Tako kot človek brez svetlobe sonca ne bi poznal dnevne svetlobe, tudi človeški duh ne more brez svetlobe božanskega sonca postati razsvetljen. Do notranje rasvetlitve se ne pride z razvojem zemeljskega razuma. Pisatelj in filozof Karl Eckrthausen je ob Rousseaujevih misli o razsvetlitvi rekel naslednje:

"Rasvetlitev? Razum ne more razsvetliti človeka. Le Božanski duh lahko človeku kot ogenj milosti podari rasvetlitev!"

Pesem eksistencialistov, kot so Camus in ostali ni nova. Z močjo svojih argumentov so opozorili na nespremenjen refren:" Razum ne more razsvetliti človeka" S temi mislimi so soglašali. Toda drugi del trditve, ki jo je postavil prej omenjeni filozof, zanje ni bil spremenljiv. Tudi, če bi bilo kaj takega mogoče, je utemljeval Camus, bi jo zavrnili. Ne moremo se obnašati kot "nadljudje", medtem ko nekateri niti ne sodelujeje pri tem.

Zakaj po menju Camusa in tovarišev razsvetlitev ni možna? Zakaj se človek ne more osvoboditi? Po mnenju Camusa lahko človek na to vprašanje odgovori šele potem, ko uvidi absurdost svojega lastnega stanja. V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenje po izgubljeni enosti. Svet to zavrača. Človek se ozira okrog, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje. Kakšna absurdna situacija! Kaj pravzaprav človek dela na tej zemljski obli?

To spoznanje je bilo za Camusa odločilnega pomena. Občutek nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurdnosti, se lahko človeka poloti nenadoma. To pa je edinstven trenutek v človekovem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti, trenutek, ko zavest v trenutku spozna, kako tuj in sovražen je ta svet.

"Občutek odtujenosti se nas poloti, ko nenadoma opazimo, da nam je svet tuj". Potem vidimo, kako zelo ja lahko za nas vse tuje, nedostopno in s takšno intenzivnostjo nas lahko narava ali okolje zanikata...Svet se nam izmika, je spet on sam. Do absurda pride, ko se človek, ki sprašuje, sooči s svetom, ki molči".

Albert Camus je bil strasten iskalec, ki je tako kot mnogi njegovi tovariši, prodrl do meja jaza. Vsi so raziskovali zmožnosti in kvalitete osebnosti in pokazali, da zemljska osebnost niti v tostrantvu niti v onostranstvu ne more pričakovati večnega odrešenja. Zasluga eksistencialistov je večja, kot če bi postavili novo religijo ali nauk o odrešitvi.

Kdor išče resnico, bi lahko prebral več Camusovih del. Njegovo iskanje in rezultati nas prevzamejo. Toda tisti , ki hočejo resnico res najti in jo doživeti, čaka neka druga razsšežnost. Veliko odkritje je velikih po duhu je uvid, da ta svet ni človekova prava domovina. ( "Moje kraljstvo ni od tega sveta" Jezus Kristus.)

Nepoznana polovica sveta se dotika človeštva. To je spoznanje, da zemeljski obstoj ni vse, za kar je človek ustvarjen. Obstaja neka druga, nepoznana polovica sveta, katere del je tudi človek. Kliča nas! Ta nepoznana polovica sveta je tako zunaj nas kot tudi v nas. To je vesolje, ki nas obdaja, istočasno pa je tudi mikrokozmosu (nesmrtni del). V nepoznanem ne čisto obstoječem delu tega dvojnega bitja človeka, miruje ali še slabše, leži kot v smrtnem spanju, ta Drugi.

Krišnamurti in Ibn Arabi ga označujeta kot pojav večnega tovariša. Hermes Trismegistus je govoril o doseženi popolni naravi. Sokrat o daimonu. . Torej gre za spust Duha v dušo. Nato sledi razodevanje duha v človeku.

Miran.

[ Odgovori na to | # ]