Že dolgo te iščem.
Že dolgo te želim.
Od otroštva po tebi hrepenim.
Svojo dušo zaradi tega zelo bremenim.

Ko te kličem v svojem
vsakdanjiku na pomoč,
te večinoma ne doživljam
takorekoč.

Kot otrok sem bil bolj srečen.
Takrat sem upal in veroval,
da te bom srečal, ko bom velik.
Zdaj se mi zdi, da je bil moj up prevelik.

Včasih sem se bal, ko
sem slišal, da naj bi bil tvoj tempelj.
Le kaj bi bilo potem z mojo svobodo do greha?

So bili časi, ko sem hotel živeti
umirjeno, brez skrajnosti.
Nekje med tolažbo in pobitostjo.
Hotel sem biti dejansko ravnodušen.

Počasi sem ugotovil, da
nisem podoben človeškemu bitju,
ampak kamnu, ki ga geologi
še morajo odkriti.

Človeško bitje lahko išče
zlato sredino.
Ampak težko jo bo našlo
v tem svetu in v tem času.

V tem času in na tem svetu
je človek potreben tolažbe.
Tolažbe upanja in vsakdanjega
razsvetljenja.

Morda smo na pragu
dogajanja, ko bo Stvarnik
spet poslal Svetega Duha
v podobni moči kot nekoč.

Mislim, da pod milim
nebom ni nobenega vsaj
malo prisebnega bitja, ki bi se
branilo darov Svetega Duha.

Pridi, Sveti Duh, Tolažnik!
Napolni nas s svojo močjo!
Predrami naša srca in rekli bomo:
Pridi, Gospod Jezus!

Pridi v svojo lastnino!
Zakaj, po tebi in zate je bilo vse
ustvarjeno! Vidne in nevidne stvari!
V tebi je bilo življenje in življenje je bilo luč!