Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
Zanimivo je, da to mnogi vemo.
Vendar, ker smo ljudje zelo šibko ukoreninjeni v resnično dobrem, se nam dogaja naslednje.
Kot pri neki čisto navadni tekmi, v začetku vemo, da je smisel igranje.
Vendar ko začne, nas ponese zanos, zmaga zmaga, ni več važna ljubezen. V trenutku se izgubijo najbolj temeljne kvalitete človeka, in igra ni več igra, temveč boj. Temeljne kvalitete človeka ugasnejo.
Medalja, ki naj bi bila simbol za čisto ljubezen, ni več to. Ta naj bi se po izvornem dajala za način igre, ne pa za zmagovalce.
Zamislite si podelitev medalje za način igre. Vsa vročekrvnost bi izginila, in v človeku bi se ozavestile čiste ljubeče prave kvalitete.
Mislite, da bi bila zaradi tega igra kaj slabša.
Ne zagotovo nebi bila.
Kujemo in zahtevamo medalje za najbolj vročekrvne, bojevalce, in jih častimo, povzdigujemo in nam postanejo vzor, ter jim damo naziv svetlih.
Seveda se s tem zgubi resnična bit, in je kot na dlani, kaj človek zaradi tega postane.
Lao Tse je že zdavnaj napisal to v XII. poglavju : Pravi takole:
Pet barv zaslepljuje vid človekov, - ( to se pravi, ko ga to prevzame ne vidi nič)
pet zvokov sluh mu zaglušuje, - ( za izvorno resnico postane gluh)
pet začimb mu pokvari okus, - ( o okusu kakšen takrat nastane, da niti ne govorimo)
divje jahanje in lov, razuzdajo srce ljudsko,
iskanje bogastev, bodri človeka da skrivi zlo.
Kreposten človek, ni zaposlen z okom, ampak drobom - ( torej z res izvorne ljubezni krepostnimi podrobnostimi ).
On odvrže prvo in izbere drugo.
Saj tega, ki boje izgublja, ljudje radi ponižajo, radi raje imajo zmagovalce. Je pa tudi žalostna pot mnogih zmagovalcev, res v svetu marsikje tako jasno vidna, da se danes sam ne sprašujem več, zakaj je bilo treba boje izgubiti, saj se je s tem trdim življenjem le razčistilo, kje bi naj človek bil zmagovalec. Tudi z izgubljenimi boji se ne hvalim, kajti tudi ti, so le žalostno nasprotje nepravičnih zmag.
Res pa je, če se človek bojuje z izvorno resnico in ljubeznijo, s kakršnokoli samovoljo je bolje da boj izgubi. In ko ga izgubi, da ne uporabi nobeno samovoljo in zvitost, ampak vzame z vso ljubeznijo samo to, kar mu izvorna resnica in ljubezen da.
DA, takrat pa je res važno, kaj naredi. Takrat se pokaže kaj v resnici je, in je tudi vprašanje kaj bo postal. Takrat je važno, da naredi najboljše kar premore.
Zakaj je bolje da ta boj izgubi? Zato, ker ga vsekakor izgubi, zmagoslavja, ki jih žanje, pa so samo navidezna.
Tako kljub temu, da četudi ga pol manjka, ko pride iz boja, so prav obrisane njegove solze.
In res je tudi zraven zagotova beseda obljube, ne boš jih točil teh grenkih pekočih solz zagotovo.
Ko bomo poraz sprejemali, prav tako ljubeče kakor zmago, bomo dosti boljši ljudje.
