Za boljši svet bi rabili popolno zavest. To pomeni, da bi se vsak posameznik zavedal svojih odgovornosti, svoje povezanosti z drugimi ter svoje dolžnosti oskrbovanja in varovanja sebe in družbe.

JAMES VAN PRAAGH - POT DO NEBES

Vse duhovne zaklade imamo, ki so potrebni za polno, ustvarjalno in srečno življenje, prav ti ideali pa nam lahko pomagajo doseči tudi višjo stopnjo zavesti. Ko jih prebudimo, si nikoli več ne bomo ničesar želeli, ker je bog poosebljeno izobilje. V nebesih je neskončna zaloga ljubezni in bogastva, ki jih lahko prinesemo tudi na Zemljo.

Vsak dan nas blagoslavlja prisotnost duha v vsem, s čimer se srečamo. S tem mislim na notranjega duha, ki ves čas izpolnjuje vse potrebe in želje. Ves čas plavamo v nevidnem polju misli. Bog nam bo vedno dal tisto, za kar prosimo s svojimi mislimi.

Zunanji svet je le odsev sveta, ki smo ga ustvarili v svoji notranjosti.

1 se ne da zapisati kot ulomek.
*
Življenje nas uči skozi trpljenje.
*
Vsaka evolucija pripelje do človeka.
*
Evolucija je delo angelov.
*
Kar te reši iz stiske, te varuje pred stisko.
*
Med egoisti jaz kraljuje, med angeli pa On.

Ničesar nisi zamudil.
*
Nerešljive situacije ni.
*
Vsak dan je močan in svetel.
*
Še tako hladnim in jeznim ljudem se omehča srce, če o njih dobro mislite.
*
Strah se boji ljubezni.

Življenje je priložnost, izkoristi jo.
Življenje je lepota, občuduj jo.
Življenje je blaženost, okusi jo.
Življenje so sanje, spremeni jih v resničnost.
Življenje je izziv, spoprejmi se z njim.
Življenje je dolžnost, izvrši jo.
Življenje je igra, zaigraj jo.
Življenje je bogastvo, ohrani ga.
Življenje je ljubezen, obvaruj jo.
Življenje je dragoceno, skrbi zanj.
Življenje je skrivnost, odkrij jo.
Življenje je obljuba, izpolni jo.
Življenje je bolečina, premagaj jo.
Življenje je borba, sprejmi jo.
Življenje je hvalnica, zapoj jo.
Življenje je sreča, pripoveduj o njej.
Življenje je življenje, brani ga.
Življenje je uganka, reši jo!!!

Denar je brez vrednosti, če ne služi dobremu namenu.

Temnejša je noč, svetlejše so zvezde.
*
Pustimo lastnini, da nam služi, mi pa raje služimo eden drugemu.
*
Raj je en mož ena žena.
*
Kdor v raju neprestano razmišlja o nebesih, ni ne v raju ne v nebesih.
*
Vetrovi sreče so polni ljubezni v Raju.

Ne poskušajte slediti stopinjam mojstrov.

Prizadevajte si odkriti, kaj so oni iskali.

Mavrica je otrok kapljic in svetlobe.
*
Na Soncu ni senc.
*
Voda je ljubezen med vodikom in kisikom.
*
Vode je dovolj, izteka se v svoj Izvir.
*
Reka je najbolj pitna ob izviru.

Neprijaznost je smrt za družabnost.

Podobni planeti, podobne usode.
*
Duša je neminljiva zavest o sebi, ljubezen je neminljiva zavest o vsem.
*
Ljubezen je modrost srca.
*
Enkrat prijatelj, vedno prijatelj.
*
Sedanjost nam je usojena.
*
Lepota izvira iz zavesti, da se ne konča.

Naj bodo vsa bitja polna radosti in miru.
Naj vsa bitja vsepovsod,
močna in šibka,
velika in majhna,
nepomembna in mogočna,
kratka in dolga,
krhka in debela:

naj vsa bitja vsepovsod,
vidna in nevidna,
tista, ki potujejo daleč stran ali v bližino,
tista, ki že obstajajo, in tista, ki še bodo:
naj bodo vsa bitja prežeta z neusahljivo radostjo.

Kar je moral podreti vihar, na novo postavi rahel veter.
*
Za nekaj, kar se je moralo zgoditi, ne krivi(obsojaj) drugega.
*
Morala je zid. Na drugi strani zidu je zapor.
*
Ni tako velike teme, ki bi lahko ugasnila kot iskro veliko luč.
*
Umiti se moraš sam, voda pa je od Boga.

Nekoč je živela Amelija. Bila je lepa kot vrtnica, svetla kot sonce in topla kot srce. Imela je vse, kar si je zaželela in bila zelo srečna. V srcu je nosila njega, svojo veliko ljubezen, prvo in zadnjo, najlepšo melodijo svojega življenja. Vse sta delala skupaj in nič jima ni bilo nemogoče.

Bila sta eno.

A nekega dne se ji v srcu dvigne na površje radovedna želja. Pripeljala jo je do razmišljanja in kmalu se je odločila, da ji bo sledila. Znani glas jo vpraša:

»Kam odhajaš, draga?«

Problem enega človeka, je problem vseh ljudi.
*
Izpostaviti problem, je najti rešitev.
*
V mislih je moč. Manj jih je močnejše so.
*
Svoboden si, ko sam odločaš o čem boš razmišljal.
*
Ko misli potihnejo... Resnica spregovori.

Pred davnimi časi je živela deklica, ki jo je zanimalo mnogo stvari. A najraje od vsega je svoj čas posvečala prelepi sončnici, ki je rasla sredi njenega rožnega vrta. Skrbno jo je negovala in vsak dan veselo opazovala, kako spretno je obračala svoj cvet za soncem ...

Tudi sama je tako poskusila, a ni dolgo zdržala. Prevroče je bilo.

Čutila je, kako topli sončni žarki prehajajo iz sončnice naravnost v njeno srce. Sama ni vedela, kako je to mogoče, toda počutila se je srečno kot nikjer drugje. Dan na dan je zvesto čuvala svoje srce, tam je namreč rasla njena sončnica ...

A nekega dne, kdo ve zakaj in kdo ve od kod, prekrijejo nebo temni oblaki. Ljubka cvetlica se ni več obračala za soncem, saj ga ni več videla in deklica je začela vse redkeje prihajati v svoj rožni vrt. Kmalu je začela tudi pozabljati, kje in zakaj je bila nekoč tako srečna, da je ves svet ležal na njenih dlaneh ...

Na začetku časa, tik pred nastankom sveta, je sonce naročilo svojim sijočim žarkom:

»Pojdite in raziščite prostrano deželo novega dne. Igrajte se in ustvarjajte naprej po moji ideji. Toda ko pridete do velike dežele Spoznanja, se vrnite in mi o vsem poročajte.«

In svetlobni otroci so se kot blisk razširili na vse strani, se igrali in smejali. Prav vse jim je bilo dovoljeno. V srcu so se spominjali svojega doma in bili neizmerno srečni.

In nekega dne, po mnogih razburljivih doživetjih, pridejo do velikega zrcala.

»Uaaa!!! Kaj je to?! Kako je svetlo!« so vpili drug preko drugega.