Če snežinke bi spregovorile,
kje lebdele so, se spremenile,
postale bele, delček zime,
ko obiščejo nas,so razveselile..

Povedala bi kako so nastale,
oblik prelepih, željene sanje,
kot zvezdice vabljive, vznemirljive,
moč narave, hladne in minljive.

Mi prijatelj je potožil,
očala spet nekje založil,
morda jih pozabljiv zgubil,
le da spet bi jih nazaj dobil.

Kar kup težav sedaj ima,
časopisov brati se ne da,
filmi, podnapisov kot da jih ni,
že jezikov tujih se uči.

Ni vse ljubezen,
kar je izrečeno,
kar čutimo,
in ni vse bolezen,
kar nas boli
v srcu….duši;
lahko je samo
namig življenjske
lepote,
hkrati bojazen,
da si odrekamo
ljubezen
nam ponujeno….

Pozabila sem, kdo sem.
Kako sem lahko pozabila najlepši del mojega obstoja?
Kako je možno, da pozabiš nase,
na najlepši sij morja,
na krilata peresa Angelov?
Kako lahko pozabiš, da je trenutek obstoja v tebi?
Tisto, kar brsti in raste?
Kot petelini ob vznožju jutranjega neba, ko zapojejo pesem in prebudijo stvarstvo …
Brsti in raste…

Dotik,
in nasmeh,
nežnih ustnic šepet.

Noč,
in strasti,
dvoje src vzplamti.

Žar,
v temi,
hrepenenja budi..

Tebi pesmi, ki sem te nosila..
da bi te izlila..
Tebi z rožnatimi oblaki,
in sončnimi sprehodi po jutranji trati..
Tebi pišem, vrni se nazaj..
žalostna, ker sem te izgubila.
Priklicati več Te ne znam..

Nosila zgodbe si ljudi,
in sivih daljav..
zadušenih luči
in srčnih planjav.
Po modrih korakih
plavih cvetic
iskala si zelenih gredic..

Samo zate sem naredil
snežaka..sneženo
kepo,
jo samo zase
v luno zalučal,
bila je v sosedovem oknu;
zate bi še z neba
sklatil zvezde
takrat, če bi želela,
in jih ponovno vrnil,
ne samo zase,
za oba bi
to naredil,
verjemi!

Radi bi se kar se da
prilegali šablonam,
ki jih narekuje (malikuje!)
naš moderni svet.
Radi se odevamo
v tovrstne uniforme.
Presneto malo nam je mar,
če smo zato kdaj utesnjeni.
Sami sebe se zbojimo,
ko ugotovimo,
da se od večine
razlikujemo.
Vsakovrstnih
navodil za uporabo
vajeni
le redkokdaj se vprašamo,
ali moremo slediti
navodilom - vzgibom,
ki zapisani globoko so v nas

(če jih sploh utegnemo prebrati!).

Danijela Premzl

Spočela jo je moja duša
v skrivnostnih trenutkih
blaženosti in pobitosti.
Pisati jo začelo moje je srce,
čim se je začelo zavedati sebe.
Prepevati so jo začele moje ustnice,
ko so izvedele,
kako lahko glas ujameš
v melodijo.
Tako iz dneva v dan
čedalje bolj postajam PESEM.
In nekoč, čez mnogo let,
ko telo bo moje preminilo,
še vedno bodo moje pesmi
kakor danes žive,
pa če kdo jih bo poznal
ali pa ne.

Danijela Premzl

Kaj v oči zakričal bi mi?
Kaj rekel bi?
Morda, da me ljubiš,
morda, da ne veš.

Kaj rad sporočil bi mi?
A sam sebe ceniš ne dovolj,
da izdal bi mi ljubezni prave
iz dna srca ljubezenskega vodnjaka.

Tolikokrat sem želel,
da bi ti dal na znanje,
kako si mi všeč,
toda samo močno želel,
vendar več
kot to, tega nisem nikoli dosegel,
morda sem želel premočno….preveč;

hotel sem ti še reči,
ti prišepniti,
toda samo prišepniti,
koliko mi pomeniš
in da morda ne veš,
da mi je brez tebe
kot brezdomcu
vse na koncu,
kot izgubljenemu
v vesolju;

V snežno brozgo
stopa
brezvoljna noga,
ji druga
sledi
brezkompromisno,
v zimske misli
iščeta poti
na neočiščenem
pločniku
polnem sebi
všečnih ljudi,
prav tako brezvoljni…

Mnogo je vezi med nama,
ki se kot nevidne mreže
nastavljajo povsod okoli,
da ujamejo sledno najino,
še tako majčkeno, željo;
jo z vetrom prečesano…
….sončnim vetrom obsijano…
…ljubeznijo naju obogateno
v srca goreča..najina vtkejo;
vendar mnogo premnogo je laži,
hladnih vetrov…
…temnih oblakov,
ki jih trgajo..se trudijo
jih ugonobiti…izničiti.

Počasi gladiš
robove zmečkanih trav.
Bučiš v drobovju.

tam nekje
v ujeti tišini
pretakanja časa

tam nekje
v zavetju
škrlatnih odmikov

tam nekje
v zlitju
sonca z oceanom

Kjer se parajo všiti vdihi mojih hotenj.
Vstopam v sobane, ki me zdrobijo v prah,
ko se spomini pretočijo
v izdihe baržunasto odetih besed.
Tam si, kjer se rojeva mehkoba spužve,
prisesane v podkožje in pijane od limfnega soka.
Napajam se razpeta med perutmi dneva,
vzvalovim rezilo gladine večera in sestradam noči.

Nežna
a pokončna
kot stena
duša je njena
v milini duše
ljubezen žari
po sanjah diši
s kapljicami časa
prepojena
pod svodom neba
v vetru
z dotikom neba
razcvetena
v naročje usode
položena
nežna in krhka
v tem svetu
duša je njena.

Belina, slepeče čista belina.
Prekrila je izginjajoče.
Ostal je nič in se pobelil,
napolnil se je s tišino.
Prihaja z vdihom
in rojeva mir vase.
Ljubezen se je razodela,
zdaj si je nadela podobo zasneženega gozda.
Belina, slepeče čista belina.
Izvor vsega kar je.
Mir, ki razširja toplo ugodje v brezčasno neskončnost.
Zimska pravljica je radodarna slikarka.
Občutek ljubezni blagoslovi
dobre podobe.

Belina je oblila platno z obeh strani.

Objemi me čisto nežno
polomljena so moja krila
objemi me čisto tiho
utrujena je moja duša
objemi me iz srca
naj tvoja ljubezen napolni mojega duha
objemi me z zaprtimi očmi
da ne vidiš
kako biserna solza mi po licu polzi
samo objemi me in nič ne govori
v tišini se vedno čudež zgodi.

Najdeš me v poplavi mest,
poišči me na preprogi zvezd.
Skrivam se na ledeniku sanj,
jaz sem in to je vse kar imam.

Potikam se po strehah neba,
hodim po stezah srca.
Najdeš me v koči moči,
poišči me v množici poti.

Veter v vejah šumi
potoček nežno žubori
neskončno misli valovi
drobi kopreno
v jutranji megli
v objemu miru
jasnih misli
na mehkem čolnu
plujem v svoj svet
misel se preko časa pne
na oltar želja
kjer dišijo moje sanje
ki zbudim jih
s šepetom duše
in pajčolanom želja
razlite na obzorje
realnega sveta
v občutku blaženosti
rojene misli
prelijem v pesem
kjer sonce
za oblaki se podi
s hrepenenjem
v čustvih
se pesem rodi.

Da mi je poletjeti
zvijezdanim nebom...
Za trenutak postati
zvijezda sijajna...
Plesala bi razigrano
po galaksijama bez cilja...
Minutu bi pretvorila
u viječnost...
Bol i tugu
u sreću i radost...
Mržnju bi pretvorila
u beskrajnu ljubav...
Od zvijezdanog praha
i kristala...
Po zemlji bi posula
najljepši sijaj...

Ko sem prvič videla tvoj obraz
sem se zastrmela v tvoje oči;
temne, prelepe, s tistim nekaj in še več.
Je bil to žalosti izraz?
Zakaj mislim nanje vse noči?

Ko si prvič dal mi roko,
sem te pogledala le za hip
in potem obrnila glavo,
da ne bi videl kako
mi je postalo kar preveč toplo.
Želja mi je prešinila telo,
da bi kar obdržala to roko
in da ti moje ne bi hotel izpustiti.