Sanjamo čez dan, sanjamo ponoči,
ob trenutkih nemoči., prizadetosti,
žalosti, izgubi v ljubezni, v stiskah,
sanjamo, čeprav vedno niso željene...

Naslonjen ob vrbo ob Savi sanjam,
o prijetnih trenutkih iz otroštva,
o šaljivih potegavščinam, nagajivosti,
sanjam o prvi nezgodi iz otroštva.

Sanjam o materi, očetu, sestri,
oskrbni ljubeči roki, prijazni besedi,
o materi, ki se je vedno razdajala,
očetu, ki je odhajal na delo ponoči.

S skrbi polnim pogledom nas je pobožal,
odšel v noč, se utrujen vračal med nas,
materi, ki nas je bodrila z besedo,
skrbna, vsas skromna, ljubeznijo.

Na trenutke me spreletijo slike,
cvetoče češnje v maju, prve ljubezni,
nepozabnega v življenju, rojstva otrok,
ko se prebudim iz sanj, razmišljanja..

Zdaj namesto sanj obujam spomine,
prijetnih, veselih, ki dajo moči za jutri,
takšnih, ki pospešijo utrip srca,
ob sončnem zahodu poletnih dni.