|  Odmaknila sem se na rob vesolja.
Hodim kot po rezilu noža.
Na eni strani globok prepad, stik z drugim vesoljem,
na drugi strani,
v središču - pogled na areno človeškega življenja:
bitke - porazi in zmage,
kdo bo koga,
kdo je najboljši,
kdo je najlepši,
kdo je najmočnejši,
kdo je najpametnejši...
Kralji dvigujejo ali spuščajo palce,
kri teče v potokih,
znana zgodba se nadaljuje
kot perpetum mobile -
človeški domišljavosti ne zmanjka goriva.
Sprehajam se po obodu vesolja,
dogajanja v središču arene me ne zanimajo več.
Obrabljen vzorec človeškega delovanja,
vtkan v vse oblike in obraze,
išče le nove izzive.
Nove potrditve, nove žrtve.
Ničesar ne čutim.
ne jeze, ne žalosti, ne obupa.
ker sem se tako odločila,
da prebivam v miru svojega vesolja.
|
NE ZAMUDITE
Odmik
Prispeval/a: berta dne ponedeljek, 24. maj 2010 @ 18:08 CEST
doživljamo stvari vsak v svojem, velikem vesolju, ampak v njem nismo sami, včasih priletijo kakšni meteoriti, da nam popestrijo slikico.
Plezalka, je tako kot je, zelo dobro si zajela situacijo... zanimivo, da skorajda vsak zase razume, da danes je tako kot pišeš v svoji pesmi in kaj naj naredimo: se umaknemo - ni vredu, se vrnemo - tudi tam je preveč aktivno dogajanje v areni življenja. Vesolja vsakega od nas morajo najti nekje nevtralno-skupno točko za sodelovanje.
Hvala za pesem.
lep in miren dan ti želim
lp
da ne bom nagnala preveč resnosti - zadnja poročila iz risankastega vesolja ;)
http://www.youtube.com/watch?v=9GQ_GHiU_YI&feature=related
Odmik
Prispeval/a: Plezalka dne ponedeljek, 24. maj 2010 @ 23:08 CEST