Ti si kao neobičan cvijet
U tebi počiva sav nebeski svijet
Istkan si, od svih duginih boja
Tvoj oblik je nekog neobičnog kroja.

Lepršaš nekom čarobnom ljepotom
A ona iz tvoje unutarnjosti odsijeva
Sve više ličiš na zagonetku tešku
Svakim jutrom u tišini, rađaš se ponovo.

Sem videl sliko s Sončnim - tvojim likom...

Tako sem stal na robu - čisto sam
in dihu vetra svojo pesem šepetal,

sijoč odsev besed se je poljubljal z vodo,
moje srce kričalo je: Želim si na Svobodo!

Ta krik je treščil v obzorje sreče –
ne morem odkleniti vrata svoje ječe.

Kada noć se spusti
i zavlada tišina...
Mir i spokoj tada
nastupaju na scenu...
Zlatnim se nitima lagano
uvlače u mene...
I brišu sve tragove
od bitaka dana...
A onda duša nađe
najmilije mijesto...
To su grudi tvoje
tam najslađe sniva...

Ljubim te, ljubljena,
ljubim te vso,
tvoje dekliško
krhko telo,
črne lase
in čela okras,
temne oči
in rožni obraz,
ustnice tvoje
in tvoje dlani,
že ob dotiku
me srh spreleti,

Kot mehko železo sem rjo minevanj okusil,
sekajoč grče slabih navad sem krhal ostrino namer
še in še sem rezilo volje brusil.

Zdaj na ognju sprememb segrevam šibke lastnosti,
se v vodi izkušenj kalim,
trden, voljan sem prožno orodje,
neomajen, jeklen v trdoti vrlin,
čeprav se staram, ne rjavim.

Tančico temno predem,
pred mislimi oči zapiram,
ruševine za seboj podiram.

Naj sliši zrak, da te pogrešam,
ko divjam z viharji
in za drobiž pogajam se z brodarji.

Naj živi prvi maj,
praznik dela!
daj ljubi Bog,
da bi narod moj,
kot nekdaj
živel spokojno brez skrbi in to za vekomaj;

da bil bi srečen in ne ubog,
raznih glav-želodcev,
bosih nog,
da ne bi taval po širnem svetu okrog
lačen vsega, in po vrhu še žalosten..
…razočaran nad seboj,
nad njimi, ker jim je takrat verjel,
ko o avantgardi proletariata
in o 'kvazi' enakosti so jih bila
polna usta;

Tukaj si,
pa te ne čutim.

Gledaš me,
pa me ne vidiš.

Dotikaš se me,
a me ne prepoznaš.

Poljubljaš,
pa brišeš sledi.

Brezkončnost morja
ki izžareva mir v nenehnem šumenju valov
ki ... če jih poslušaš dobro ... Tvoj -Ljubim te ...- ti govorijo
neskončno moč ... globinno v njem
v sinjih kristalnih odsevih Tebe ...

Ti pa žariš ...

Ni strahu ....
najlepša v mislih ... le svetloba
ko močno močno čutiš
da je prav
da Si
da varen si ko prepustiš dušo Tvoji topli dlani

Ko bom med travami
sam in otožen,
med sozvočju gore in neba,
takrat mi pridi Malena,
pridi takrat, ko se rose
globoke v soncu suše,
in gozd zavalovi od ljubezni;

takrat, ko kukavica vabi na ples
in bukev nadene si svetlo lasuljo,
da v soncu zažari zeleno zares,
takrat Malena vstopi v to naravno lepoto;

Tebe ljubiti je lahko,
vila moja,
ker si tako lepa,
tako krhka, si zame kot rosa
jutranja;

s teboj se ljubiti
močno želim si,
tam sredi gozda,
na sončni trati,
v sobici tvoji
na belih rjuhah…
….v nočeh pomladnih;

In ti hladno prenašaš,
ne sprašuješ,
ko te svinjam,
povsod vate…nate,
odpad…smeti odlagam,
po tebi rijem…nove poti ustvarjam,
ko odpiram ti nove, težko popravljive rane;

iz rek….potokov ti delam odtočne kanale,
za fekalije….industrijske odplake
in ti me živiš s svojimi dobrotami,
nagrajuješ me z bogatimi rudami,
lepotami narave,
jaz ti vračam z gnojem
in ognjem.

Tako je to z angeli,
da veš, Lunica
moja,
angeli so in jih ni
in vedno so z mano, pri meni,
takrat, ko si ti,
ko te ni,
takrat tudi oni odidejo,
se nekam izgubijo;

Ljuba vedno mislim nate
In močno si te želim,
tudi takrat, ko spim,
a mi sanje ne dovolijo tega,
kajti v njih ni prostora
za obe…
….še za eno tebe;

ti ne vstopaš
v sanje, ti v njih domuješ,
si v meni…moji glavi
in kratko malo oživiš
tisti trenutek, ko zaprem oči
si in odideš…ostaneš,
ko se zunaj zdani.

V rokavu imaš
skritega asa s
katerim me
pokončaš in pogubiš,
ker ljubezni med nama
več ni,
a le tvoj skriti as
nas še razreši
zadnjih vezi
ljubezni in trpljenja,
zato pokončaj naju
takoj,
ker ljubezen najina
je propadla,
se izgubila
in več ne živi.

Želja edina,
neizponljiva
in resnična,
da se k meni
vrne ljubezen
edina.

Čakal na bregu
sem zlato ribico,
da bi željo edino
mi izpolnila,
a je ni bilo.

V novo jutro sem vstal,
a me žalost je zajela,
se veriga srca napela
in me stiskala močno,
kajti spomin nate še ostaja,
a verige nesreče počile so
v srcu mojem,
kajti ljubim te iz dneva v dan.

Veriga nesreče,
ovita okoli mojega srca
le za tebe bo ostala
in ljubezen varovala,
saj te ljubim
v noči in vsakem dnevu.

Sem samo naključni popotnik
med živo
in mrtvo naravo,
sem samo neki trenutek;

smrekov gozd sem,
ki raste v globeli
z koreninami
segajočimi v temino brezni ;

vrhovi dreves iščejo sonca žarke,
z vlakni pripetimi na košček neba
in kaplje rose… dežja vpijajo vase,
čakajoč novega norega dneva.

Čisto tiho me oviješ
tiho sprejmeš Vase
in na mojih majhnih prsih ... skozi sinjino
vsak trenutek ... vse trenutke ... mesto Zate
Misli jasne vodiš k meni
blagoslavljaš dušo
Povezuješ me z Življenjem ... skozi korenine
vsak trenutek ... vse trenutke ... Prijatelj neločljivi ...

metulj

Ljubezen igra po strunah srca,
srce je čudež, ki nima meja.

Misli božajo konec vesolja,
zemlja v naročju drži žitna polja.

Krila duha gredo preko meja,
kot ptico te dvignejo daleč od zla.

Prosil sem Boga, naj mi odvzame
ponos. In Bog je rekel: »Ne.«
Dejal je, da ni na njem, da mi ga vzame,
temveč na meni, da se mu odpovem.

Prosil sem Boga, naj ozdravi
mojega pohabljenega otroka,
in Bog je rekel: »Ne.«
Dejal je, da je njegov duh cel,
njegovo telo pa je minljivo.

Zid stare elektrarne
kot, da raste iz kamna,
se času propada upira…
…mu vztrajno kljubuje;

granitna ramena prekriva
mah, šum gorskega potoka
mu poje uspavanke
iz davnih F. provinc...zgodovine;

ga megla in hlad obdajata
z skrivnostno zaveso resnice,
mu dajeta značaj uporništva
in puščata v objemu večne pozabe.

Hlad veje iz mokrih tal
pomladnih in ptica v zraku
v vse večjih modrih krogih
lovi termični val, da jo ponese
na svoji,
zračni blazini;

tja proti toplemu
domu…soncu,
tja kjer domujejo oblaki,
kjer so gore visoke
kjer se vidijo temni gozdovi,
kjer se sliši šumenje reke,
le tja želi si njeno srce.