Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 5. september 2010 @ 08:02 CEST
Uporabnik: Desiree
Ne hodi za mano,
ker ne vem, ali te bom znal voditi,
ne hodi pred mano,
ker ne vem, ali ti bom znal slediti.
Pusti, da hodiva skupaj
kot prava prijatelja.
sreda, 1. september 2010 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Mirjan Mesiček
Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
Zanimivo je, da to mnogi vemo.
Vendar, ker smo ljudje zelo šibko ukoreninjeni v resnično dobrem, se nam dogaja naslednje.
Kot pri neki čisto navadni tekmi, v začetku vemo, da je smisel igranje.
Vendar ko začne, nas ponese zanos, zmaga zmaga, ni več važna ljubezen. V trenutku se izgubijo najbolj temeljne kvalitete človeka, in igra ni več igra, temveč boj. Temeljne kvalitete človeka ugasnejo.
Medalja, ki naj bi bila simbol za čisto ljubezen, ni več to. Ta naj bi se po izvornem dajala za način igre, ne pa za zmagovalce.
petek, 20. avgust 2010 @ 05:02 CEST
Uporabnik: merijen
Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.
Zgodba je torej govorila o nekem upokojenem britanskem polkovniku, ki je v svojih mlajših letih služboval v Indiji. Med domačini so krožile zgodbe o samostanu, visoko v hribovju Himalaje, kjer žive lame, ki se sploh ne starajo. Rečeno je bilo, da poznajo skrivnost večne mladosti in, da tisti, ki bi se potrudil priti do njih in spoznati njihove tozadevne skrivnosti, da se ne bi postaral, tisti, ki pa je že postaran, bi se pri njh popolnoma pomladil.
nedelja, 15. avgust 2010 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Sonce
Nekoč je živel tako bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.
Njegova svetost je bila v tem, da je pozabil na preteklost vsake osebe in je vse ljudi jemal takšne, kot so, in je videl skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja, kjer je nedolžen in kreposten in ne ve, kaj dela. Tako je ljubil vse in odpustil vsem, ki jih je srečal - in v tem ni videl nič izrednega, kajti to je bil rezultat njegovega načina gledanja na ljudi.
Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej kakršnokoli željo, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?«
NE ZAMUDITE
Ne hodi za mano,
Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
Nasilje še nikoli ni prineslo miru. Obsojanje še ni pozdravilo nobene prizadetosti. 
Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.
Če Vas kdo vpraša: »Kaj je prijateljstvo?«
Nekoč je živel tako bogaboječ mož, da so se celo angeli razveselili, kadar so ga videli. Toda kljub svoji veliki svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetlice, ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka.
