Vse o Luni

nedelja, 24. oktober 2010 @ 18:20 CEST

Luna je rumena buča,
noč jo čez nebo zaluča,
da bleščeča in velika
se do jutra kotalika.

Ponev brez ročaja, skleda,
takšna, glej, je Luna bleda;
sredi tihega vsemira
zdi se kakor hlebec sira.

Na pogled je res prekrasna,
vendar sila dolgočasna;
puste njene so krajine,
gore, kraterji, doline.

Sama samcata potuje,
z mesečino nas zasuje;
daljna se skrivnostno smeje,
ko nenehno zvezde šteje.

Je poštena, se ne zlaže,
razigrana moč pokaže;
dasi športnih mišic nima,
dvigne morje – raste plima.

Klovn ji reče: »Moj balonček!«,
a Kitajci »Lampijonček«!
Mrzla res ne more greti,
a zato potratno sveti.

In čeprav je ne zaprosi,
spečega po strehah nosi.
Včasih svetla, včasih mrka,
pravijo – bedake trka.

Pesnikom na dušo piha,
se zaljubljencem nasmiha.
Shujša in zredi se spet –
kaj brez nje bi nočni svet!?

Ko po nebu se potepa,
meni, da je večno lepa:
vsem razdaja svoje čare,
zvesta je – dekle od fare!

Vojan Tihomir Arhar

Danijela Premzl

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Luna-Rumena-Buca-Bleda