Ljubim te, ljubljena,
ljubim te vso,
tvoje dekliško
krhko telo,
črne lase
in čela okras,
temne oči
in rožni obraz,
ustnice tvoje
in tvoje dlani,
že ob dotiku
me srh spreleti,

rad imam morske
globine srca,
rad tvoje duše
let do neba,
rad, ko si srečna
in ko trpiš,
rad, ko se jočeš,
ko se smejiš,
čisti žar
tvojih vrlin mi je drag,
rad imam sončni mrk
tvojih napak,
ljubim te, ljubljena,
ljubim močnó,
bolj kot na svetu
kdo ljubi lahko.

Môči brez tebe
živeti mi ni,
moja edina
misel si ti,
ti me uspavaš,
ti me budiš,
v slehernem verzu
srca zazveniš,
zate vso svojo
slavo bi dal,
zate bi znova
slaven postal,
sam po ničemer več
ne hlepim,
kar ti je drago,
le to si želim,
nič mi storiti
ni pretežkó,
le da bi tebi
v veselje bilo,
vse, kar te muči
in žalosti,
mene enako
kot tebe boli.

Ljubim te, ljubljena,
ljubim te vso,
nihče še nikogar
ni ljubil tako!
Od take ljubezni
lahko se umre,
jaz zate v eni
osebi sem vse,
sem vsak, ki te ljubi,
ki zate živi,
tvoj mož in tvoj oče,
tvoj brat in tvoj sin.
In v eni osebi
zdaj zame še ti:
si mati in sestra
in žena in hči!

Duša te moja
ljubi molče,
nežno in noro
te ljubi srce!...

Če za ljubezen
gre hvala komú,
naj tebi, ne meni
namenjena bo,
le tebi nagrada
in hvala, dekle,
ker ti naučila
ljubiti si me!

Danijela Premzl

(Vir: Sándor Petöfi: PESMI; prevedla Kajetan Kovič in Jože Hradil. Maribor: Obzorja, 1999.)