Luna je rumena buča,
noč jo čez nebo zaluča,
da bleščeča in velika
se do jutra kotalika.
Ponev brez ročaja, skleda,
takšna, glej, je Luna bleda;
sredi tihega vsemira
zdi se kakor hlebec sira.
Na pogled je res prekrasna,
vendar sila dolgočasna;
puste njene so krajine,
gore, kraterji, doline.
Sama samcata potuje,
z mesečino nas zasuje;
daljna se skrivnostno smeje,
ko nenehno zvezde šteje.
Je poštena, se ne zlaže,
razigrana moč pokaže;
dasi športnih mišic nima,
dvigne morje – raste plima.
Klovn ji reče: »Moj balonček!«,
a Kitajci »Lampijonček«!
Mrzla res ne more greti,
a zato potratno sveti.
In čeprav je ne zaprosi,
spečega po strehah nosi.
Včasih svetla, včasih mrka,
pravijo – bedake trka.
Pesnikom na dušo piha,
se zaljubljencem nasmiha.
Shujša in zredi se spet –
kaj brez nje bi nočni svet!?
Ko po nebu se potepa,
meni, da je večno lepa:
vsem razdaja svoje čare,
zvesta je – dekle od fare!
Vojan Tihomir Arhar
Danijela Premzl
|