Vaš dan je tu, 8. marec,
Tako kot v preteklosti in v prihodnje...
Vaši otroci, možje, fantje,
tisti ki vas imajo radi,
vam želijo vse lepo, dobro.

Vam drage matere,
ki ste pozabljale na bolečine,
se razdajale, rojevale, trpele,
darovale zadnji grižlaj svojim otrokom,
vam poklanjam najlepši cvet iz srca.

Za soncem, cvet potuje njen,
za obličjem zre, njegovim.
Brezupno pleše v sen,
so korenine ji okovi.
Njen rumeni cvet,
je prava umetnija.
Kot majhen svet,
ki se krog osi ovija.

Zaljubljena v sonca si toplino,
nesrečna v rumeno si odela se črnino..
So solze tvoje olje,..
poleti te je polno polje..
Le kod, skrila si moči,
ki nedosegljivo si želiš?
Od kod ti toliko luči?
Skrivnost življenja vase skrila si,..

Ljubezen je kot sončni žarek,
leti na krilih metulja,
čarobnih mavričnih barv,
ob nežnih zvokih harfe,
prevzame, objame dan,
popelje v čarobno noč.

Zvezdna noč, mesečina,
vonj pomladi, majske noči,
vse postane resnično, oživi.
S seboj nosi sporočilo,
skrite srčne želje, ljubezen.
Plamen strasti jo prevzame.

Sat otkuca dva poponoći... a još nemam sna...
Neobična misao pojavi se odjednom...
I zapitah sebe... da li smijem to...
SMS bi poslala Anđelu Čuvaru svom...

Pitanja je puno kao i želja...
Odakle da krenem... pitam se sada...
Slovo za slovom pišu se riječi...
Ekran se sijaji poruke se nižu...

Morda bom nekoč spoznala bistvo
očem skrito ...
morda se vrne vid
ali se morda odprejo vrata duše na stežaj
ker ne bo strah vladar ...

Za vse je pravi čas
in misel prava toliko je svetla
da se Te dotakne
da Te posluša in sliši
da Ti verjame in sledi na konec sveta in še dlje
da se pusti učiti
LJUBITI ...
LJUBITI ...

metulj

Kristali solz,
na karatnih so očeh,
sprevržen jok,
je zdaj v zlati smeh,
in pijem čustva,
da potešim svoj greh.

Naj smejim se,
vse žive dni,
ljubim jo tako,
kot sama si želi.

Sanjam, sanjam o tebi vse noči,
A ko se mi sanj zbudi,
Najprej pokličem tebe,
Da dam vse iz sebe.
Rada te imam
In zato ti roko podam.
Copati tvoji všeč so mi,
Ampak ne tako kot ti!

DARUJEŠ MI

Plamen da sja u srcu mom
da osjećam toplinu njegove moći
i bezbroj toplih sunčevih zraka,
da uživam milinu njihovog sjaja.

DARUJEŠ MI

Bezbroj zlatnih, svjetlucavih zvijezda,
što noću me miluju, svojim sjajem
i kapi jutarnje rose, što pozdravljaju dan,
da ga uživam u njegovoj radosti.

V tvoj,
zame sanjski svet
se pogrezam,
v moj svet norih sanj,
vanj padam,
od sladke ljubezni omamljen,
nežnih cvetov, nektarja opit;

vstopam v globine sladkih valovanj,
v sanjavi svet modrih oči….oceanov,
novih spoznanj,
v strasti nežnih trenutkov.

Tistih, ki tako radi obrekujejo,
si s tem gradijo svojo prihodnost,
ob tem pomagajo s podlimi lažmi,
pozabljajo na svoje grehe,
ob lažeh svojo neotesanost.

A imajo denar, moč,
lepo urejeni, nasmejani,
polni obljub nam ponujajo raj,
sami pa so že v njem,
obdani s sebi enakimi.

Tam daleč preko morja,
kjer sonce močno pripeka,
ali visoko na Himalaji,
živijo ljudje, nam soljudje.

Ne vedo za računalnike, internet,
nimajo televizij, super trgovin,
niso videli semaforjev,
niti formule ena.

Čisto tiho te kličem
tako močno si te želim
čisto narahlo te rišem
hitro ... hitro ... da te ne zgubim ...

In predajam se skoraj pozabljeni opojnosti tvoji
reka skoz´ nas briše nepotrebne sledi
pogled išče potrditev
najpomembneje je da smo doma ...

...pa pride ponedeljek, poln prelepih presenečenj.
Ples prijazne punce, prebuja pančkanje pomembno.
Pičli prepihec povzroči, postanek prijetne ptice,
plave poglede, poljublja prelepo preskakovanje pšenice.
Prijetne prstke, po prelomnici povlečeš,
pamžasto prikupen pogled ponudiš,
pekoče postave postopoma pogubiš.
Prijateljem potapljajoča, pričaraš poletja, pa
prekriješ ponos pomembnih poti.
In.
Puhasto pero, piše pesem,
poezija preplavlja peščine,
potreba po prijaznem presega prvine.
Ponos postaneš, pa pesnika prevzemeš,
puhce pomembne po poljih poženeš.
Premalo poljubov prislanjaš,
prozorno presrečnega počneš,
parodiji prekrivaš,
pa praviš poljubi, poljubi me...

...črtica za črtico počnem,
ujet v kletko sanj,
a ljubiti te ne smem.

Dih tvoj med mislimi nespečimi,
vedro plapola,
oster je pogled,ki me izda.
Da ljubil bi ljubeče,
njeno zdaj telo drhteče.
Težke solze,v veselje bi obračal,
le za svojo rožo,
vedno s srcem plačal.

Všeč si mi tak, poln napak. Ob tebi dan dnevu ni enak.

Nisi le moški v množici ljudi. Zame si svetilnik, ki v temi zažari, ko razum v megli se izgubi.

Nemo ti sledim in najinega snidenja se veselim. Žal snideju ločitev sledi.

Ta ločitev vsakič kot prvič zaboli. Zla misel se skozi glavo zapodi, v srcu črno piko pusti.

Pik vedno več je, srce le še mišica je. Vase kri spusti, ljudi pred vrati pusti.

Poslušal sem jih ob kavi...
Vsi so bili kot politiki,
modrovali kaj bi bilo bolje,
česa ne bi smelo biti,
odstavljali bi vse,
od ministrov do direktorjev.

Je kaj novega okoli psov...
koliko velja beseda inšpektorjev,
zakaj jih niso pobili takoj,
o prijateljevanju, zvezah,
odločitvah, napačnih potezah,
da se v človeka vseli nemir, prezir.

Dedek moj, Franc,
pri svojih šestdesetih
je ljubil Marijo,
in jaz, tudi Franc,
pri svojih petnajstih,
sem ljubil Milko,
a obe sta imeli napako:
dedijeva je bila na oltarju,
in moja v samostanu,
zato sva si raje izbrala Boga,
čeprav je na oltarju,
je pa tudi doma,
kljub temu na Marijo…Milko,
nisva pozabila.

Sam z meglo
in z vetrom, sem objemal
spomin na naju,
v pomladnem resju,
nad našo vasjo;

me božal je gozda šepet,
vrba z dolgimi
lasmi vigredi,
popeljala me v sanj pomladni.

Z dlani je prerokovala, ciganka…
…stara gospa,
gledala v črte življenjske,
v oči….dušo-srce,
in rekla: »Ni prava tista, ki tebe hoče,
tista je, ki jo naplavi v tvoje življenje,
a ne ovijaj je v čisto zlato,
ne v močvirja blato,
v kletko življenja je ne trpaj,
v njo zapiraj,
ljubi jo,
vendar ji pusti, da odide,
prav tako«.

kje si prjatu, kako si kva delaš,
sm slišu da pr bratu računalnike štelaš,
neki cajta debatiraš,
okrog se oziraš,
pa se spovneš na trenutek,
k se na frenda zadiraš.

zakva masš prjatla če cent ga ne poznaš,
se obrne okol pa mu nož v hrbet daš,
okej sej ne rečm res niso vsi enaki,
ampak tisti k to delajo,
so pa bedaki in manijaki,
k misljo da so junaki.

Podaril bi ti gradove,
ki sem jih iz peska zate….
….za naju gradil
takrat na morski obali,
da bi te zaščitil….
…ohranil spomine in sledi;

Dal bi ti vse,
le zvezd ti ne morem,
v njih je najin del neumrljive pravljice,
k njim se zatekam,
saj one ne lažejo,
one samo neskončno svetijo.

Morda poljubil, bi jo objel,
objel, vse najlepše zaželel,
poklonil rožo rdečo ji dehtečo,
dišečo, zaželel v ljubezni srečo.

A ljubezen ni le sreča, želje,
pot v neznano skoz ovire pelje,
kjer ne vlada le ljubezni čar,
za vedno dana,v večen dar.

Ljubezni barka plava kot na morju,
v valovih nežnih, spet strašljivih,
kjer zvestobe žarek če dovolj močan,
svetel svetil bo v noč, v dan.

Se toplo sonce na obzorju prebudilo,
da mraz prežene, dolgo hladno zimo,
prisluhnem petju ptic, povsod žgolijo,
Gregorijevo, spet Valentinovo slavijo,
morda se ženijo, le kam lete, hitijo...

Je čas ko samček poje, samico osvaja,
še malo sramežljiv, mu sonček ponagaja,
ljubezni čas, že išče gnezdu mesto,
zdaj ko našel svojo je nevesto,
žgoli da dvoril ji bo zvesto.