki dan zagnala gromozanski vik in krik. Kokodakala je na ves kljun, kavsala s svojim koničastim kljunom ostale kokoške po tilnikih, in s kremplji razkurjeno kopala v pesek, posut po tleh kokošnjaka.

"Kaj takega, kaj takega!" je kričala. "Katera kura mi je pokradla vso koruzo iz krožnika? Mat kurja, tako jo bom skavsala in jo spraskala s kremplji, da bo na koncu primerna kvečjemu za kurjo pečenko!"

Kokoške so sklonjenih kljunov in tilnikov čakale, kaj nepričakovanega jih bo še doletelo, kokoška Ploskonožka pa je kriče skakljala od ene do druge in jih zasliševala: "Kje je moja koruza? Kam si skrila mojo koruzo? Zakaj moje koruze ni več v krožniku?"

Na tablo bele čačke z njo malček naredi,
kadar se računati in pisati uči.
(aderk)

Ta knjiga je zato, da te česa nauči,
novo znanje utrjuje in razum krepi.
(kinebču)

Sporočilom je namenjen tale zvežčič mali,
v njem učiteljica staršem graja te in hvali.
(akželeb)

Vsi januarja si želimo,
da sneg bi trajal celo zimo.
Že prvi dan - začetek leta -
nam mnogo lepega obeta.

Nam februar pripelje Pusta,
režimo se mu na vsa usta.
Ta mesec še en dan slavimo -
Prešerna pesnika častimo.

Spet marca mamice slavijo,
jih šopki rož razveselijo.
Čeprav imamo zimo radi,
pa veselimo se POMLADI

Polžica Bubči se je zaljubila v pujska Bujska, in tudi pujsek Bujsek se je zaljubil v polžico Bubči. Drug drugemu sta vsak dan pisala sladka pisemca, v katerih sta si pošiljala še slajše pesmice in najslajše poljubčke.
Polžica Bubči je v pesmicah sanjarila o oblačkih, metuljčkih, rožicah, sončku..., pujsek Bujsek pa je bil bolj navdušen nad hrano, pa je zato nenehno nekaj fantaziral o sočnih, sladkih sadežih, iz katerih se cedi sladki nektar, pa o mehkih žemljicah z maslom in z medom, o dišečih buhteljčkih z marmelado, o piškotkih s čokoladnim in smetanovim oblivom, in še o marsičem.

Polžico Bubči pa je to žalostilo. Želela si je, da pujsek Bujsek ne bi mislil le na hrano, ampak da bi včasih z njo občudoval metuljev let, pa kako veter podi po nebu oblačke, in da bi z njo skupaj duhal vijolice in ciklame, kar je polžica Bubči najraje počela. A pujsek Bujsek je bil kar naprej lačen, zato ni imel posluha za Bubčine romantične nesmisle. Ves čas je mislil le na hrano. Tudi če mu je polžica Bubči pomolila pod rilec dišečo rožico ali lepo oblikovan javorjev listek, je razmišljal le o tem, če bi se ju dalo pojesti.

Kar pa je polžico Bubči še bolj žalostilo.

Košarka

Žogo po igrišču moraš voditi,
nasprotniku se izogniti,
da se ne zgodi,
da žoga v njegove roke prileti.

Ko premagal si vse ovire,
primi žogo v roko,
in ciljaj točno tako,
da v košu pristala bo.

Zgodbica s črkama d,b:
BOBER IN MEDVED

V gozdu blizu blatne reke je živel debel star medved. Vse dni je hlačal naokoli, kradel čebelam med in brundal.
Ob blatni reki je imel dom tudi mlad bober. Zbiral je debla in dele dreves za zajezitev tolmuna, v katerem je kmalu kar brbotalo rib. Tudi medved bi rad v bobrovem tolmunu lovil ribe.

In tako se neki dan tam doli ob tolmunu srečata bober in medved. Beseda da besedo in bober reče medvedu;
"Lahko loviš ribe v tem tolmunu, a le, če mi boš od ulova vedno dal po sedem rib za davek."

Okroglo, napeto, rdeče meso
lahko kot uhane daš za uho.
(ejnšeč)

Ti okrogli sadeži vsem so nam v užitek,
mama pa iz njih pogosto speče zavitek.
(aklobaj)

Spodaj je okrogla ta muhasta gospa,
zgoraj pa je vitka in pecelj dolg ima.
(akšurh)

Kot majhen dežniček ta sad ime ima,
z oranžnim mesom njenim vsak se rad sladka.
(acileram)

Pri pretvarjanju merskih enot, na primer centimetrov v decimetre, ali metrov v decimetre..., imajo učenci vedno težave. Težko si tudi predstavljajo, kolikšni po obsegu so pravzaprav cm, dm ali m.
Pa sem se domislila pesmice, ki bi jim lahko pri tem pomagala:

Kot noht je majhen centimeter -
kar sto jih rabiš za en meter.
Če nohte z rok obeh sestaviš,
en decimeter skupaj spraviš.
Če hočeš meter nohtov z rok,
potrebnih bo deset otrok.

Ljuba Žerovc

ZŽ zgodba:

Oranžni zmaj Ozmond se je oženil z rožnato zmajčico Nežko. S svojim zakonskim življenjem sta bila zelo zadovoljna. V njuni podzemni jami je bilo veliko ljubezni in razumevanja. In vseskozi sta si bila zvesta.

Nekega mrzlega zimskega dne v začetku decembra pa je rožnata zmajčica Nežka zbolela. Zelo jo je zeblo, tresla jo je mrzlica in težko je požirala želod, ki sta ga jeseni z možem, z oranžnim zmajem Ozmondom, zbrala za zimsko zalogo v bližnjem gozdu.

Oranžni zmaj Ozmond se je zbal zapletov, kajti Nežkine zdravstvene težave bi se znale razviti v kakšno zoprno bolezen. Zato je rožnato zmajčico Nežko nežno zavil v zlatorumeno bombažno odejo, jo privezal na nizke sani in brž krenil z njo k zdravniku, zelenemu zmaju Zanzibaru.

Jurček je prišel s potepanja s prijatelji prepozno domov. Pred vrati ga je pričakal oče in se razjezil:
"Obljubil si mi, da boš ob šestih doma!"
"Ja, očka, res sem obljubil"
"Jaz pa sem ti obljubil, da ne dobiš večerje, če boš zamudil!"
"Ja, res je, očka! Ampak, če jaz nisem držal obljube, je tudi tebi ni treba!"

Dva otroška vozička stojita v parku drug ob drugem. Mala punčka se oglasi iz prvega vozička:
"Si ti fantek ali punčka?"
"Ne vem!"
"Dvigni odejico, da bom videla! Še malo..., no še malo! Ja, fantek si!"
"Kako pa to veš?"
"Ker imaš modre copatke!"