Iščem stvar, osebo, prireditev.
Iščem besedo, stavek, pogovor.
Iščem novo in staro.
Iščem mogoče ravno tebe, da dokažem,
da sem tu in ti prišepnem,
da mi je uspelo premagati samo sebe
in poiskati tisto pravo bit.

Iščem stvar, osebo, prireditev.
Iščem besedo, stavek, pogovor.
Iščem novo in staro.
In ponovno dokazujem, da sem na pravi poti.
Tebi pa s tem priznam, da mi sami ne bi uspelo.

Valovi igraje zaletavajo se v skale.
Koraki naši so lenobni.
Pogledi nekaterih sprehajalcev
so turobni.

Mi smejemo se,
si vice govorimo,
tu pa tam kakšnega
od smeha spustimo.

Povsod te iščem,
pa se nenadoma znajdem
v ulici brez izhoda.

Zakaj usoda je hotela, da srečati sma se smela.
Zagledala si se v moje oči,
lička zažarijo ti,
srček v tebi vzkipi.

Dejala si:" Ta telefon je za take kot si ti."

Ko slišiš moj glas,
nekaj te ustavi.
V sebi sprašuješ se:" A je on pravi?"

Tam nekje,
kjer zlivajo se vse reke`,
Tam piramida je zlata,
v piramidi duša prebiva bogata.

Naredila se je svetla pot,
On prišel je od nekod,
ni se dotikal tal,
v rokah nosil je sveti gral.

Se s prsti dotakni, nežno, svojega obraza.
Obraza, ki pozna veliko srečnih zgodb.
Pobožaj te lasje, ki skuštrano štrlijo
in dekliško navihano glavniku se smejijo.
Obriši te oči od slano-sladkih solz,
V katerih čar ljubezni goji vrt večnih rož,
Ti vrtnica nebeška, prelepa in ranljiva,
sadovi tvojih cvetov, dišijo, živijo …

*

Zakaj premikal gore bi s stroji?
Zakaj dotikal bi se tvojega telesa?
Ko doživljam zdaj nebesa.
Zakaj moje misli so pri tebi
in občutijo te v sebi?

Je že tako, da vsi želimo,
da tisto lepo ne bi nam odšlo.
A kljub vsemu odide,
pusti za sabo kakšno lepo sled,
pa še ono drugo, ki boli, skeli
in včasih nas predolgo spremlja.

Naj slika lepa ti ostane v srcu,
da prikličeš jo takrat,
ko misliš da se vse podira.
Kot čudež dala ti bo moč
smehljaj zarisala v obraz.

Sivi dan, sivi oblaki,
siva proga, cesta siva.
Dež mi poje pesem sladko,
note pesmi tudi sive.
V sivo svilo dan oblečen,
barve so se razgubili,
jaz pa Kekcev vztrajno kličem:
»HEEEEEJ, ste Sonce pozabili!!!«

*

Brez kiča in kričečih okrasov.
Le midva… v objemu… nežno… iskreno.

Brez šminke in brez mask,
v zlitju večnosti trenutka,
v prepletu vročih src in misli,
v edinjenju duše in neskončnih sanj,
stkeva željo, le eno željo:
V srečnem svetu zavedno skupaj,
srečna , Ti in Ja(z).

miha r.

Slikovni vir: Matic Golob, eDnevnik

Verjemi mi, draga,
da za nič na svetu ne bi prespal
jutra v gorah…sončnega vzhoda,
objemanja vrhov gora
z meglicami,
krikov kavk iz temnih globeli;

za trenutek s tabo zaprl bi oči,
še dihal bi bolj poredko,
dal misli na »počasno«,
bral tvoje želje v temi;

Tam, v daljnem kraju,
prek obzorja,
me čakaš ,
Ti,
Jaz,
iz meglic,
prebujen vstajam,
moje srce tvoj sliši klic.

miha r.

Slikovni vir: Matic Golob, eDnevnik

Nikoli ne reci,
čeprav po tiho,
da vedela nisi,
da luna gre spat z nočjo.

Da bolj sonce
sveti, ko se ti
smeješ, da noč je
temnejša,
ko se jočeš mi.

Od povsod se name zliva
smrdeča voda,
pomešana s strahom
in grozo današnjega časa,
polna urina iz neba, 'zmiksana'
s kričanjem duš, ki nezadržno drvijo
v strugo neskončnega propada;

utapljajoč se vsega oprijemam,
tudi plavajočih smrdečih delcev,
podobnim smrekovim storžem;

Nikdar ne zbežiš,
kot senca mi slediš,
me za srce držiš,
kot zmeraj,
jutri bo enako,
kot včeraj.

Bi rad bil sam,
brez tebe tam,
kjer misli imam
in našel mir
a jemlješ me,
ti si vampir.

Kako boli takrat, ko prijatelji
odhajajo od nas za vedno
in v nas puščajo bol, praznino
temnejšo od najbolj črne noči.

vzpenjajo se med oblake,
zakrivajo jih meglice,
počivajo na svetlobi lune,
k nam se vračajo samo v spomine.

Posvečeno najlepši Ljubezni v mojem življenju, ki je odšla. Lepo bodi Srčica moja.

Ko slišim tvoj glas,
se moje življenje, zrcali,
skozi tvoje čustvo.

Takrat čas, ustavi se
in vse postane tako preprosto.

Nekje v času, srečal sem te
in odklenila si moje Srce.
Ko pogledam v nebo in zaprem oči,
zasvetiš Zvezdica, za vedno moja si Ti.

Sredi gozda, na zeleni jasi,
mlada srnica se pase;
srnjak skrivaj izza drevesa opazuje,
čaka, da obrne glavo proti njemu
in pogleda ga s prekrasnimi očmi.

Ni več sledi,
jih cvetni
prah je prekril,
jesensko deževje,

glasu ni
več, se med črički
je utopil….skril,
ga veter upihnil;

Kdor pravi, da ima rad suhe
Naj ga prosim brez veze ne serje…
Dobre ženske imajo auspuhe,
Odbijače in amortizerje!

Bożena Łozińska

Na nebu oblaki,
obzorje noči,
dolgi koraki,
kratke poti.
V hiši soba,
v sobi oči.

Me gledaš
v dišeči tišini ..
me zbujaš
v topli modrini..

Ćutim, na trenutke sem kot smet...
Veter me dviguje v višave.
Zdi se, da me ljudje opazujejo.
Molčijo, razmišljajo in se čudijo.