Iščem
tvoje sijoče srečne oči,
le kdaj že zdani?

Kako dolgo še noč bo vladala nama,
koliko še poti, da boš zmagal,
zmagal nad meglo, ki v tebi živi,
veš, nujno rabim tvoje tople dlani ...

Brišeš in pišeš in mene kriviš,
sam v svojem svetu osamljen živiš,
koliko še teh čakalnih dob?
Odpri srce, ne bodi več grob.

V zlato-rumeno dan si obarvaj,
se pred oviro ne vstavi – premagaj.
Tebi ob strani vedno stojim,
nič se ne boj, v srcu s tabo živim.