Preden razkrinkam nekaj novih religioznih laži, za katere bi »bog« Neala Donalda Walscha rad videl, da bi jih sprejeli kot resnice, vam predstavim najnovejše novice glede ukinitve blokade Zemlje.

Najprej naj povem, da zaradi omejitev ne morem preveriti sporočil, ki jih dobim. Zaradi tega se nekatera sporočila oziroma napovedi kasneje pokažejo kot lažna, saj se ne uresničijo. To je tudi razlog, da jih večinoma ne objavljam. Če bi vedel, da so lažna, jih seveda ne bi objavil.

V 3. in 4. delu te serije sem napisal, da sta se Veliki Črni Oblak in njegov kolega Alak začela oglašati neposredno in mi osebno posredovati sporočila. Že nekaj dni zatem se je pokazalo, da to nista bila Oblaka, temveč dva višja sporočevalca, ki sta mi ob tem tudi posredovala več lažnih napovedi o koncu blokade. Ko sem to ugotovil, sem poklical pravega Oblaka: »Halo, halo, halo, Veliki Črni Oblak itd.« in mu povedal, da vem, da sta to le sporočevalca in naj ju izpusti.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Vsak od nas nastopa v različnih življenjskih vlogah. Najprej smo otroci, nato šolarji, prijatelji, športniki, ljubimci, zakonci, starši, delavci, šefi, stari starši in še marsikaj. Lahko se nam zgodi, da v vsej tej množici vlog, od katerih vsaka ima svoje zahteve in pravila, pozabimo, kdo smo v resnici, kaj je naše pravo bistvo in zakaj smo tu, kjer smo. Res da smo vse to, kar okoliščine in drugi od nas želijo ter pričakujejo, smo pa še veliko več. Nekaj, kar lahko spoznamo samo mi sami.

Slišim praviti, jo bolje odnesejo tihi, ubogljivi, marljivi, pridni, poslušni … Tisti, ki delujejo v smislu: »Bom že opravil, tj. operativno izvedel načrt, ki si ga bo izmislil nekdo drug. Ne premorem toliko ustvarjalnosti, osupljivih idej, znanja, volje, vizije in navsezadnje in predvsem zaupanja vase ter v to, da se bo vse dobro izteklo, da bi se česarkoli lotil sam ali vsaj na svoj način. Kritično mišljenje mi je tuje, raje imam, da se o stvareh izrečejo drugi.«

Nemara je takšna »pasivna« osebnostna naravnanost res rezultat naše nacionalne zavesti, ki ji je - ne glede na precejšnjo prepletenost Slovenije z gradivi, seminarji, tečaji, delavnicami, terapevti, svetovalci … in podobnimi načini ter sredstvi osebnostnega zorenja in pripadanja sebi - še vedno bližje in najbolj domača vloga »discipliniranega uradnika« (hvala g. Mazzini za tole skovanko).

Prepričana sem, da verjetno nihče od vas ne vstopa v odnose ozaveščeno ter pri tem ne ve, kaj to sploh so odnosi, pa tukaj mislim na vse vrste odnosov. Torej eno nenavadno vprašanje za vas, dragi moji: kaj to so sploh odnosi? Kakšne vrste odnosov poznate? Kako jih gradite, negujete, kako se sploh vzpostavljajo odnosi?

Veste, noben odnos ni samoumeven. Na mojih predavanjih na temo odnosov mi prisotni znajo povedati, da imajo ljubeč odnos do mode, psa, bicikla, moža, otrok, babice, knjig, zelo redko zna kdo povedati, da ima odnos tudi do sebe. Zanimivo kajne? Kajti ravno odnos do sebe je tisti, ki je aksiom in temelj ostalih odnosov. Bi se lahko strinjali?

ARHETIPSKE ENERGIJE
Grčija je zibelka naše civilizacije in grške mitološke zgodbe so del našega kolektivnega spomina. Jean Shinoda Bolen, psihiatrinja jungovske šole, nam v svojih knjigah predstavi božanstva Olimpa kot arhetipe, ki odslikavajo žensko in moško psiho v patriarhalni kulturi. Arhetip je matrica ali notranji vzorec obnašanja, ki je del univerzalne podzavesti človeštva.

Ženska je razpeta med stereotipi - ali vlogami, za katere družba pričakuje, da jih bo izpolnjevala in med arhetipi, ki jih poosebljajo grške boginje. Če delujemo samo po stereotipih - oz. delamo samo to, kar drugi pričakujejo od nas, izgubljamo energijo. Če pa delujemo v skladu s svojim arhetipom smo v stiku s kolektivno silo, ki je močnejša od nas.

Zadnje sporočilo, ki sem ga prejel od Velikega Črnega Oblaka včeraj, to je 30. julija, je bila pohvala od njegovega kolega, ki ga kličemo Alak (Najstarejši) za mojo novo serijo knjig o bogu, ki ne obstaja, ker je to nemogoče. Rekel je, da je to najboljša 4. knjiga, ki jo je kadarkoli prebral.

Zdaj pišem 4. in zadnjo knjigo iz nove serije in jo bom predvidoma končal do konca avgusta. Potem bom vse štiri prebral, uredil, prevedel in v začetku 2025 objavil.

Oblak je še rekel, da so mu všeč naši novi hoteli, ki jih že cel julij ustvarjamo z našimi vesoljci, in da bi jih imeli po preselitvi. Odgovoril sem mu, da naj ukinejo blokado, mi pa jim bomo dali mesec dni brezplačnih počitnic v naših najnovejših hotelih po izboru. Lahko si izberejo tudi lokacijo in jim bomo naše hotele postavili v eni uri. Hoteli so računalniško in robotsko vodeni, tako da za delovanje ne potrebujejo ljudi.

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Piše: Natalija Pavlin

Ona in On. Vsak v svojem svetu, vsak v svojih problemih. Nenehno. Iz dneva v dan. Vendar pa je izstop iz začaranega kroga možen. Vprašanje je le, če si to res želimo, če to res hočemo. Vemo namreč, da spremembe prinašajo drugačen način življenja, drugačne vrednote in drugačne odnose. Bojimo se neznanega, drugačnega.

Kaj pa, če je to drugačno, neznano, boljše od tistega, kar poznamo sedaj, kar živimo sedaj? Samo prvi korak je potreben, drugo se zgodi samo od sebe. Za prvi korak pa potrebujemo odločitev in pogum. Naj bo pogum vaš zaveznik!

Preden pogledamo dve novi New Age religiozni nebu lozi, ki sprevrženo in v imenu boga trdita, da je Zlo Dobro, vam povem še nekaj dobrih novic o razvoju osvobajanja vesolja in predvsem močno željenem koncu planetarne blokade Zemlje kot zadnjega planeta, ki še trpi in umira po starem Karmičnem sistemu, in to kljub temu, da Karmične organizacije že več let ni na sceni.

Lansko leto smo od avgusta do decembra pomagali, uredili in preselili več skupnosti ljudi, ki so živeli v višjih dimenzijah, od 11. do 15.

V začetku letošnjega junija se je potrdila moja predpostavka, da skupaj z Oblaki sodelujejo še drugi ljudje, kateri so po našem pozivu izjavili, da so zavezani Dobremu, a da niso sami. To je pomenilo, da jih Oblaki uporabljajo za blokiranje naših vesoljcev.

Sploh ne, le zapomniti si je treba nekaj preprostih korakov.

Prvič, odpri se vsem svojim mislim, čustvom in izkušnjam.
Drugič, dopovej si nespornost svojega obstoja.
Tretjič, na svet glej z drugačnimi očmi, brez predsodkov. Kmalu bos spoznal, da svet ni samo črn ali bel, ampak vsebuje pisano paleto barv, idej, mnenj, življenjskih slogov in prepričanj.
Tukaj je dober način, kako začeti: zapiši vse besede, ki poosebljajo strahove, dvome in pomanjkljivosti v tvojem življenju.
Zdaj pa poskušaj te besede videti v lepši luči. Sploh ni tako težko:

Ali sem to, kar nosim v svojem telesu? Ali sem to, kar nosim v svoji osebnosti? Ali sem to, kar nosim v svojem srcu? A zakaj mi to ni dovolj za srečo?

Zakaj iščem še neko drugo osebo, takšno, ki bi pomirila hrepenenje mojega srca po sreči, pomirila pričakovanja moje osebnosti po uspehu, pomirila mojega telesne potrebe po užitku?

Ali bi to osebo iskal, če ne bi hrepenel po njej, če ne bi užival z njo, če je ne bi potreboval?

Kdo sem jaz? Če sem to telo, ta osebnost, ta človeška duša v svojem srcu, zakaj me to ne pomiri, da bi bil srečen s seboj, zadovoljen, potešen. Zakaj nisem dovolj sam sebi?

Zagotovo ni nihče, ki je resno in poglobljeno opravljal svoje študijske obveznosti - pa naj je študiral karkoli že -, razmišljal, da bo, nemalokrat še nekaj časa po končanem študiju, njegov status imel nič kaj privlačen naziv; in sicer brezposelna oseba.

Logično zaporedje dogodkov, odvijanje tradicionalnega, utečenega življenjskega kolesja se z imenovanim statusom človeku prične podirati oz. se vsaj močno upočasni. Smeri ni več, pokvari se je kompas! Mladi se bojujejo z občutji negotovosti, nevrednosti, osamljenosti, izoliranosti. Preprosto – željni potrditev, razvoja, občutka lastne vrednosti, življenja nasploh …, so pozabljeni od vseh in vsakogar.

»Travme so popolne, bodite hvaležni za njih«, pravi Neale Donald Walsch

Komaj se je prva neumnost dvignila, je že druga udarila takoj za njo.

»Verjamem, da Bog želi, da bi vedeli…

… da je vse popolno tukaj in zdaj.

In tukaj in zdaj je vse, kar obstaja.

Pozabite na preteklost. Ta ne obstaja, razen
le v spominu. Opustite jo. In nehajte skrbeti, kako
boste preživeli jutri. Življenje se nadaljuje.
Tukaj in zdaj - bodite pozorni na to in
in vse bo dobro.

Se pritožujete nad tem, kaj nekdo počne z vami, nad tem, kako se obnaša do vas? Se kregate, morda celo rečete "Skozi eno uho notri, skozi drugo ven" (kar nikoli ne deluje ... no, vsaj zame ni, ko so me nenehno kritizirali), se na vse možne načine skušate prilagajati, ustrezati, situacija pa ni nič boljša – lahko prav nasprotno ... slabša.

Ne veste, kaj še ... kako naj se še spremenite, kako naj se še prilagodite, da se bodo vaši odnosi spremenili? Žal to ne deluje.

Odnosi so življenje. Če pogledamo življenje, je zbirka odnosov vse, kar življenje v resnici je. Odnos imamo s samim seboj, odnose imamo z ljudmi in s stvarmi okoli nas. Očitno je, da se na svetu lahko počutimo varno predvsem, ko čutimo, da nam naši odnosi ne povzročajo nikakršne škode. Žal pa večina ljudi ne ve, kako doseči odnos, v katerem bi se lahko počutili varno.

Opredelitev negotovega odnosa je odnos z nekom, ki nas ne more občutiti kot dela sebe in zato ne more skrbeti za naše interese in potrebe, kot bi bili del njegovih lastnih interesov in potreb. To je stanje nepovezanosti. To je stanje ločevanja in zaznane ločenosti, v katerem nas druga oseba ne zmore videti, čutiti, slišati in razumeti, niti ne poznati naših interesov in potreb.

Misli,… ti neslišni glasovi v glavi, ki nikoli ne utihnejo, stalno se porajajo, nam zavedno in nezavedno prigovarjajo, narekujejo, prepričujejo, usmerjajo, vodijo,…se rojevajo v izgovorjenih besedah in se realizirajo skozi naše delovanje in čustvovanje.

Ali se zavedamo svojih misli? Velika večina ljudi premalo oz. se ne zavedamo, da je misel, zdaj že znanstveno dokazano, močna energija, ki kreira, dobesedno materializira, našo fizično realnost.

Samozavest je človeška lastnost, vedenje o tem, kdo smo kot posameznik in zakaj smo takšni. Seveda nikakor ni prirojena, temveč se razvija in spreminja vse življenje. Vanjo je treba vložiti kar nekaj truda in časa, saj se nobena sprememba ne zgodi čez noč, zato je treba začeti z majhnimi koraki, ki na koncu pripeljejo do velikih želenih ciljev. Posameznikovo doživljanje samega sebe in odnosi, ki jih goji do sebe, so tako imenovana samopodoba - celota, del katere sta samozavest in samospoštovanje.

Dobra samopodoba je ključna za uspeh v življenju, pomaga razviti vse potenciale, na splošno prinaša boljšo kvaliteto življenja na področju zdravja, starševstva, kariere in partnerstva. Za dobro samopodobo pa je pomembna zdrava mera samozavesti, ki jo boste dobili, če se boste držali spodnjih nasvetov.

Preden stremo še en piškav oreh iz karmičarske škatle religioznih laži, ki se pretvarjajo, da so svete resnice in celo »duhovne modrosti«, naj vam povem še eno dobro novico o našem napredku pri osvobajanju našega vesolja.

Pred enim tednom so mi naši vesoljci sporočili, da so jim zgornji poslali prazno kanto. Glede na njihova prejšnja sporočila, ki so bila zelo človeška, sem predvideval, da to niso Oblaki, temveč ljudje. Oblaki so jih uporabljali kot izvajalce blokade. Prazna kanta je mojo predpostavko samo še potrdila, saj Oblaki, ki so energijska bitja, nimajo nič s kantami.

Piše: Ksenija Tratnik v Vivi www.viva.si

Naši možgani so naravnani tako, da vidijo svetlo plat, v svoji novi knjigi Nagnjeni k optimizmu pravi Tali Sharot, nevroznanstvenica z Univerze v Londonu. O sebi radi razmišljamo kot o racionalnih bitjih, vendar izsledki nevrologija in družboslovnih znanosti kažejo, da smo v resnici bolj optimistični kot realistični. Navadno pričakujemo, da se bodo stvari iztekle bolje, kot se v resnici. In to velja kar za 80 odstotkov ljudi.

Ljudje zelo podcenjujejo verjetnost, da se bodo ločili, izgubili delovno mesto ali zboleli za rakom. Pričakujejo, da bodo njihovi otroci izredno nadarjeni, mislijo si, da so dosegli več kot njihovi vrstniki, in precenjujejo svojo pričakovano življenjsko dobo (tudi za dvajset let in več).

Na prvi dan novega leta, ko so dobri sklepi za prihodnost na mestu, bi bilo za nas dobro, če bi premislili ali smo čas, ki smo ga imeli na voljo dobro izkoristili ozirom kaj lahko v tej smeri ukrenemo za naprej. Čas je ena od stvari, ki jih posedujemo in naš uspeh je v veliki meri odvisen od tega ali ga uporabljamo pravilno.

Težavnost pravilne uporabe časa leži v naravi časa samega. Težko je nekaj koristno uporabljati, če ne veš koliko ti je tega sploh še ostalo. Vemo, da imamo na voljo le omejeno zalogo časa, nimamo pa načina, da bi odkrili kdaj bo ta zaloga pošla, tako pa zapravljamo čas ekstravagantno za trivialnosti, kot da bi bila ta zaloga neskončna.

Govorim o uspehu nasploh, da ne bo pomote. Za vsakega od nas ima uspeh nek specifičen osebni pomen. Za nekaterega ta uspeh predstavlja stati na vseh osem-tisočakih sveta, za drugega je to milijon evrov v nogavici in tako naprej.

Preden razkrijem bistveno skrivnost uspeha, pa naj vam zaupam čudovito, veličastno zgodbo preprostega fanta, kateri sem priča nekaj zadnjih mesecev.

Konec jeseni preteklega leta me je poiskal prijeten mladenič, višje postave in mi zaupal težave v katere zapade in mu resno ogrožajo normalno življenje. Ime mu je Žiga. Prvo kar sem zaznal, ko je stopil pred mene, preden je sploh karkoli rekel je bil val strahu.

Ste kdaj razmišljali v smeri, da smo samo podaljšek, določena oblika ali pa izraz nečesa veliko večjega? Del nečesa, kar predstavlja vse kar je, je bilo, bo in nima začetka niti konca.

Torej, če lahko verjamemo, da smo vse kar je, pa recimo temu stvaritev, potem ne moremo ničesar izgubiti in če se še bolj poglobimo, ničesar tudi ne moremo pridobiti. Nečemu kar je vse kar je, ne moremo nič odvzeti in nič dodati.

Z gotovostjo lahko trdim, da ni človeka, ki si ne bi želel, da bi ga ljudje spoštovali, imeli radi, ga sprejemali z vsem, kar je v njem in kakršen je v svoji osnovi, bi bili z njim nežni in ga razvajali.

Vsaj tisti, ki mu veliko pomenijo in s katerimi deli svoj vsakdan. Prav vsak, ki bi ga vprašali, kakšne odnose si želi, bi vam naštel najprej te postavke, ki jim potem sledijo še iskrenost, zaupanje, občutek, da se lahko zanese nanje in podobno. A ko bi ga vprašali, kako se vede sam do sebe, kako se spoštuje, sprejema, razvaja, bi mu verjetno zmanjkalo besed. Morda bi se globoko zamislil. Ali pač ne...