Sreča je podobna nevidnemu zraku, ki ga ne tipam, razen če zapiha veter, ki ga ne okušam, posredno ga vonjam po cvetju, in slišim v grmenju. Zrak je najbolj konkretna prispodoba duha. Srečen sem, če se zavedam kdo sploh sem. Kot zrak, ki je vsem na voljo, je tudi sreča. Toda vsak diha zase, ne morem dihati za drugega, to spoznanje lahko delim, tako kot srečo, ko sem jo deležen. Dihanje je samodejno, zato se večina ne zmeni zanj, v ozaveščanju tega procesa, pa se skrita SREČA odkriva. Blažen je kdor se temu delu posveča.

[ Odgovori na to | # ]