NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 28-maj
  • S kajaki po reki Krki

  • petek 29-maj
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • sobota 30-maj
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 31-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  • ponedeljek 01-jun
  • Ženske, duševno zdravje in procesi okrevanja

  • torek 02-jun
  • Motorizirana preteklost

  • sreda 03-jun
  • S kajaki po reki Krki

  • četrtek 04-jun
  • Zgodbe mojega kraja - natečaj za najboljšo zgodbo

  • petek 05-jun
  • Predstava Zgodba o Lipici

  • sobota 06-jun
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 07-jun
  • Mesto bere ... zgodbe iz Avstralije in Oceanije (2019-2020)

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Šoja Rima   
    ponedeljek, 11. december 2006 @ 21:49 CET
    Uporabnik: Ljuba

    V smrekovem gozdičku, nedaleč od živalskega vrta, je na vitki mladi smreki živela šoja Rima. Bila je nadarjena pesnica in silno rada si je izmišljala najrazličnejše rime. Celo klepetala in sanjala je pogosto kar v rimah.

    Gozdne živali pa so se je izogibale in je niso marale v svoji bližini. Kako to, boste vprašali, saj pesnike marsikdo rad posluša?! Da, pesnike že, ne pa šoje Rime! Kajti ta ptica se ni obnašala prav nič pesniško. Nobene romantike, nobene globine, nobene lepote ni bilo v njenih pesniških rimah. Kajti treba je povedati, da je bila šoja Rima zelo sebična, nesramna in zlobna ptica. Iz svojih sosedov in znancev se je namreč v svojih pesmicah le norčevala in si o njih izmišljala kup neslanosti in bedarij. Če je na primer opazila ježka, ki jo je lepo zložno in mirno mahal po gozdni stezici, mu je priletela prav pred smrček in ga dražila:

    Kam krevljaš, bodičast stric?
    Raje znebi se bodic!

    Ali pa mu je prav zlobno zabrusila:

    Ti odurni, grdi jež,
    glej, da prec s poti mi greš!

    In ježek, ki je bil še do tega trenutka dobre volje, se je po takšnem pozdravu le prizadeto obrnil in se skril med praprot. Šoja pa je čisto ravnodušno odletela stran in si poiskala novo žrtev. Kadar je zagledala lisico, kako preži na svoj plen, skrita za leskovim grmičkom, se je vsakič glasno zadrla:

    Lisica tatica za grmom tiči,
    si zajcev in ptic za v svoj gobec želi!

    Jasno, da z ulovom potem ni bilo nič. Lisica je navadno samo jezno zalajala proti šoji, in se nato klavrno odplazila nazaj v svoj brlog, lačna in potrta.
    Je potem kaj čudnega, če so se vse živali šoje Rime že na daleč izogibale?!

    Pa je šoji nekega dne postalo sila dolgčas. Nikjer ni bilo nikogar, komur bi se lahko rogala in ga dražila. Pa se je domislila, da bi odletela nagajat živalim v bližnji živalski vrt.
    "Tam bo res imenitna zabava zame. Toliko živali je tam, pa nikamor se mi ne morejo skriti," si je rekla. "Po mili volji jih bom lahko dražila."

    Rečeno - storjeno! Najprej se je lotila mogočnega leva, ki se je leno pretegoval na opoldanskem soncu. Zapela mu je:

    Kaj ti pomaga, če si lev -
    do konca dni boš v kletki ždel!

    Lev pa, ki ga je ujetništvo že tako ali tako nadvse bolelo, je samo zarjul od še večje bolečine, in se zaman vzpenjal proti brezsrčni šoji, ki je v varni višini sedela na vrhu njegove kletke. Zadovoljna z učinkom svojih rim je Rima nato odletela nagajat še žirafi. Iz primerne razdalje ji je zavreščala:

    Zakaj kot cev žirafa vrat ima?
    Da zvezdice lažje klati z neba!

    Žirafa pa je bila iz drugačnega testa - še mar ji ni bilo za šojine verze. Mirno in ponosno se je še naprej sprehajala med drevjem v svoji ogradi in sem in tja osmukala še kakšen listek z drevja. Kar pa je seveda šojo silno razjezilo. Spet je zavreščala:

    Prav, pa nič, žirafa domišljava
    in naduta dolgovrata krava!

    Pa je odletela proti ogradi z lamami, ki so miroljubno ležale in prežvekovale opoldansko kosilo. Sedla je na vrh njihove ograde in si sproti izmišljala pesmico zanje:

    Lame frčafele nezrele in debele,
    le kdo vas je klical, le od kod ste se vzele!?

    Lame pa ne bi bile lame, če ne bi znale pljuvati. Komaj se je Rima dobro zavedela, že je v širokem in dolgem loku pljusnila proti njej prava poplava pljunkov iz gobcev razjarjenih lam. Vsa mokra in lepljiva od njihovih pljunkov je Rima komaj, komaj ušla. Razočarana in z delno zlepljenimi krili je mukoma odletela v svoje gnezdo na vitki mladi smreki v gozdičku. Tu si je najprej očistila in posušila perje, nato pa se je vse popoldne spraševala, zakaj se vse živali tako sovražno vedejo do nje. Pa ji je drobcen glasek v njeni glavici rekel, da so njene pesmice krive za takšne odzive.
    Šoja Rima je še ta hip sklenila, da bo spremenila vsebino in ton svojih pesmic. Izmislila si bo raje kaj lepega, prijaznega in prisrčnega. Morda jo bodo potem imele živali rajši.

    In res. V naslednjih dneh, kadarkoli je na primer srečala ježka, mu je zažgolela na ušesci:

    Ti ježek bodiček
    najlepši si striček!

    In ježek ji je vsakič veselo pokimal in se zadovoljno odmajal naprej. Lisici, ki je počivala v senci košate smreke po obilnem kosilu, pa je radostno zapela:

    Lisica ima kožušček prelep,
    dolg, čudovit in košat je njen rep!

    Ko je to slišala, je lisica od zadovoljstva zamrmrala, se sproščeno pretegnila, nato pa brez skrbi zadremala in sanjala o svojem čudovitem, košatem repu.
    Šoja je bila zdaj silno zadovoljna sama s seboj. Odkar se živali niso več jezile nanjo, se je počutila dosti bolje. Pa je od sreče in zadovoljstva še zase sestavila pesmico:

    Šoja Rima lepa, prijazna je gospa,
    in veliko dobrih prijateljev ima!

    Od zdaj naprej si je Rima o živalih izmišljala in prepevala samo še vesele in prijazne pesmice. Pa uganete, kaj se je potem dogajalo? Seveda - šoja Rima je imela poslej okrog sebe veliko prijateljev. In nikoli, nikoli več ji ni bilo dolgčas.

    Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Ljuba
  • Več s področja * Kotiček za najmlajše

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20061211214937820

    No trackback comments for this entry.
    Šoja Rima | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Šoja Rima

    Prispeval/a: Aimee dne torek, 12. december 2006 @ 13:17 CET

    Ljuba, tale zgodba o šoji Rimi je bila pa objavljena ravno ob pravem času, kajti na vsak način bi si jo moral prebrati neimenovani, pod temo "Bolečina je najkrajša pot do cilja", komentirajoči par osebkov moškega spola! Morda pa se bo ta uglašeni homogeni on+on parček ugledali v njej - kot v zrcalu!
    Lahko je na druge metati blato, pri tem pa upati, da boš sam ostal čist in neomadeževan, še sploh tisti z IQ 15 in tisti z IQ 150!

    Aimee


    Šoja Rima

    Prispeval/a: Ljuba dne torek, 12. december 2006 @ 16:59 CET

    Hja, Aimee, sem prebrala nekaj tistih globokoumnih komentarjev pod člankom "Bolečina je najkrajša pot do cilja", pa sem se raje kar brž pobrala stran, ker tam zaudarja kot iz kanalizacije.
    Pa že raje ostanem pri ptičkih, metuljčkih, polžkih in pujskih - z njimi se vsaj da pogovarjati, ker te poslušajo!

    Lep dan ti želim

    Ljuba



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,70 seconds