Kam gredo umret dotiki,
ki ti pridejo do srca?
Kam se skrijejo, ko pregloboki,
najdejo pot do tja?

Kam gredo zapet ptice,
ko zmanjka pesmi jim?
Kam položijo lice,
ko melodiji zmanjka rim?

Še pesem topolov odmeva,
jelše veter upogiba, prepeva,
panonska ravnica živahna,
ob pšeničnih poljanah prekrasna...

Žal pesem spet je otožna,
kot tam človek je v skrbeh,
z Muro, mejami obkrožen,
potrt, premagan, s solzo v očeh...

Se sonce že odpravlja za goro,
prihaja mrak, neslišno se udinja,
poslednje ptice pred nočjo pojo,
temno postaja, noč se zgrinja.

Že kresnic na ducate prihaja,
enkratnih v letu, kot da so z raja,
nežno v noč lete, se poigrajo,
svetlikajo, z žarkom trepetajo.

Skrivnosti polna nočna prica,
ki v jutru zaspi.
Kaplje rose solzne trave,
pošlje ko Sončni kralj me moj zbudi.
Vse je sveže, vse je sveže!
Jutro dneva svežega speva,
sanjski glas tako sveže odmeva.
Svežih žarkov se dotikam,
zrak svež je, ki ga diham.
Rose glej več ni -
svežo travo poteptala,
jaz in ti!

Zdi se kot da boža,
z menoj se poigrava,
neslišno nad oblaki plava,
v siju zvezd kaže pot, mi govori.

Če na pot si novo se odpravil,
ne oziraj se na staro več nazaj,
priložnost novo bi zapravil,
priložnost drugo, sreče iščeš zdaj.

Mesečina na pot me spremlja,
njen žarek vodi, kaže pot,
nevidna sila kot da vleče v neznano,
z lepšim, boljšim posejano.

Sta srečali se opravljivki,
imeli vedno sta svoj prav,
včasih znani prepirljivki,
ju vsak prav dobro je poznal..

Je prva vedno razpuščenih las,
kadila sto na uro, hripav njen glas,
ko druga v krilu istem tedne tri,
kar uboga na pogled se zdi.

Sanjamo čez dan, sanjamo ponoči,
ob trenutkih nemoči., prizadetosti,
žalosti, izgubi v ljubezni, v stiskah,
sanjamo, čeprav vedno niso željene...

Naslonjen ob vrbo ob Savi sanjam,
o prijetnih trenutkih iz otroštva,
o šaljivih potegavščinam, nagajivosti,
sanjam o prvi nezgodi iz otroštva.

Razpoka v mojem prepričanju dopušča žarkom spremeniti stališče,
ki se z dolgo dopoldansko senco topi,
da bi opoldan, v zenitu, bilo eno z menoj.

Tako spremenjen,
se z dolgo popoldansko senco iztegnem čez omejitve
in se stopljen z večerom, na novo spoznan,
ogledujem v siju zvezd.

tebi
podarjena
sem srkala noči
naužila se rose juter
venim

(peterostišje)

Piš vetra
Klasje zadrhti
Zlati dež

Pomniš
Vonj poletja
Zlatolaso seme
Pritajeno hehetanje
Žanjic

Pomniš
Okus kože
Pomečkane trave
Ukraden poljub dekleta
V jutru

Neskončna lahkost poljubi jutro
Oko poišče prelivanje hribov na obzorju
ki tam se z nebom igrajo
Pričakovanje se blešči v najvišjih vrhovih dreves
...ko mirno prihajaš - Sonce
da spodiš temo
da razliješ Svojo čudovito luč
da odkriješ Svoj resnični obraz
da nas prižameš na Svoje srce
da nam pokažeš da Si večen kot vesolje
in da je Tvoja ljubezen veliko globlja od njega ...

metulj

Ne se ozirati nazaj,
četudi ne slišiš mojih korakov.

Ne se ozirati nazaj,
po stopnicah naprej,
hodi mimo znakov.

Ne se ozirati nazaj,
sem s teboj za teboj
v modrosti belih oblakov.

Ljubezen ... dober dan
Ptica čudovita
morje modrih sanj
rož neskončni travniki
radosti polna dlan
Šum tihe mesečine
dolgi sprehodi s peščenih obal ...
Rojstvo nedolžnega otroka
ki čutil bo
da ljubljen je veliko bolj od sanj ...
Ljubezen ... dober dan ...

To jutro v radosti duša kipi
ker smo ... ker si ...

In vse kar mi je dano ... želim živeti
še tisočkrat objeti z roko in pogledom ... bitjem celim
to čudovito Tvoje stvarstvo
z radostjo
ki lahko jo le iz ljubezni Tvoje pijem
ker si nam vse
kre smo Ti vse
ker si veliko več od tega
kar smo si upali želeti
.... Ti - opoj spoznanja
prastaro bistvo verovanja ...
Bodi hvaljen ...

metulj

Glasba v prsih zadoni,
ritem v dir požene kri,
v vrtincu ugodja strast se vrti,
ogenj v vodo se potopi.

Hitri, sunkoviti gibi,
z energijo so nabiti,
krožiš, plavaš, se vrtiš,
plešeš, dviguješ, potopiš.

Danes me ni strah,
ko hodim po tej stezi.
danes sije Sonca kralj
z neba, na zemljo rosa zbuja dan.

Luni so oblaki dali krono
in z dreves smejejo se krošnje..
s tiste koče raste sreča,
v moji sobi majhna sveča...

Morda ti napišem pesem
morda ves čas le pišem tvoje misli
ki srce mi jih šepeta
morda duša se igra v svetlobi tvoji
morda se tu stikajo večnosti robovi
ali prehajajo v nov začetek le ...
In naprej
naprej od tu...
Naprej od tu je vera vate
ocean miru ...

metulj

Vse kar je bilo je brez pomena
vsi učitelji in vse učenje
mi niso dali drobca slutnje svetlega...večnega
ničesar kar bi me spominjalo
na en sam pogled tvoj ali dotik
ki tako jje poln svetlobe ...
da duša zažari ...

metulj

Nosila sem v srcu vas,
dragi moji prijatelji
in potem prišel je čas,
ko smo se morali raziti.

Tudi tisto prazno mesto,
ki je ostalo za vami,
sprejemam hvaležno,
saj odhajate bogati.

Jaz sem ježek,
majhen, nežen,
o prometu nič ne vem,
kaj je cesta, kaj je avto,
o tem nič ne izvem...dokler

Prosim, vožnjo upočasnite
in na nas zelo pazite......

Čutim, kot da bi lebdela,
kakor da bi me nosili oblaki,
ob poteh brez smeri,
kot seme, ki ga nosi veter,
da ji najde mesto novega rojstva.

Vse okoli mene je modrina neba,
lahkoten topel veter me boža,
spet varno usmerja se poigrava,
skupaj pleševa ples neznanemu cilju,
željno pričakovana, sem nepredvidljiva...

Občutim te, k tebi vodi me pot,
k svetlobi, v zavetje tvojih rok,
k toplini, bitju tvojega srca,
k milini, solzi za dvigovanje duha.

Pogled v tvoje svetleče oči,
umirja vse kar v meni živi,
mehkoba tvojega glasu,
odpelje me v ocean miru.

Lahkotno kot pero drsim,
vse ljubim, v vsem živim,
daješ mi krila, duša lebdi,
jaz sem v tebi in v meni si ti.