Merijen pozdravljena!

Več ali manj vsi vemo, da je človek dvojno bitje. V vseh kulturah so obstajale duhovne šole, katerih naloga je bila, da so iskalcem podajale ključ do znanja. Le to pravi, da je človek dvojno bitje z umrljivim delom in neumrljivim jedrom. Geothe pravi:"Dve duši prebivata, ah v mojih prsih".

Nesmrtni del so stare šole imenovale mikrokozmos, ki predstavlja odslikavo makrokozmosa, izvirajočega iz božje volje. Mikrokozmos je izšel iz večnega Duha, zato je neumrljiv in neviden snovnim očem, Je prvobitna, popolna stvaritev, natančna podoba Očeta, stvaritev, ki hodi pot izgubljenega sina, kot pravi Sveto pismo.

Očetovo hišo je sin zapustil po svoji volji, da bi ustvarjal z lastno stvariteljsko silo in razvil svet dobrega in zlega. Zapustil je svet luči in zato izgubil svojo prvinsko izraznost. Njegovev nadomestek se je v svetu dvojnosti in nasprotnosti potopil v najgostejšo plast materije. Da bi na tem potovanju lahko nabiral najrazličnejše izkušnje, so njegovi čutni organi razvili svojo snovno obliko.

Izgubljeni sin-mikrokozmos, ki je izgubil svojega prvotnega prebivalca, se je podal v svet materije, da bi zgradil svoj zemeljski nadomestni del - osebnost - in se z njim povezal. Nastal je današnji človek, opremljen voljo in zavestjo.

Čisti božji Duh in groba snov ne moreta sodelovati, saj je razlika v številu njunih nihajev prevelika. Torej je potreben posrednik, ki bi se po eni strani lahko povezal z osebnostjo, po drugi strani pa zmogel sprejemati podnete božanskega Duha. Ta posrednik je človekova duša.

Naša duša izkuša bolečino in veselje. Duša povezuje dele osebnosti in prek eteričnega - življenjskega telesa sprejme čutne vtise snovnega-fizičnega telesa. Pri tem doživlja bolečino in veselje astralnega telesa, torej telesa duše, s pomočjo mentalnega telesa zbira izkušnje razuma, poleg tega pa razpolaga tudi s intuicijo - sposobnostjo, ki s pomočjo osebnosti zatipa izhod.

Intuicija usposablja osebnost, da zmore sprejemati podnete duhovnega jedra v mikrokozmosu (nesmrtnemu delu). Osebnost se ravna po vrsti duše: če je osebnost zelo vezana na snovno obliko in ji je prvenstvena zadovljitev "ega-jaza", je duhovno mal izkusila. Če pa "ego-jaz" išče višji smisel življenja, zmore taka duša zaslišati ( in to dobesedno, lastna izkušnja) glas Duha in slediti njegovim navodilom.

Ko človek umre, se od grobe snovi najprej odtrga njegov trojni finejši del. Duhovni vidik, ogrnjen v podobo duše, se loči od telesa. To dogajanje potrebuje svoj čas, saj sta telo in njegov finejši del povezana s "popkovino" ali "srebrno nitjo", ki se le polagoma rahlja. Trajanje tega dogajanja je odvisno od vrste in načina vezanosti. Če gre pri tem za človeka samovoljne narave, močno navezanega na materijo, se "popkovina" trga počasi. Če pa se je duša že usmerila k višjemu življenju, je zanj pripravljena in je to v svoji življenjski drži drži tudi dokazovala, se dogajanje odvija hitro.

Po ločitvi od fizičnega telesa se finejša telesa znajdejo v onostranstvu, ki ne se nahaja v nekem drugem prostoru , pač pa gre le za neko drugo raven zaznavanja. Vsekakor duša požanje svoje izkušnje na pragu smrti. V onostranstvu se duša ozre nazaj, njeno življenje se takrat odzrcali kot v ogledalu, pri čemer se dogodki odvrtijo v obrnjenem vrstnem redu.

To je trenutek, ki se mu reče "ura resnice" "ura bilance", ko gre za polaganje življenjskega obračuna, za izrekanje sodbe o celotnem življenju. Tedaj požanje duša vse plodove, ki jih je kot dobra ali slaba semena posejala v svojem življenju. Tako doživlja vtise veselja, pa tudi žalosti in očiščenja, o čemer govorijo tudi razni miti. Skupek izkušenj se vtisne v mikrokozmos kot "karma", ki določa potek naslednje utelesitve mikrokozmosa.

Ta mikrokozmos, nesmrtno duhovno bitje, se je zdaj rešil vseh povezav z prešnjo zemeljsko osebnostjo( Miranom), vsebuje pa skupek (izbir) zavesti iz življenja umrlega. Čim mkrokozmos prevzame novo osebnost (Merijem) in se vanjo utelesi, sprejme tudi pozitivno in negativno karmo, naučiti se mora ravnati z njo.

Tako se vrti kolo rojstva in smrti stoletja ali tisočletja dolgo. Nesmrtni mikrokozmos se mora vedno znova potapjati v snov, da bi se lahko povezal z neko začasno, samo enkratno, torej umrljivo osebnostjo.

Mikrokozmos ne more živeti , če se duša ne žrtvuje. Če "ego-jaz" - jedro, seme umrljive duše - zasliši klic notranjega hrepenenja in po svobodni volji preda svoje gospostvo, začne slediti življenjskemu cilju. Mikrokozmos je odvisen od tega daru ljubezni.

O Duši.
Hermes Trismegistus pravi, da obstoja pred vsako drugo stvaritvijo. To pomeni: Če gledamo na dušo kot skritega človeka v zvezi z osebnostjo - telesom, potem je v njej že skoraj popolnoma božanska zmožnost. Duša je postala že popolna. Zato se za njo pravi. Obstaja! Duša , torej ne nastane, obstoja. Čeprav se naprimer premika v telesu, pa ne nastane in zraste tam. Ne, ampak obstaja.

Lep pozdrav Merijen in vsem ostalim.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]