Moški se je vsedel na postaji metroja in začel igrati violino. Bilo je mrzlo januarsko jutro v Washingtonu. Igral je 6. Bachovo simfonijo – približno 45 minut. Bil je čas gneče , zato je v tem času šlo mimo približno 1000 ljudi, večina od njih na poti v službo.

Po 3 minutah je šel mimo moški srednjih let in ga opazil. Upočasnil je svoj korak , se ustavil za nekaj sekund , nato pa nadaljeval svojo pot. Čez minuto je glasbenik v klobuk prejel 1.dolar : vrgla mu ga je ženska in brez ustavljanja odšla naprej. Nekaj minut kasneje se je nekdo naslonil na zid in ga poslušal , toda kmalu pogledal na uro in odšel. Očitno je kasnil v službo.

Še najbolj se je zanj zanimal 3-letni otrok. Mama ga je sicer vlekla , vendar se je uspel ustaviti in si ogledati violinista. Potem ga je mami uspelo odvleči , otrok pa se je potem še ves čas oziral nazaj. Podobno se je zgodilo kasneje še pri nekaj otrocih , toda vsi starši brez izjeme so jih odvlekli naprej.

V 45 minutah  se je samo 6 ljudi ustavilo in ga nekaj časa poslušalo. Približno 20 ljudi mu je dalo nekaj denarja in potem nadaljevalo svojo pot. Nabral je 32 dolarjev. Ko je končal in je glasba utihnila , tega nihče ni opazil in nihče ni ploskal.

Nihče ni vedel , da je bil ta violinist Joshua Bell – eden najboljših glasbenikov na svetu. Igral je eno od najlepših skladb , kdajkoli napisanih na violini vredni 3.5 mil.dolarjev. 2 dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu –  povprečna cena sedeža pa je bila 100 $.

To je resnična zgodba. Joshua Bell je igral incognito v postaji metroja – dogodek pa je organiziral Washington post , kot del preizkusa o percepciji , okusu in prioritetah običajnih ljudi. Ali sprejemamo lepoto ? Ali se ustavimo , da bi jo občudovali ? Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah ?

Eden od možnih zaključkov bi bil : Če nimamo časa , da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu , ki igra eno najlepših melodij kdajkoli napisanih , koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili ??