Pozabila sem, kdo sem.
Kako sem lahko pozabila najlepši del mojega obstoja?
Kako je možno, da pozabiš nase,
na najlepši sij morja,
na krilata peresa Angelov?
Kako lahko pozabiš, da je trenutek obstoja v tebi?
Tisto, kar brsti in raste?
Kot petelini ob vznožju jutranjega neba, ko zapojejo pesem in prebudijo stvarstvo …
Brsti in raste…

In zbudim se ob tebi,
kot že tisočkrat do sedaj,
toda vedno drugače.
Vem, da si tukaj ob meni,
da ne pozabim kdo sem.
Gledam sebe,
mir,
obstoj,
mene,
sebe v tebi,
tebe,
tebe v meni.

Pozabila sem namenoma.
Vsa ta leta sem pozabila,
da sem te lahko pričakala,
takšna kot sem sedaj,
lahkotna,
svetla,
očiščena vsega, kar ne potrebujem,
da bova lahko stopala po poti,
najini mlečni cesti,
oviti v lahkoten poljub,
sadež,
sladkost ugriza,
sočnost okusa…

Čakam tu na cesti,
da se mi pridružiš,
da lahko odskakljava naprej,
v najino zgodbo,
brez mej.

Jaz in ti,
kot
ti in jaz,
le sedaj skupaj,
bosonoga…
Sva vetrc,
vpijava ljubezen in enost z Njim.

Oh, tako dolgo sem čakala
in
sedaj združena nadaljujeva pot,
da lahko piševa najino zgodbo,
brez mej.

Hvala Ti,
ker se lahko pozabila kdo sem,
da lahko sedaj
samo
sem.

Jaz.
Samo jaz.
Mir.
Valovanje.