LJ, NJ - zgodba

V kraljestvu sinjih metuljev je neko nedeljo kralj Sinji Molj nezadovoljno godrnjal:
"Dovolj imam tega kapljanja, bliskanja in grmenja. Že od ponedeljka dalje mi greni življenje to udarjanje deževnih kapelj po pročeljih cvetličnjakov. Dovolj mi je tega vsiljivega deževanja, dovolj bobnenja groma, dovolj vršanja vetra, dovolj, dovolj, dovolj...!"

Kraljevo godrnjavo vedenje je silno vznejevoljilo njegovo prepirljivo ženo, kraljico metuljev Ognjenokrilko. Nje škrebljanje dežnih kapelj ni niti najmanj motilo. Prav nasprotno - ljubila je njihovo šumljanje in udarjanje ob stekla prebivališč sinjih metuljev. Vonj po dežju jo je spominjal na njeno nekdanje otroško sanjarjenje in hrepenenje po doživljanju vznemirljivih prigod. Njihov zven jo je često spremljal, ko se je potapljala v očarljive sanje. Ob njihovi spremljavi so se ji v sanjah pojavljali najbolj razburljivi prizori. V njih se je odpravljala na potovanja v daljne dežele, kjer se je seznanjala s pravljičnimi bitji, z dobrovoljnimi kralji in z njihovimi prijazno se smehljajočimi kraljicami, ali z osupljivimi živalmi - z mravljami kruljavkami, z izbuljenookimi čmrlji, s konji z ognjenimi grivami....

Skratka - dež je prebujal v njej le veselje do življenja in zadovoljstvo ob sanjarjenju. Zato je kralju Sinjemu Molju le prepirljivo rekla:
"Tvoje zlovoljno nerganje mi ni po volji. Brez dežja ne bi bilo življenja ne na poljih ne na planjavah, ker ne bi bilo ne zelenja ne cvetenja. Zemlja bi postala pustinja, vse življenje v okolju in v naseljih bi bilo izkoreninjeno. Je to tvoja želja?"

Kralj metuljev Sinji Molj je prišel do spoznanja, da ima kraljica Ognjenokrilka prav. Kljub temu je rahlo užaljeno in zajedljivo zamomljal:
"Najbolje bo, če se spravim kar v posteljo. V njej si bom privoščil malo mirovanja, malo branja, malo dremanja, pa morda tudi malo sanjanja o boljšem vremenu. Saj sanjati se menda še sme, ali ne?!"

Kraljica Ognjenokrilka pa se ni več zmenila zanj. Smehljaje je s svojimi ognjeno rdečimi krilci poletela v kuhinjo, kjer so sinji metulji, njeno kuhinjsko osebje, pripravljali zanjo njene najljubše jedi. Na njeno povelje so ji postregli s korenjevim in zeljnim sokom, s češnjevimi in višnjevimi žemljicami, polnjenimi s kostanjevim medom, in z olupljenimi in nasekljanimi mandlji, in slednjič še s šilcem žganja iz vonjavih dinj.

"Njami, njami, mljask, mljask," je zadovoljno momljala, ko je posesljala še zadnjo kapljico žganja.
Nazadnje se je pridružila sanjajočemu kralju na njuni kraljevski postelji, in povsem sprijaznjena z deževno nedeljo še sama zasanjala ob njem.

Avtorica zgodbe: Ljuba Žerovc